Rekord! Rekord! 4 dni sem zdržala, da nisem popoldne doma prižgala računalnika. V bistvu ne gre za kako dobro pripravljeno akcijo, niti ne za vzdržljivostni trening v stilu Martina Strela, ampak se je pač zgodilo. V petek sem prišla domov in bila preveč utrujena od gledanja, kako se moji brisalci mučijo s snegom na vetrobranskem steklu in sem se raje pod odejico posvetila gospodoma Dahlu in Austerju. Vikend je nato deloma minil v najprijetnejši družbi, tako da sem na prižiganje računalnika tudi malo pozabila. Stvar je nanesla tako, da se je ta akcija podaljšala še v ponedeljek. Včeraj pa ni bilo več izhoda, treba je bilo še nekaj narediti popoldne doma, internet je bil nuja.

Nazadnje sem nekaj podobnega storila aprila, ko sem bila na potovanju, takrat sem tudi ignorirala internet in ves social networking stuff. Zadeva je uspela. Menda sem se le enkrat javila na Facebook, ko sem pristala na partyu za upokojence… Dolga zgodba

Sicer pa se lahko kar mirno vpišem v klub n-tako-zelo-anonimnih internetnih odvisnikov. Je pač tudi narava moje službe taka, da je splet eden od pomembnih virov informacij, sporočevalskih kanalov itd…elektronska pošta in službeni MSN pa sta nepogrešljiva delovna pripomočka. Da se ne bom spet izgovarjala na službo, tudi v prostem času rada surfam.

Zadnjič sem se poskušala spomniti, kakšno je bilo življenje pred vso to informacijsko tehnologijo, ki nam zapolnjuje čas (prostora bolj malo od kar poznamo mikročipe), kako smo živeli predno smo se priklopili onlajn. Kako smo se pred množično poplavo mobilnih telefonov uspeli dogovoriti za zmenek? Pa saj si moral stvar planirati teden vnaprej. Če si šel v kino, si se moral najprej dokopati do kakega časopisa, ki pa je ponujal spored le za tekoči dan. Ali pa si šel pogledat na teletekst in čakal in čakal, da se je odvrtela stran, na kateri je bil spored za tvoj kraj, če si imel smolo in si vmes svojo pozornost usmeril kam drugam, si zamudil pravo stran in si lahko zopet čakal. Ali pa si poklical avtomatski odzivnik in čakal, da je glas na drugi strani zdrdral ves spored in če si res imel srečo, je bil tvoj kraj prav na koncu sporeda. Lahko pa si jo kar spontano mahnil v kino, prav veliko nisi imel faliti. Vrtela sta se dva filma, eden ob 18:00, drugi pa ob 20:15.

Kako so se ljudje menili za zmenke mi ni jasno. Danes se zmeniš na gtalku, pošlješ mail ali pa kar na Facebooku. Morda pa ljudje pred vsemi temi pogruntavščinami niso hodili ven. Mogoče so se naključno srečevali:) Jaz ne vem, jaz sem začela hoditi po zmenkih, ko je že obstajal mobilni telefon in si se vse zmenil po mailu

Kakorkoli že…se je pa veliko bolje stiskati oflajn, kot pa dobiti tole: :-* Aneda…