Terapija, dan št. 2

Jah… noč je bila kar težka. Če si navajen, da zaspiš na določen način, z določeno osebo, je kar težko zaspat brez nje. Vsaj zame. Pač furam safr, zgleda je to zdaj moderno, al pa vremensko pogojeno, al pa že kej…

Prav zanimivo je, kako te vedno ob raznih bolnišničnih forah vprašajo po statusu »poročeni ali samski«? Ne eno ne drugo. In potem si v »izvenzakonski skupnosti«, če živiš skupaj. In tisti, ki ne živijo skupaj so »v izvenzakonski zvezi«?! Verjetno se samo meni zdi, da je ta opredelitev čudna in seveda nepotrebna. In kaj jih to briga ob sprejemu v toplice? Če si poročen, potem te ne testirajo za spolno prenosljive bolezni, ali kaj? Kaj ima moje koleno veze z mojo vezo, mojim seksualnim življenjem? No ja, v mojem primeru verjetno to, da je zanj lepo spokrbljeno ali (če smo natančni) je razvajeno.

Sem pa opazila in to že drugi dan!, da se v toplicah za mnoge spremljevalni program terapij vrti prav okoli seksa. Danes smo imeli nekateri (nič hudega sluteči) mali šnelkurs. Ne vem ali gre mojemu emšu pripisati to, da sem raznorazne okostnjake v omari, pitja dobrovoljčka na klopcah (ja, nekateri tu res doživljajo drugo pomlad…) vrtenje steklenic resnice in podobna jajca že prerasla oz. nisem v tem nikoli videla nekega veselja. Mogoče zato, ker se raje koncentriram nase kot na druge ljudi. Ne obtožujte me, da nisem sočutna, a njihove seksualne izkušnje me pač ne zanimajo. Tako kot me ne zanimajo seksualne izkušnje Cimeta in Jasne. In svojih nimam nobene želje, potrebe ali nuje deliti z drugimi vsepovprek, sploh pa ne s popolnimi neznanci. Sploh pa, da bi komentirala svoje zakonskoposteljno življenje drugim ljudem. Mogoče sem še stara šola, ki verjame, da svet intime sodi v intimo, med dva človeka. Jah no saj… zgodba o tem, kako sta se fino prejšnji teden spečala dvajsetletnica in štiridesetlenik je že lepa, vsaj zanju, vsem je bila všeč Julia Roberts v Pretty Woman, ampak imam res preveč dela z lastnim kolenom, stalno ponavljajočo se hrano v restavraciji, da bi se mi ob tej ljubezenski zgodbi orosilo oko.  Ali prostoru, kjer se prehranjujemo tu sploh lahko rečemo restavracija, ne da bi omadeževali termina restavracija? Sklenila sem, da ji od zdaj naprej rečem menza. A tu zopet nastane problem, saj si ta menza ne zasluži istega naziva kot naša službena menza. Vmes so svetovi. Danes so nam npr. za kosilo postregli s »korenjčkom«, kaj šele bo, kaj šele bo…

Torej…po drugem dnevu je vse, kar si želim, da bi šla domov. To sem si sicer ZELO želela že sinoči. Na srečo imam enoposteljno sobo, ni vredna denarja, ki ga bom doplačala, a čas, ki ga imam samo zase je priceless… Pa še smrčim lahko kolikor me je volja.

Seveda je drugi dan običajno tudi tisti, ki ti razkrije vse, kar si ob pakiranju pozabil doma: zobna pasta (to sem odkrila že včeraj), škarjice, maskara, fen (ja, tu ga ni v sobi…), kopalne brisače, bidon za vodo, vodo, in še kaj se bo našlo.

Zvesti spremljevalec