Te dni bi bilo fino pobrisat z radirko cel svet in se z roko v roki s svojim soncem in zvezdami odpraviti na brezčasno štopanje po galaksiji. Moj mali planet kaže znake dotrajanosti, treba se bo rešiti z njega.  Pred enim tednom se je zdelo, da je zemljevid poti po tem planetu dobro začrtan, danes se mi zdi, da se je pred mano na pot postavila velika črna luknja. Neznanih terenov me nikoli ni bilo strah, črne luknje pa… Ne preostane mi drugega kot da računam na srečo. V meni se rojeva trma in odločena sem, da bom premagala temne sile vesolja. Nikoli še nisem bila močnejša, nikoli bolj srečna, nikoli me še ni bilo tako strah…

Vrt doktorja Robavsa je krasil krokar, črn kot oglje. Bil je premikajoča oz. bolje rečeno skakajoča skulptura, ki je zapolnjevala manjko vrtnih okraskov, ki so krasili sosednje vrtove. S svojo pojavo je v mimoidočih izvabljal prav takšno nelagodje, kot so ga Robavsu povzročali sosedovi vrtni palčki, ki so brez, da bi trznili z očesom zrli na mimoidočega. Te ljudske obsedenosti s pritlikavci ni nikoli zares razumel.

Vrt doktorja Robavsa je bil estetsko zanemarjen. Gredice, ki so bile nokoč kultivirane, sta prerasla trava in živopisni plevel. Krošnje dreves so segale do tal, na vejah pa je gnilo sadje, ki je datiralo še v prejšnjo sezono. Pod visečo ptičjo hišico, kamor ptice niso zahajale zaradi dominantnega krokarja, ki je vladal vrtu, je iz semen pognala konoplja, ki malomeščanskega prebivalstva ni vznemirjala, pa ne, ker bi bili tako odprti in tolerantni, le imeli so to lastnost, ki je skupna vsem pripadnikom malemeščanskega plemena, ki se je razvil kot smrtonosna bakterija po vseh manj in bolj zakotnih krajih sveta – bili so precej nedojemljivi.

Od kar je doktorja zadela kap in je bil napol hrom, je veliko posedal v starem naslanjaču, ki je leto in dan stal pod jablano, včasih je bral časopis ali knjigo, včasih pa je nepremično zrl predse. Sosedje so prihajali mimo in ga pozdravljali z dober dan, doktor Robavs pa jim je voščil glede na svoje trenutnem počutju: pičkomater, jebemtiboga, svetegate, zadavse, kajzijaš, kušnmenarit, spizdimimo, dobervečer, lahkonoč in srečngapazdravga. Krokar je vsako doktorjevo besedo potrdil s kimanjem. Težko pa bi ločili ali je kimanje odraz strinjanja ali lakote oz. pobiranje hrane s tal. Kakorkoli že, doktor Robavs in črni krokar sta bila uigran tandem. Živela sta v sožitju, kjer bi težko definirali dominantno in submisivno osebnost.

Gospa Robida je bila ritasta ženska v srednjih letih, ki je vse od smrti gospe Robavsove skrbela za doktorjeve muhe in osnovne prehrambene in higienske potrebe, sploh te so dejansko bile zelo zelo elementarne, kar je imel priložnost spoznati vsak mimoidoči, ki se je doktorju Robavsu preveč približal. To se je sicer zgodilo izjemno redko.

Gospa Robida je tistega dne spet pobirala nepovratna sredstva izpod žimnice doktorja Robavsa,  ki je nič hudega sluteč sedel pod jablano, ko jo je skozi odprto okno opazoval krokar. Izgledalo je kot bi si žival nadela očitajoč obraz, a se Robida ni dala motiti. Pograbila je slivo, ki je napol plesniva ležala na Robavsovi nočni omarici in jo zalučala v krokarja. Seveda ga ni zadela. »Ptič nemarni.« je rekla sama sebi v dvojni podbradek, pobasala denar za oguljen nedrc in se odmajala do kuhinje, kjer si je v čaj nalila lep odmerek domačega ruma. Ljudje so špekulirali, da Robida zaradi lastnega alkoholnega zadaha ne voha amoniakastih vonjav, ki jih je okoli sebe širil doktor Robavs.

