Četrti dan sem končno prilezla do fitnesa in tudi pogačica mi po zaslugi našega terapevta, ki mi masira pogačico, ne nagaja več toliko. Edino kar me precej muči je moje šepanje, zaradi česar sem vedno kregana. Ne vem kaj naj naredim, da ga odpravim. Če bi vedela, bi ga že. :(
In kaj je novega… dvigalo nam ne dela. Ni se pokvarilo, očitno delajo remont, saj so nedelovanje dvigala napovedali. Sobo imam v prvem nadstropju, kar pomeni le nekaj stopnic. A vseeno nisem še najbolj sigurna pri hoji po stopnicah, prav rada bi spet pokakovala po njih, ampak… Ko sem prvi dan opazila opozorilo o nedelovanju dvigala, sem takoj pomislila na zaroto. Gotovo nas hočejo prisiliti, da hodimo po stopnicah! No, če bi to res bil del načrta, bi jim uspelo. Kajti… lepo sem se navadila iti po stopnicah, počasi, previdno in brez Bedančeve roke, kar sicer ni prijetno, je pa dobro zame. :)
Stopnice so bile v času po operaciji moja nočna mora. Na srečo živiva v pritljičju in so nama stopnice prihranjene, je bil pa cel žur, kadar naju je kdo kam povabil, saj je bilo ponavadi prvo vprašanje:»V katerem nadstropju pa si? Imate dvigalo?« In od odgovora je bilo odvisno, kako se je stvar izpeljala do konca. Ogibala sva se tudi restavracij s stopnicami, zato mi je bilo v veliko veselje pokazati Bedancu, da zdaj lahko tudi sama premagam stopnice. Zvečer sva spustila večerjo v naši menzi in se odpeljala v bližnje mesto na večerjo. Našla sva luštno restavracijo, kjer za malo denarja dobiš precej in še dobro je, pa tudi domače vino ni slabo. A do restavracije vodi visoko zavito stopnišče. Bedanc je s strahom sporočil: »Ufff, stopnice imajo.« In srečna sem, ko vidim veselje v njegovih očeh vsakič, ko moja rehabilitacija malo napreduje in vsakič, ko premagam stopnice ali pa kakšno drugo oviro.
Bedanc je moje dvigalo na tem stopnišču, moj obliž na brazgotinah in zdravilo zoper vse tegobe, moja volja, da vztrajam v telovadnici. In včeraj je moje sonce sijalo močno, čeprav v resnici sploh ni pokukalo skozi tukanjšnje oblake. :oops:
Večerja na stopnišču:)
Naj uganem. Santa Lucia?
Haha :) Točno to. Mene je presenetilo, ker je bila hrana res okusna, cene pa za ljubljanske razmere zelo sprejemljive.
Jaz sem samo enkrat tam jedel. Sem bil edini v celi gostilni na tistem tepihu in v tistih stolih. Sem mislil, da sem zgrešil bajto in so me postregli zgolj iz vljudnosti.
Haha :) Tudi midva sva bila med redkimi gosti. :)