Ehhh, kaj hudiča mi je bilo tega treba… Pa tako luštno brezplačno je bilo na Siolu…:)

Že kakšno leto razmišljam, da bi prenehala z bloganjem, ki se pri meni (lahko rečem) nepretrgoma vleče že pet let. Letos aprila mi je celo uspelo za en mesec prenehati s pisanjem. Razlogov za to je bilo več, od povsem osebnih zadev, do preprostega dejstva, da je postalo malce dolgočasno, saj sem pritisnila na plin samocenzure do te mera, da praktično skoraj nisem več napisala ničesar o sebi, o tem, kaj počnem, kaj zaposluje moje misli, kdo povzroči, da moje srce postane podivjana mašina in kam zaboga sem se preselila,… O službi tudi nisem želela pisati, čeprav je ogromno materiala. Na koncu mi je ostalo le še nekaj precej neosebnih tem, predvsem takih, ki nikogar niso zanimale. Vse kar sem napisla pod kategorijo Fikcija, so pa tako ali tako vsi vzeli preveč resno. Kaj mi je sploh še preostalo? Pisanje o politiki in aktualnih temah? Naaaah. Sprožila bi samo uletavanje ekstremistov, ki bi s svojimi komentarji smetili moje vesolje. Ljudje danes preveč vztrajno rinejo z glavo skozi zid s svojim mnenjem in niso pripravljeni na zdrav dialog, in (proti)argumente, zato se mi pisanjem o tovrstnih temah ni zdelo pametno, produktivno in potrebno…

Pa vendar imam mnenje o vsem in predvsem rada pišem. In mičkeno sem attention whore. Ampak samo včasih.

Zadnjič sta mi dva prijatelja očitala, da se sploh ne potrudim več za svoj blog. Očitek je bil na mestu. Res me trenutno veliko bolj interesirajo druge stvari. Ampak…sem in tja pa se še vedno najde čas za kak utrinek misli zlit v okvirček za urejanje besedila. In jaz imam še toooooooooliko povedati.  In s selitvijo upam, da bo obisk bloga še bolj drastično upadel in da boste ostali le še tisti, ki vas res zanima, kaj uganjam. In potem bom morda tudi jaz omilila to svojo samocenzuro. In če bo to samo en bralec, bo to povsem dovolj, ker pišem zase. Spet začenjam pisati le zase, spet iščem v tem veselje. Zato ta novi blog, ta novi naslov.

Tukaj sem, tukaj sem…