Nekega dne sem kupila dež. Razbila sem prašička, v katerem so zvončkljale male bakrene nežke, ki sem jih skrbno nabirala, kadar je kaj ostalo od nakupa sladoleda.  Nesla sem jih v trgovino z oblaki in tistega strica, ki jih prodaja,  prosila, da poišče kakšnega temnega, ki leži v kotu. Prosila sem ga, da mi da takšnega, ki ga drugi ne marajo, takšnega, ki dela dež.  Rade volje mi ga je prodal, saj se ga že dolgo ni uspel znebiti. Navezal mi ga je na vrvico in mi pomahal v slovo.  Odskakljala sem po ulici z oblakom, ki je sivo taval za mano. Sem in tja sem pogledala nazaj, če mi še sledi. Bil je tam, lebdel je za mano, bil je moja senca. Iz dneva v dan je postajal čedalje bolj črn in čedalje težji, a še vedno je  plaval za menoj, kamorkoli sem že šla. Nekega dne pa se je zabliskalo iz njega, da me je kar prestavilo. Spustila sem vrvico in oblak se je dvignil. Pričelo je deževati. Velike kaplje so  padale po mojem licu in potem je posijalo sonce. Za dežjem vedno posije.