Popoldne, ko se je Robavs odločil, da bo zapustil svoj prestol na vrtu, se je odmajal do kuhinje, kjer je  sede zasmrčala Robida. »Lačn sm.« je rekel. A Robida se ni pustila motiti. »LAČN SM!« se je zadrl na glas, na kar se je Robida tako ustrašila, da je skoraj padla v znak.

»Saj ste že jedli, gospod doktor.« se je gladko zlagala.

»Včeraj?« je vprašal doktor.

»Pred dobro uro.« je rekla muzajoč.

»Nič ne vem.« je nejevoljno rekel.

»Zdravnik vam je zapovedal, da morate paziti, kako jeste.« je rekla.

»Aha.« je zastokal Robavs in odšepal v svojo sobo, kjer je iz nočne omarice pobral še dve plesnivi slivi in ju pojedel. Imeli sta rahlo alkoholast okus. Iz kuhinje pa je čez nekaj minut zadišalo po pečenem mesu, ki si ga je privoščila Robida, ki se je iz dneva v dan vidno redila. Zlobni sosedje so vedli povedati, da se je dobro popasla po doktorjevih ostankih. Doktor Robavs je bil včasih premožen mož, s svojimi tehnološkimi inovacijami je zaslužil lep kup denarja, a na stara leta je denar odtekal precej hitro.

Ko je zvečer Robida odhajala proti svojem domu, jo je na stopnicah pričakal krokar. Ženska se je skoraj spotaknila čezenj in glasno zarjula. Sočnih kletvic, ki jih je izrekla niti ne znam ponoviti.

»Preklet ptič.« je vplila, ko je žival, tudi sama prestrašena začela vreščati in kriliti, da je od nje letelo perje. »Kaj stikaš po bajti! Ven!« se je drla za krokarjem, ki je naposled  le našel odprto okno, da je  ušel baburinim rokam. Ko je starka vsa zaripla le uspela zapreti okno, je še stopila do sobe doktorja Robavsa, da bi videla ali spi ali je morda končno že umrl. Bila je presenečena, saj ga ni bilo v postelji. »Jebemti. Kam je pa zdaj šel.« je rekla vsa nejevolna. Pretaknila je vse sobe, pa Robavsa ni bilo nikjer. Ženski se je že strašno mudilo, saj se je čez nekaj minut pričela na televiziji njena najljubša nadaljevanka. Kljub zanjo nenavadni vnemi in prizadevanju, da bi ga našla, ji to ni uspelo. Vendar se ni pretirano obremenjevala s tem, vedela je, da možak s svojim šepanjem daleč ne more priti, zato  je zaklenila vrata in se odpravila domov.

Bil je zgodnje poletni večer, ko je gospa Robida ritala čez drevored na koncu ulice. Vsi ljudje so že sedeli pred televizijo in spremljali dnevnoinformativne oddaje.  Naša gospa je že razmišljala, kaj si bo skuhala za večerjo, ko jo je nekaj udarilo v glavo. Ozrla se je in zagledala krokarja, ki je stal nekaj korakov za njo. »Izgini golazen.« je rekla in šla naprej. Pa jo je spet udarilo v glavo. Ozrla se je, a nikjer ni bilo nikogar. Še vedno je nekaj metrov za njo skakljal krokar. Šla je dalje in stvar se je ponovila. Tedaj je Robido postalo strah. Hitreje je stopila po poti, a je njen korak hitro zastal, ko je krokarja opazila, kako jo čaka za vogalom nekaj metrov pred njo. Obrnila se je in tudi zadaj zagledala krokarja. Ženska je preklela svojo strast do alkohola in stopila hitreje, napol v teku je švignila mimo enega od krokarjev, ko jo je zopet dobila udarec v glavo, zdaj se ni ozirala, tekla je dalje, a udarci so se stopnjevali tako v frekvenci kot moči. V teku, kolikor bi temu lahko rekli tek, se je ozrla nazaj, za njo sta stopicljala dva krokarja, eden od njiju je šepal na desno nogo. Udarci se niso prenehali. Robida je vpila na pomoč, a je v gluhi soseski ni slišal nihče. V paniki je stekla čez cesto, kjer je zagledala svojo sosedo, ki je na vrtu pobirala vrtne polže. Soseda je le še dvignila pogled, da bi videla kdo zganja hrup, ko je postala priča Robidine smrti. Po cesti je namreč z vso brzino pripeljal dostavni tovornjakar, ki je izkoristil prazno cesto, da bi hitreje končal z delom. Robida se je sploščila pod njegovimi kolesa kot suha plesniva sljiva. Pritekli so sosedje, ki radi gledajo nesreče, prišli so policisti, reševalci in mrtvaški avto in se odpeljali, gasilci so očistili cesto, krokarja pa sta mirno sedela na naslanjaču pod jablano.

