Te dni bi bilo fino pobrisat z radirko cel svet in se z roko v roki s svojim soncem in zvezdami odpraviti na brezčasno štopanje po galaksiji. Moj mali planet kaže znake dotrajanosti, treba se bo rešiti z njega. Pred enim tednom se je zdelo, da je zemljevid poti po tem planetu dobro začrtan, danes se mi zdi, da se je pred mano na pot postavila velika črna luknja. Neznanih terenov me nikoli ni bilo strah, črne luknje pa… Ne preostane mi drugega kot da računam na srečo. V meni se rojeva trma in odločena sem, da bom premagala temne sile vesolja. Nikoli še nisem bila močnejša, nikoli bolj srečna, nikoli me še ni bilo tako strah…
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 You can leave a response, or trackback.


Lepo prebrati, da si srečna
Sem. Ti pa tudi, ne?
Ah a veš da niti ne dojemam dobro vsega dogajanja. Ampak ja, sem
Hmmm, sem pomislila, da si noseca.
Hehe…nope. Menda nisem