Med brskanjem po svojem telefonu sem našla datoteko misli, ki sem jih pisala med aprilskim pobegom čez Pireneje. Še zdaj se mi nariše pred oči bencinska postaja, kjer sem napisala tiste katarzične besede, ki danes – ironično – ne pomenijo prav nič več. V tistem trenutku pa so obrnile svet na glavo, bile so rez v predolgo in seveda! neuspešno rinjenje glave skozi zid. Rado se zgodi, da se ti zaradi pretresov ob butanju z glavo v zid možgani prešejkajo do te mere, da si še bolj nerazsoden kot si že sicer. Kar je -verjemite – neverjetno zoprna reč. Tisti april pa je prinesel streznitev, na tisti zanikrni bencinski postaji sredi Ligurijskih Alp. Ta kratek opis mojih pretresov (možganskih in drugačnih) je kar posrečen prikaz prve polovice minulega leta. In potem, ko me je prevetril katalonski veter, kot tiste pršutke, ki so viseli s stropa v lokalu Marie de Nespomnimsevečkaj, kjer ta 60-letnica dela najboljšo sangrijo daleč naokoli, se mi je zdelo, da nazaj ne bom prišla več ista kot sem odšla.  Torej, če kdo misli, da se me je dotaknila kaka Marija z Montserata in se je zaslišala z neba Aleluuuuja, se pošteno moti. V resničnem življenju pač ni takih spremljevalnih efektov. Žal. Žal.

Ne bom rekla, da tudi po prihodu domov s svojo glavo nisem naredila kakšne manjše lukje v kak zid in da s svojim občasnim kroničnim cepetanjem na mestu nisem koga spravila v obup, ampak od takrat naprej sem to delala z nasmeškom na obrazu. Kar je neprimerljivo bolje kot če to počneš brez njega. Pa v bistvu se niti nisem zares spremenila, le iz mene je udarila trma, ki je nosila majico z napisom: Mene pa že ne bo noben j*cenzura* v glavo!… In tako je  menda bilo potem. Okey, lahko je bila tudi posledica predoziranja sangrije, kdo bi vedel… Iz tiste dežele tam sem tako prinesla recept za sangrio, na novo prebujeno trmo in svojo zlorabljeno bančno kartico. In potem se je pač vse spremenilo. No…ne čisto takoj.

Druga polovica leta se je pridrčala kot po maslu, z občasnimi drsenji z ritjo po pesku, vendar pa je bilo slednjega le za vzorec. Stvari so stekle. Spet sem se vpisala v klub jebivtrstva in jadrala na valovih tega vetra daleč, daleč… Hkrati sem se izpisala iz kluba avtokanibalov in začasno zamrznila napredovanje čira na želodcu. Torej sem (kljub očitkom starejših in menda pametnejših) le nekaj naredila za svoje zdravje. Proti koncu leta sem še uspešno razvila sposobnost preslišanja prepametnih nasvetov, kar je bilo precej težko, a je uspelo. In zdaj menda počnem samo še tisto, kar hočem, sem princeska z roza copatki sredi svojega kraljstva. In lahko hodim gola po stanovanju, kadar hočem – le kuhinjskemu oknu/vratom se tedaj izogibam, nočem pokvariti apetita kakemu naključno mimoidočemu…čeprav tam ne moreš zares mimo naključno… In tako je nekega dne prišel povsem nenaključno mimo nekdo s steklenico gina in me obrnil na glavo. Zdi se mi, da je bilo minulo leto prav tako kot  ta steklenica gina. Najboljša. Zato sem ga spila kar brez tonika, ker nisem želela pokvariti okusa. Lansko leto pač ni bilo za babe in pussye, bilo je trdo, pločevinasto, betonasto in hudičevo dobro, bilo je rock&roll.  Če bom to leto spila s pol toliko sreče, uspeha, veselja in užitka kot sem lansko…grem pa jaz črni Mariji z Montserata zapet Aleluuuuuuuuuja! In vse bom naredila, da bo tako!