Robido so pokopali v družinskem krogu. Doktorja Robavsa pa pogrešajo vse od tlej.

Pa saj skoraj vsak dan odprem v WordPressu ”Add new post”, pa potem obstanem pred belino. Imam nešteto klobčičev besed, ki so zamotani v mojih mislih, pa sem jih pripravljena deliti samo z njim. Luštno je, zato časa za pisanja kar ne najdem. Tudi dela je veliko, zato se ob večerih izogibam računalnika. Vikendi pa so namenjeni najljubšim ljudem in rečem. Če bi pisala o vsakem dogodku, ki sem ga obiskala, vsaki prireditvi, bi bilo tole kot spletni napovednik ali pregledovalnik dogodkov. Če bi pisala o nama, bi kdo od bralcev fasal diabetes, pa tudi najlepše reči želim obdržati samo za naju. O delu je težko pisati, saj se moraš zaradi spoštovanja svojih naročnikov preveč cenzurirati, da zadeve  sploh niso več zanimive.

Bom pa napisala kakšno kratko zgodbo. Kmalu.:)

Tistim, ki me karate, da nič ne pišem.

Da so študentske (in dijaške) demonstracije, ki se nameravajo zgoditi jutri budaleština od začetka do konca in da so vzpodbujene s strani organizacij in podjetij, ki na njihov račun živijo, je jasno marsikomu, a o tem so že mnogi povedali mnogo, tako se v to ne bom spuščala. Ne bom se spuščala v posamezne postavke zakona in kaj prinaša, predstavila bom le svoj primer.

Tudi sam sem koristila navidezno udobje študetske napotnice dokler se je dalo…in nisem obogatela. Delala sem polni delovni čas več let, pa letno nisem zaslužila, da bi si lahko ob vseh stroških in odhodkih lahko plačevala študij, če bi bilo to potrebno. Če bi si morala plačevati še najemnino in druge fiksne stroške, bi si mesečno v verjetno delala minus. Je pa moj delodajalec zaposloval preko 100 šudentov, ki so morali delati polni delovni čas, odhodi na fakulteto so bili prej nezaželjeni kot dovoljeni, mesečna mezda je bila nizka, delodajalčev strošek minimalen. Študentski servis pa je ustvarjal na naš račun lepe dobičke, s tem, da nam drugega kot napotnice, v vseh letih, ni ponudil. Letno je študentski servis sicer organiziral pijanko ali dve, ampak v primerjavi z mesečnim prihodkom, ki ga je imel na naš račun, je bil to pljunek v morje.

Vsa ta leta sem bila sam svoj sponzor malice in potnih stroškov, ki so bili glede na mojo oddaljenost iz Ljubljane, precejšnji. Nikoli nisem imela plačane bolniške, nikoli dopusta. Če bi zbolela za daljše obdobje ali zanosila, bi ostala bi brez vseh prihodkov in pravice do vrnitve na delovno mesto.

Delodajalec je imel pravico, da je odpovedal sodelovanje z nami z danes na jutri, brez posledic in brez razlogov. Bili smo pripravljeni sprejeti vse pogoje, tudi zmanjšanje urne postavke.

Mnogi smo delali polni delovni čas več let, a ta leta dela ne bodo zabeležena nikjer. Ne delam si utvar, da bom kdaj dočakala državno penzijo, a teh skoraj deset let nezabeleženega dela preko študentskega servisa, mi tudi ne bodo ravno pomagala na poti do pokojnine.

