Čudno, da se še nihče ni spomnil, da bi pričeli z izobraževanjem spermijev, kajti pri ljudeh se ta zadeva očitno ne obnese, so bile njegove misli, ko je že desetič eni in isti publiki razlagal eno in isto stvar. Te ure z ‘bodočimi intelektualci’ znajo biti včasih sila duhamorne. Kje so tiste debate, ki jih vedno kažejo v filmih, kje so študentje, ki bi polemizirali in razbijali profesorjevo teorijo? V predavalnici številka 5 jih očitno ni bilo. Ne danes, ne včeraj in tudi to leto ne, niti leto prej… Na trenutke se mu je zazdelo, da predavalnica izgublja barve, da je slika, ki jo je oddajal avditorij študentov črno-bela, kar samo po sebi ne bi bilo nič narobe, saj lahko v trenutku našteje pet odličnih črno-belih filmov. Edini problem, ki ga zaznava v avditoriju pa je bil ta, da je ta ‘film’, ki ga oddaja, tudi nem. Večkrat se je že vprašal med svojim akademskim nastopom, če morda govori v jeziku, ki je študentom tuj. Kajti ne le, da od njih ni prišla nobena zvočna reakcija, ampak tudi obrazna mimika teh zombijev, se ni odzivala. Sem in tja je prišlo kakšno vprašanje ob katerem bi se najraje izjokal, saj je šlo za osnovno snov, ki bi jo avditorij že moral poznati. Z leti pa se je tudi tega navadil. Večkrat je poskušal študente zanimirati na tak ali drugačen način. Toda vsi njegovi poskusi so se izgubili kot odmevi v praznem sodu. Med tem, ko je svojim nezaintertesiranim študentom predaval literarno teorijo, ga je večkrat prijelo, da bi zavpil: ‘Kaj hudiča delate tu? Pa saj z literaturo ne boste mogli živeti. Pojdite ven, stran s te fakultete, poiščite si študij s katerim boste res lahko služili denar. Spizdite!’ Ampak se je vedno znova zadržal.

Sem in tja mu je pot prekrižal kak študent, ki bi rad bil Bukowski, Henry Miller, Hemingway. Pa je bilo vse, kar so premogli ti študentje to, da so ga tankali kot vsi trije skupaj, le da so ti trije imeli še talent za pisanje. Študentje so poskušali droge, seksali vsepovprek, se napajali z dragim viskijem in upali, da bodo v nekem vrhuncu tega svojega početja našli navdih, idejo, s katero bodo zamajali literarni svet. Pa se to ni zgodilo. Od vseh svojih študentov v zadnjih dveh letih ni znal imenovati enega, ki bi imel zares talent.

Namesto, da bi sam pisal, se je bil primoran ukvarjati s temi primerki na fakulteti. Preklel je dan, ko se je vpisal na primerjalno književnost. Ko bi vsaj študiral pravo, ekonomijo ali strojništvo in imel danes kakšno bolj donosno službo, pisal pa bi ”za zraven”. Je bila pač strast do pisane besede prehuda. Tako huda, da je v svojih najstniških letih, ko so drugi po raznih kotih preverjali ženske spolne organe svojih prijateljic, on čepel doma v kotu in bral. Veliko časa je prebil v knjižnjici, toda tam je bil zaradi drugih vzgibov. Tam je delala mlada knjižničarka z ogromnim oprsjem, ki je kar kipelo pod njeno belo srajco. In kadar je svetloba ugodno padla, je bilo videti marsikaj. Pa saj ni vedel ali je vzljubil knjige zaradi njih samih ali posredno zaradi tiste knjižničarke, ki ga je enkrat dobila na samem, si odpela majico in pritisnila njegovo roko na svoje gole prsi. Tudi knjižničarke imajo svoje potrebe, je pomislil in usta so se mu razlezla v nasmeh, kar pa je šlo, mimo njegovih študentov neopaženo, seveda.

Imel pa je to srečo, da je uspel napisati uspešen roman. Ni pa se mu sanjalo, kaj je ljudi pritegnilo, da so razgrabili roman Spomin velike ribe. Pravzaprav je bil že svojevrsten čudež, da je sploh kdo knjigo izdal, potem pa se je vse odvilo tako hitro. Ni bilo revije, časopisa, TV oddaje, v kateri ne bi gostoval. Vsi so brali Spomin velike ribe. Razumel ga sicer ni nihče, a to je bil nepomemben detajl, nemoteče dejstvo, kar se tiče ekonomske plati zadeve. Ni ravno obogatel, je pa dobro zaslužil, dobil predujem za knjigo, ki je potem ni nikoli napisal in njegova medijska prepoznavnost ga je pripeljala do mesta profesorja. Baje so šefi fakultete planirali, da bodo dobili sponzporska sredstva na račun popularnega profesorja Zvera. Če je to res pomagalo, je težko oceniti. Zver se pač res ni imel za kaj pritoževati. Če bi spacal tisto svojo drugo knjigo, bi bil verjetno na konju, a lepše je bilo počivati na lovorikah stare slave.

Spomin velike ribe je bil družbeno kritičen roman, a napisan z veliko mero humorja, nekaj pornografije in eksplicitnim jezikom. Le redko kdo je opazil v njem družbeno-kritično noto, čeprav je bila precej očitna. Vsi so se bolj osredotočili na tisti del s pornografijo. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena, česar sprva nihče res ni pričakoval, čeprav knjiga ni bila napisana z levo roko, res pa je, da se pa tudi ni pretegnil ob pisanju. Knjižne nagrade pa so kar deževale, našel se je celo neki norec, ki je odkupil pravice za gledališče in film. Kar naenkrat je vsak, ki je želel biti cool, navedel, da je Spomin velike ribe njegov najljubši roman vsi: od turbozvezd, zvezdic za katere nihče pravzaprav ne ve, zakaj so slavni, igralcev v gledališču, liberalnih politikov, profesorjev v srednjih šolah, ki so silili svoje učence v obvezno branje Zverovega romana, do intelektualcev, ki so poskušali analizirati prav vsak del romana,… Tako je profesor Zver postal zvezda. Pravzaprav je postal ravno tisto, kar je v svojem romanu najbolj kritiziral in napadal.  Ugotovil je, da bi se na zadevo pravzaprav lahko navadil, a ker mu je manjkalo samodestruktivnih vzgibov, se je odločil, da bo boemsko življenje zamenjal za boemsko življenje s trdnimi temelji, z redno službo, rednim prihodkom in urnikom, ki ne bo dopuščal, da bi se izgubil v vesolju in času. Tako je Zver pristal v predavalnici številka 5. Še vedno mu je namreč odmeval v glavi očetov glas, ki je govoril:’ Fant, s pisarijo ne boš nič zaslužil.’ Pokojni oče se je sicer motil, kajti knjiga je navrgla prijeten kupček denarja. No, pokojni oče se je zmotil še pri marsičem, a kljub vsemu so Zveru zavedno ostale v spomin odtisnjene očetove besede in dvomi.

Ko je ura predavanja minila, so se študentje usuli skozi vrata, dva ali trije pa so po vsaki uri pristopili do profesorja.  Vsi so ponavadi želeli, da se profesor podpiše v knjigo. ”In ne prodajte je nikoli za manj denarja kot stane liter Jacka Danielsa!” je rekel Zver, po tem ko je v knjigo ovekovečil svoj podpis. Naj vsaj komu koristi, si je mislil.