Kar težko se bom poslovila od leta 2009, ker je bilo čudovito leto, sploh druga polovica je bila zadetek v polno, ampak prihajajoče leto bo še veliko boljše!
In še moja čestitka:
Ne bom dolgovezila…le najlepše stvari naj se vam dogajajo v letu dva-nula-deset!
Na koncu je vonj tisti, ki zastrupi. Je sladka melodija, ki jo vdahneš skozi nos, ki pronica skozi tvoje pore in prav zahrbtno napade možgane, obnori hipotalamus in pripravi žleze do eksplozije. Je kot magnet, ki vabi nasprotno polovico, je kot klic sirene, ki se mu ne znam upreti…ki se mu nočem upreti. Srce bije hitreje, koža vzdrgeta in si želi dotikov, še in še…
Pred nekaj tedni sem gledala film Jaz in ti in vsi, ki jih poznava, na katerem je čez in čez podpisana Miranda July. Film me je prevzel s svojo preprostostjo, drugačnostjo in prefinjeno subtilnostjo. Miranda July očitno zna, brez velikega pompa in dramatičnosti, pokazati človekovo intimo in z minimalnim kvantumom besed povedati vse in še več, o karakterju in njegovih notranjih stanjih/dialogih/bitkah. Posebno pa me je očaral prizor, ki bi ga težko zasledili v kakšnem drugem npr. mainstream filmu iz Hollywooda.
V omenjenem prizoru nastopata Miranda July in starejši gospod, ki ga Miranda kot taksistka prevaža naokoli. Ta dva karakterja sedita v avtomobilu in se vozita po večpasovni cesti, ko naenkrat na avtomobilu vzporedno s sabo zagledata polivinilasto vrečko z zlato ribico. V avtomobilu, z zlato ribico na strehi, sedita oče in ca. 13-letna hči. In začne se reševanje zlate ribice. Miranda poskuša povedati vozniku, da je pozabil zlato ribico na strehi, a to ne uspe. Miranda postane žalostna, saj spozna, da zlata ribica preživlja svoje zadnje minute. Nameni ji celo kratek poslovilni govor. Nato pa avto z zlato ribico naglo zavre in zlata ribica v vrečki poleti s strehe naprej čez avto. Zdaj to opazita tudi oče in hči. Na srečo pa vrečka z ribico pristane na prtljažniku vozila pred njima. Miranda in starejši gospod predvidevata, da bi pomagalo, če prehitita avto pred sabo in vozita enakomerno, da zlata ribica ne bo padla s prtljažnika, na naslednjem semaforju pa se lahko počasi ustavijo in rešijo ribico. In res, Miranda s svojim avtomobilom prehiti dve vozili pred sabo in enakomerno vozi pred njima. In tako se vozijo nekaj časa. Zlata ribica se zdi rešena. Nato pa se kar naenkrat vrečka z ribico odpelje z avtomobila na tla.
Razmišljala sem ali bi jaz in ti in vsi, ki ju poznava, šli reševat zlato ribico. Eno majceno stvarco, ki nam nič ne pomeni, ko pa danes ljudje niso pripravljeni storiti ničesar več niti za ljudi, ki jih imajo radi. Zdi se mi, da smo razvili neko distanciranost od vsega, kar bi lahko bolelo in prizadelo. V medčloveške odnose gremo brez velikega angažiranja naših čustev in energije, da potem, ko se vse okoli poruši, mi odidemo nepoškodovani. ”Ne naveži se na ribico, saj bo kmalu poginila…” A kaj, ko je morda prav ta distanciranost problem, zaradi katerega se rušijo zidovi in gnijejo temelji. Ne dotakne se nas niti nesreča sočloveka. Morda tudi zato, ker nam mediji vsakodnevno pošljejo preveč tovrstnih informacij, da bi lahko vse doumeli in ustrezno predelali. Žrtve so samo še številke, brez imen, obrazov, brez zgodbe. Nekaj, kar je daleč daleč stran od nas.
Pa saj nismo res taki, kaj ne…
Ehhh, kaj hudiča mi je bilo tega treba… Pa tako luštno brezplačno je bilo na Siolu…:)
Že kakšno leto razmišljam, da bi prenehala z bloganjem, ki se pri meni (lahko rečem) nepretrgoma vleče že pet let. Letos aprila mi je celo uspelo za en mesec prenehati s pisanjem. Razlogov za to je bilo več, od povsem osebnih zadev, do preprostega dejstva, da je postalo malce dolgočasno, saj sem pritisnila na plin samocenzure do te mera, da praktično skoraj nisem več napisala ničesar o sebi, o tem, kaj počnem, kaj zaposluje moje misli, kdo povzroči, da moje srce postane podivjana mašina in kam zaboga sem se preselila,… O službi tudi nisem želela pisati, čeprav je ogromno materiala. Na koncu mi je ostalo le še nekaj precej neosebnih tem, predvsem takih, ki nikogar niso zanimale. Vse kar sem napisla pod kategorijo Fikcija, so pa tako ali tako vsi vzeli preveč resno. Kaj mi je sploh še preostalo? Pisanje o politiki in aktualnih temah? Naaaah. Sprožila bi samo uletavanje ekstremistov, ki bi s svojimi komentarji smetili moje vesolje. Ljudje danes preveč vztrajno rinejo z glavo skozi zid s svojim mnenjem in niso pripravljeni na zdrav dialog, in (proti)argumente, zato se mi pisanjem o tovrstnih temah ni zdelo pametno, produktivno in potrebno…
Pa vendar imam mnenje o vsem in predvsem rada pišem. In mičkeno sem attention whore. Ampak samo včasih.
Zadnjič sta mi dva prijatelja očitala, da se sploh ne potrudim več za svoj blog. Očitek je bil na mestu. Res me trenutno veliko bolj interesirajo druge stvari. Ampak…sem in tja pa se še vedno najde čas za kak utrinek misli zlit v okvirček za urejanje besedila. In jaz imam še toooooooooliko povedati. In s selitvijo upam, da bo obisk bloga še bolj drastično upadel in da boste ostali le še tisti, ki vas res zanima, kaj uganjam. In potem bom morda tudi jaz omilila to svojo samocenzuro. In če bo to samo en bralec, bo to povsem dovolj, ker pišem zase. Spet začenjam pisati le zase, spet iščem v tem veselje. Zato ta novi blog, ta novi naslov.
Tukaj sem, tukaj sem…
Juhu, uspelo je