Sem pa, skupaj z ostalimi študenti, pomagala svojemu delodajalcu, da je fino prišparal, nekomu, ki si lasti študentski servis, pa smo pomagali obogateti.

Sem pa zaradi dela preko štdentskega servisa v času absolventa zanemarila svoj študij, na svojo škodo, v korist delodajalca. A ga ne krivim za to, odločitev je bila moja in povsem napačna. Nazadnje me delodajalec ni želel zaposliti, čeprav sem bila pri svojem delu izjemno uspešna in vestna, potreboval pa je ljudi za delo. Ko sem odšla so pač dobili drugega študenta.

Kdor od študentov verjeme, da ima v sedanjem sistemu študentskega dela več koristi kot mu jih obeta nov zakon, se hudo moti ali pa je bil fino nalagan. Najlažje je izkoristiti tiste najšibkejše, ki so pripravljeni sprejeti vsakršne pogoje.  Najlažje je dati najšibkejšim bon za študentski kruh, majske igre in sodček piva…pa tudi najbolj poceni je.

Zato sem ZA pravice študentov in ZA dolžnosti tistih, ki jih izkoriščajo. ZA zakon o malem delu.

…se ukvarja z izvrševanjem zakonov in politik, vodenjem vlade, rešuje vprašanja, ki so pomembna za državo in njeno ter mojo prihodnost. Moj predsednik vlade ima preveč dela, da bi se udeleževal vsake pasje procesije in drugih družabnih prireditv. Prrimarna naloga mojega predsednika vlade ni ugajanje, ampak vodenje. Moj predsednik vlade se ne sooča z vodji opozicij in drugih strank v javnosti, saj mu je pomembnejše koordiniranje koalicije in izvršne veje oblasti. Moj predsedik vlade podpira svoje sodelavce in njihove odločitve, zna pa tudi primerno kaznovati njihove napake. Moj predsednik vlade je avtoriteta. Moj predsednik vlade ni nestrpen. Moj predsednik vlade skrbno izbira medije in priložnosti za pojavljanje v njih, skrbno izbira izrečene besede. Moj predsednik vlade ne želi postati pop zvezdnik in ne tekmuje v državnem prvenstvu v simpatičnosti, moje predsednik vlade ni eden od nastopajočih v oddaji Slovenija ima talent, moj predsednik vlade ni Damjan Murko. Moj predsednik vlade ni moj predsednik vlade.

Ker mi je prvo objavo s tem naslovom odnesel internetni škrat, sem se odločila, da zadevo ovbjavim še enkrat, z malimi updati.

Muska, ki smo jo v zadnjem času vrteli na replay:

Paj – Po jusu

Baje se tiskajo že coverji za naslednjo izdajo badale: productions kompilacijo Pr’ Paju, ki bo izšla v teh dneh. Sesatvljena je iz dveh dvojnih kompilacij. Nekatere komade sem že slišala in že jih imam v ušesih. Za pokušino pa tale trailer mix, ki se v zvočni podobi tudi nahaja na CD-ju Po jusu, ki ga lahko naročite na badala(pika)paj(afna)gmail(pika)com, dobite pa ga za ceno treh burekov. Žanr je street rap (so me podučili:).

Arsov – Etnotronika

Etnotronika ali etno sreča elektro. Trenutno sem brez svojega primerka ploščka, ker sem ga pustila sestri v Nemčiji, baje dobim kmalu novega.:) CD-je še vedno aktualen, priporočam pa ogled spodnjega videa in seveda nakup ploščka:)  Poj,  poba, poj!

N’toko – Dobrodelni koncert ob koncu sveta (2005)

Navlekli so me na N’toka. Škoda izgubljati besede… Njegova muska že dost pove. Ja, lepo je bit tuareg.

Žal videa z boljšo kvaliteto ne najdem.

