Pomanjkljivost bivanja v tej dimenziji je, da nam ni dan popravni izpit. Vesela sem, da lahko rečem, da ne bi ničesar za nazaj spreminjala in popravljala, nekaterim to ni bilo in ne bo nikoli več dano. Zakaj človeka potegne v kolesje nesreče in tesnobe je težko ugotoviti, če tam nisi nikoli zares bil. Kako stopiti iz njega, bi vedel povedati vsak, le svar je malce težje izvedljiva. Tako kot ideja, ki se zdi briljantna, nato pa zvodeni in se razblini. V kolikšni meri je človek racionalno bitje in v kolikšni je sanjač, ki si želi nemogoče in si postavlja neuresničljive cilje. Zakaj stremi proti luni in prepeva zvezdam, ko pa ima okoli sebe toliko lepote, ki se je lahko dotakne. Pa se je ne. Zakaj si ti, ki so izbrali živeti svoje življenje na svoj način, vseeno želijo zadovoljiti zahtevam družbe. Kako pride do trenutka, ko se človek odloči, da vzame v roke pištolo in si vzame življenje? Je ta misel seme, ki vzklije in raste s časom, s solzami, s stisko, z neuresničenimi sanjami, vsakič ko se ne more dotakniti lune? Kakšen je občutek, predno si človek požene kroglo v srce? Ali še okleva, bi se ga z dobrim argumentom še dalo prepričati, naj tega ne stori? Pomisli na ljudi, ki ga imajo radi, ali se mu pred očmi odvrti vse življenje? Ne vem. Kot verjetno ne bomo nikoli izvedeli zakaj in čemu.
Prejšnji teden sem napisala prvi pogrebni govor.
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 You can leave a response, or trackback.
