V Parizu sem bila doslej samo enkrat in še to pred mnogimi mnogimi leti. Mesto ni bilo podobno tistemu, kar sem pričakovala…bilo je…malce drugačno.  Stran od galerij, turističnih kavarn, modnih trgovin, se tisti pravi Pariz v resnici šele začne.

Prvi spomin na Pariz in prva asociacija je Eifflov stolp. Kot vsi turisti, smo se tudi mi ustavili na točki, kjer je najlepši pogled na stolp in Marsovo polje. Z avtobusom smo naredili postanek, ki je trajal le nekaj minutk, saj je šofer ustavil na mestu, kjer to ni dovoljeno. Hitro smo poskakali ven, ko pa sem stopila z avtobusa, je mimo mene švignila nevesta v dolgi in razkošni beli obleki…na kolesu. Začudeni smo gledali za njo, ona pa je poganjala pedale, kot da bi ji gorelo za petami. Ni se ozirala na ljudi, ki so vpili za njo z ulice, na avtomobile, ki so hupali, ko je s svojim kolesom zavila v enega od bolj prometnih rondojev. Prav neverjetno elegantno ji je uspevalo loviti vlečko, dolgo krilo in krmilo kolesa. Takrat sem si v mislih rekla: Mojca, dobrodošla v Parizu! Prav rada pa bi vedela ali je hitela na poroko ali s poroke…

Takrat smo stanovali v nekem starem, zanikrnem hotelu na Pigalu, vendar malce odmaknjenem od glavnega in najbolj turističnega dela. Verjetno je bil to najslabši hotel (kar se standarda in čistoče tiče), v katerem sem doslej bivala, a zagotovo z največ duše. Nahajal se je v ozki uličici, kjer ni bilo trgovin in kavarn, stare hiše v njej pa so dajale (očitno) poceni dom premnogim bohemskim, pa tudi izgubljenim dušam. In iz našega hotelskega okna se je fino videlo v njihove domove.  V neki noči, ki smo jo v napol treznem stanju skoraj vso prebedeli ob smiselnih in nesmiselnih pogovorih, v naši hotelski sobi, smo opazile mladega moškega, ki je v stanovanju na drugi strani ulice celo noč ustvarjal. Morda je bil kreator, kostumograf, krojač…ne vem…vem pa, da je bila (vsaj za nas dekleta) prava poezija za oči, ko smo ga opazovale, kako brez majice in z lepo izklesanim telesom celo noč šiva ter nežno in skrbno oblači lutke, ki so poseljevale pol njegovega stanovanja. Proti jutru je le opazil, da ima občinstvo in jezno zagrnil zaveso.

V neki drugi noči smo zašli po čudnih ulicah, drugačnega Pariza kot ga doživijo turisti, polnega priseljencev, brezdomcev, prostitutk, možakarjev z noži in pijancev, ki so spali ali umirali na tleh. Bilo nas je pet in nihče ni bil trezen, iskali smo Jima Morrisona. Če smo pokopališče Pere Lachaise iskali sploh približno v pravem delu mesta, ne vem…pravzaprav močno dvomim. Nekdo iz naše družbe, pa je šel v Pariz samo zato, da obišče Morrisonov grob. To je bil njegov eden in edini cilj v Parizu, njegova največja želja. Ko smo tako blodili po tistih temačnih ulicah in kar naprej poslušali: ”A je tu pokopan Jim?”, je bilo kar malce predvidljivo, da smo prvo pokopališče, ki smo ga našli, označili za Pere Lachaise in prvi večji nagrobnik za Jimov in osrečili sošolca, ki je na poti do hotela, ki smo ga po nekajurnem blodenju le našli, verjetno vsem mimoidočim v slovenščini vzhičen razložil, da je videl Jimov grob. Laž je padla na plodna tla, prepojena z alkoholom, če bi bil sošolec še sposoben prebrati, kaj piše na nagrobniku,  laž ne bi uspela. Da opravičim lažnjivko, tisto je bil naš zadnji dan/večer/noč v Parizu in sošolcu smo želeli izpolniti željo, tako ali drugače… Še dolgo je ves vesel govoril o tem. Mislim, da je trajalo skoraj dve leti, da smo mu povedali resnico o (neuspelem) obisku Jimovega groba. Upam, da je še kdaj obiskal Pariz… kot ga bom jaz spet nekega dne…morda.