Ko je odprla oči je na stropu zagledala veliko rumeno packo neznanega izvora. Spoznanje, da se je zbudila v hotelski sobi je pripomoglo k temu, da se ji packa ni zdela pomembna in njen izvor je bila smer, v katero njene misli ne bodo zatavale. Slišala je njegovo globoko dihanje. S telesom je bil obrnjen proti njej, približala se je njegovemu obrazu, da ju je ločilo le nekaj cenimetrov. Ni ga želela zbuditi, želela je le čutiti njegovo sapo na svojem licu. Ko se je  za nekaj trenutkov zdramil, jo je potegnil k sebi in objeta sta prespala jutro.

*

»Dej mi lupčka, če upaš.« je rekla, po tistem, ko je v kanto za smeti odvrgla sladoled z okusom čilija. Pri čemer je treba poudariti, da okus ni bil slab, nasprotno, odličen je bil, a bolečina na jeziku, ki jo je puščal pookus čilija, je bila prehuda in mala mazohiska v njej je bila… je bila…jah…pač premala. Razmišljala je, če je politično nekorektno oz. nestrpno, če prekolne Italijane, ki so ji prav privoščljivo podataknili ta sladoled. Verjetno se nihče ne bi razburjal, če bi sladoled prodajali Albanci in bi preklinjala njih, Albanci pač niso v EU… So pa zato Grki, ki imajo to nalogo, da nas spomnijo tudi na tiste pekoče strani in čase sistema, ki se včasih zdi kot kaotično kolo, ki se kotali po hribu navzdol in ki je imelo doslej neverjetno srečo, da se ni zaletelo in razletelo. Grki so evropski sladoled s čilijem, le da jih  menda ne bomo vrgli v koš za smeti. Naj se že začne poletna turistična sezona.

Upal jo je poljubiti, saj je tudi sam ljubitelj čilija. V tistem trenutku ji je postalo prav vseeno, da je bila bomba na Times Squaru narejena šlampasto, da so Boruta Pahorja izžvižgali študentje, kdo prevzema koga, koliko je cena kepice sladoleda v centru Ljubljane in kdaj ter kako bo odprt stadion v Stožicah.

*

Pomlad odseva iz  luž, ki vztrajno kljubujejo soncu in se napajajo z dežjem, ki z neba pere vulkanski pepel. Če bi lahko konzervirala lepe trenutke te pomladi, bi imela zdaj že veliko zalogovnico. Trenutkov, ne vulkanskega pepela.  Hoja po kamnitih kockah je naporna, sploh če so noge utrujene od tavanj po brezpotju, zato je včasih treba malo postati. In ko stojita tam na mostu, objeta,  in prši po njima vulkanski pepel, se zdita brezčasna, večna. Voda pod mostom pa tiho teče skozi. A to ni smer v katero bi njene misli zatavale.

Hecno je, da imam zadnje čase navdih za pisanje zapisov na blog ravno v tistih dneh, ko se delo zavleče pozno v popoldne ali noč. Danes je eden takih ”časov”, ko se je pripravljanje projekta zavleklo v pozno uro lovljena roka za oddajo (ne po lastni krivdi)… In ko pogledam na svoje delo, ki se zadnje čase vrti okoli ustvarjanja celostne komunikacijske ideje, platforme, rešitve, karkoli…se čedalje bolj zavedam, da je v tem prav malo romantike in umetnosti.

Odnosi z javnostmi in oglaševanje so obrt, ki ima bore malo z umetnostjo, kar včasih nekateri ljudje pozabljajo in svoje projekte dojemajo kot lastno umetniško izražanje. (#fail)  Priprava npr. oglasa/kampanje/younameit mora biti zasnovana na dejstvih, na poznavanju ciljne populacije, na sporočilih, ki jih želi slišati ciljna populacija in temu mora slediti tako vsebina kot forma. Prevečkrat pa so izdelki rezultat oblikovalčevega/piscevega trenutnega navdiha/okusa ali pa okusa/kaprice naročnika.

Na žalost je največkrat izbrana rešitev, ki se zdi najboljša naročniku, ki nonšalantno presliši nasvete strokovnjaka za komunikacije. Res je, da je v končni fazi naročnik plačnik in je zato zadnja njegova beseda, a naročnik bi se moral tudi zavedati, da če bi bilo njegovo znanje na tem področju tako veliko in nesporno, njegov okus pa reprezentativen, potem sploh ne bi potreboval najeti strokovnjaka, da opravi/opravlja zanj to delo.

