Z mislimi sem že doma. Zdaj, zdaj bom spala v najini spalnici, jedla najino hrano, zalivala baziliko in se stiiiiiskala, stiiiiiiiiiskala,…
Kdo bi si mislil, da bom kdaj rekla, da bom kar malo pogrešala toplice. V 14-ih dneh se človek navadi nekega urnika, tudi dril postane malo manj naporen, vsak dan si močnejši. Ustvarila pa se je tudi luštna klapa ljudi, ki bi sicer nikdar ne bi pristala skupaj. Z novimi puncami smo se zelo lepo ujele in kar malo žal mi bo, saj dvomim, da se bomo še kdaj srečale, vsaj v taki zasedbi.
Še Bedanc se je lepo vključil v klapo kolenčkarjev. Čeprav ga večkrat pohvalim, ga moram še enkrat. V teh dneh mi je stal ob strani, me bodril od daleč in od blizu, da sem se prebila skozi terapijo, da sem zbrala energijo za večurni fitnes program. In da ne bo pomote, ne jamram samo jaz, kako je naporno, vsi drugi, ki so tu na terapijah zaradi drugih težav pravijo, da se jim kolenčkarji zelo smilimo, saj nas terajo kot nikogar drugega. No, torej… :)
Zadnje dni je bilo tudi precej smeha, saj smo se vsi malce sprostili, od kolenčkarjev, do terapevtov. Zdaj nas celo že natakarji pozdravijo, ko pridemo na večerjo, celo vprašajo nas, če bomo kaj pili, kadar sedimo v lobiju.
Vse, čisto vse gre na bolje. Tudi meritev pred zadnjim zdravniškim pregledom v toplicah je pokazala, da je napredek očiten, a pot je še dolga….
ZADNJA MNENJA