Ko je odprla oči je na stropu zagledala veliko rumeno packo neznanega izvora. Spoznanje, da se je zbudila v hotelski sobi je pripomoglo k temu, da se ji packa ni zdela pomembna in njen izvor je bila smer, v katero njene misli ne bodo zatavale. Slišala je njegovo globoko dihanje. S telesom je bil obrnjen proti njej, približala se je njegovemu obrazu, da ju je ločilo le nekaj cenimetrov. Ni ga želela zbuditi, želela je le čutiti njegovo sapo na svojem licu. Ko se je  za nekaj trenutkov zdramil, jo je potegnil k sebi in objeta sta prespala jutro.

*

»Dej mi lupčka, če upaš.« je rekla, po tistem, ko je v kanto za smeti odvrgla sladoled z okusom čilija. Pri čemer je treba poudariti, da okus ni bil slab, nasprotno, odličen je bil, a bolečina na jeziku, ki jo je puščal pookus čilija, je bila prehuda in mala mazohiska v njej je bila… je bila…jah…pač premala. Razmišljala je, če je politično nekorektno oz. nestrpno, če prekolne Italijane, ki so ji prav privoščljivo podataknili ta sladoled. Verjetno se nihče ne bi razburjal, če bi sladoled prodajali Albanci in bi preklinjala njih, Albanci pač niso v EU… So pa zato Grki, ki imajo to nalogo, da nas spomnijo tudi na tiste pekoče strani in čase sistema, ki se včasih zdi kot kaotično kolo, ki se kotali po hribu navzdol in ki je imelo doslej neverjetno srečo, da se ni zaletelo in razletelo. Grki so evropski sladoled s čilijem, le da jih  menda ne bomo vrgli v koš za smeti. Naj se že začne poletna turistična sezona.

Upal jo je poljubiti, saj je tudi sam ljubitelj čilija. V tistem trenutku ji je postalo prav vseeno, da je bila bomba na Times Squaru narejena šlampasto, da so Boruta Pahorja izžvižgali študentje, kdo prevzema koga, koliko je cena kepice sladoleda v centru Ljubljane in kdaj ter kako bo odprt stadion v Stožicah.

*

Pomlad odseva iz  luž, ki vztrajno kljubujejo soncu in se napajajo z dežjem, ki z neba pere vulkanski pepel. Če bi lahko konzervirala lepe trenutke te pomladi, bi imela zdaj že veliko zalogovnico. Trenutkov, ne vulkanskega pepela.  Hoja po kamnitih kockah je naporna, sploh če so noge utrujene od tavanj po brezpotju, zato je včasih treba malo postati. In ko stojita tam na mostu, objeta,  in prši po njima vulkanski pepel, se zdita brezčasna, večna. Voda pod mostom pa tiho teče skozi. A to ni smer v katero bi njene misli zatavale.