Pred nekaj tedni sem gledala film Jaz in ti in vsi, ki jih poznava, na katerem je čez in čez podpisana Miranda July. Film me je prevzel s svojo preprostostjo, drugačnostjo in prefinjeno subtilnostjo. Miranda July očitno zna, brez velikega pompa in dramatičnosti, pokazati človekovo intimo in z minimalnim kvantumom besed povedati vse in še več, o karakterju in njegovih notranjih stanjih/dialogih/bitkah.  Posebno pa me je očaral prizor, ki bi ga težko zasledili v kakšnem drugem npr.  mainstream filmu iz Hollywooda.

V omenjenem prizoru nastopata Miranda July in starejši gospod, ki ga Miranda kot taksistka prevaža naokoli. Ta dva karakterja sedita v avtomobilu in se vozita po večpasovni cesti, ko naenkrat na avtomobilu vzporedno s sabo zagledata polivinilasto vrečko z zlato ribico. V avtomobilu, z zlato ribico na strehi, sedita oče in ca. 13-letna hči. In začne se reševanje zlate ribice. Miranda poskuša povedati vozniku, da je pozabil zlato ribico na strehi, a to ne uspe. Miranda postane žalostna, saj spozna, da zlata ribica preživlja svoje zadnje minute. Nameni ji celo kratek poslovilni govor. Nato pa avto z zlato ribico naglo zavre in zlata ribica v vrečki poleti s strehe naprej čez avto. Zdaj to opazita tudi oče in hči. Na srečo pa vrečka z ribico pristane na prtljažniku vozila pred njima. Miranda in starejši gospod predvidevata, da bi pomagalo, če prehitita avto pred sabo in vozita enakomerno, da zlata ribica ne bo padla s prtljažnika, na naslednjem semaforju pa se lahko počasi ustavijo in rešijo ribico. In res,  Miranda s svojim avtomobilom prehiti dve vozili pred sabo in enakomerno vozi pred njima. In tako se vozijo nekaj časa. Zlata ribica se zdi rešena. Nato pa se kar naenkrat vrečka z ribico odpelje z avtomobila na tla.

Razmišljala sem ali bi jaz in ti in vsi, ki ju poznava, šli reševat zlato ribico. Eno majceno stvarco, ki nam nič ne pomeni, ko pa danes ljudje niso pripravljeni storiti ničesar več niti za ljudi, ki jih imajo radi. Zdi se mi, da smo razvili neko distanciranost od vsega, kar bi lahko bolelo in prizadelo. V medčloveške odnose gremo brez velikega angažiranja naših čustev in energije, da potem, ko se vse okoli poruši, mi odidemo nepoškodovani. ”Ne naveži se na ribico, saj bo kmalu poginila…” A kaj, ko je morda prav ta distanciranost problem, zaradi katerega se rušijo zidovi in gnijejo temelji. Ne dotakne se nas niti nesreča sočloveka. Morda tudi zato, ker nam mediji vsakodnevno pošljejo preveč tovrstnih informacij, da bi lahko vse doumeli in ustrezno predelali. Žrtve so samo še številke, brez imen, obrazov, brez zgodbe. Nekaj, kar je daleč daleč stran od nas.

Pa saj nismo res taki, kaj ne…