Po drugi strani pa včasih avtorji oglasov in ostalih  komunikacijskih vsebin vsilijo svoje ”umetniške projekte” podjetjem in posameznikom, ki jih najamejo. Vse preveč je larpurlartizma tudi v oglaševanju in odnosih z javnostmi, vsebin in form, ki so same sebi namen, nimajo pa nikakršnega sporočila in draža za ciljno populacijo.

Kreativnost, valilnice idej, sporočil, oblik, barv,… Zunanji opazovalec bi verjento pogledal na oglaševalski posel kot na prodajalno idej, na kraj, kjer ljudem nove ideje padajo iz rokava, zorijo, se medijo…a na žalost tudi gnijejo. Kreativni proces pa nemalokrat zmoti neusmiljen tempo in lovljenje rokov, kar že sam po sebi ubije vso romantiko. Verjetno bo kdo oporekal, ko bom rekla, da ni težko nabrati dobrih idej…je pa hudičevo težko nabrati prave ideje…  Umetnost ali obrt? Odgovor: Obrt prepoznavanja pravih idej.

Še vedno ena najboljših slovenskih TV reklam…takrat so še vedeli, komu prodajajo, kaj in kako naj to storijo…

Tale blogec očitno ni ”rojen” pod srečno zvezdo. Najprej sem gostovala na testnem slovenskem strežniku, ki se je izkazal za izredno nezanesljivega, njihova podpora pa za zelo neažurna in neodzivna, zato sem ob prvi priliki prekinila sodelovanje in odnesla svoj blogec na gostovanje čez lužo. Po nekaj mesecih gostovanja tam, lahko rečem, da hosting dela tipi-topi, da se strežnik ne sesuva več enkrat dnevno (kot se je to dogajalo pri slovenskem ponudniku).

Sledilo je preusmerjanje DNS strežnikov in ker sem se zadeve lotila sama…telebansko…sem za pomoč prosila znanega slovenskega prodajalca domen, ki mi je s svojimi neuporabnimi navodili dal občutek, da me imajo za norca. Nakar sem jim sicer prijazno, a dovolj jasno povedala, naj me ne rugajo v glavo in naj povedo jasno, kam so v svojem administratorju skrili nastavitve DNS strežnikov. Po tej intervenciji, sem  končno dobila prava navodila.  In ne bi delala kravala zaradi tega, če ne bi bile te nastavitve res fino skrite, da sem sama obupala po nekaj urnem brskanju po administratorju, ki je btw…postavljen brez vsakega sistema in logike, ampak to je že druga zgodba…

Ko je ravno vsebina bloga (kljub pomanjkanju časa) zalaufala, se je zgodil drugi šok… Bila sem ”žrtev” t.i. ”ribarjenja”. Nekomu se je pač dalo. Ne vem točno ali je nekdo ustavaril moj fake blog ali fake spletno stran mojega strežniškega administratorja…v glavnem, posledica tega je bila, da mi je nekdo izbrisal vse, kar je doslej nastalo… Na srečo sem imela backup od takrat, ko sem menjala strežnik, žal pa je med tem minilo že dva meseca in ti vmesni zapisi so se izgubili. Verjetno tavajo nekje kot smeti po internetnem vesolju, a nimam časa in ne volje jih iskati…življenje gre pač dalje:) V internetno življenje sem vrnila, kar se je dalo, zamenjala pa sem tudi template, saj kaže, da je bil  ravno template tisti, preko katerega me je nekdo izbral za žrtev ribarjenja.

Tako to je…zato se opravičujem vsem, ki ste prispevali komentarje, ki pa so zdaj skupaj z zapisi šli v internetno črno luknjo.

Me pa preganja še druga težava…in sicer moja internetna povezava…ampak to je zgodba, ki je ne mislim več pogrevati… Zelo iritirajoče je, da mi povezava crkne vedno v tistem momentu, ko imam jaz pet minut časa in idejo za zapis…grrrrrrrr….but it’s not the end of the world…jet