Od moje odločitve je minilo natanko teden dni in temperature zraka so padle pod ničlo. Danes zjutraj je bil trenutek resnice, začela se je Misija tehtanje. Zjutraj sem stopila na tehtnico, seveda z zaprtimi očmi in najdražji je preveril rezultat in ga zapisal v knjigico, kamor bova v času izgubljanja (upam!) kilogramov zapisovala najini teži. Najdražji je v mojo tabelico danes napisal – (minus!) 1,5 kg. Juuuhej! Upam, da se mi ni zlagal glede kg samo, da bi me spravil nazaj v posteljo. In to kljub vsem prednovoletnim kolobocijam in požrtijam, kljub nesramno dobrim piškotkom na sinočnjem Imenu leta v Kinu Šiška, ki ga pripravlja moj najljubši radio Val202. Kljub velikemu mozolju sredi čela, sem se med Valovci in nekaterimi znanimi in drugimi na novo spoznanimi facami, počutila tako dobro kot že dolgo ne. Le po bifeju nisem upala segati. Je pa hecno, da po Vlasti Jeseničnik, ki vodi Dnevnik in zbuja občutek, da je prispevek iz Spodnje Kungote, pravzaprav poročilo iz ZDA, takšne občutke dobivam tudi ob direktorju Radia Slovenije Mihi Laprehtu, pri katerem še vedno pričakujem, da bo začel poročati o Rusiji. Škoda, da Val202 ne prireja več podobnih žurov.

Sicer je trenutno neko čudno obdobje, polno stresov in pretresov. Polno pričakovanj lepih trenutkov in na drugi strani polno nekih čudnih situacij, neprijetnih momentov, ko se vprašam, ali mora naše življenje res biti tako stresno, brez tega res ne gre? In zakaj nekateri ljudje res tako uživajo v izživljanju nad drugimi ljudmi. Je to res edini način s katerim  lahko (neuspešno) zdravijo svoje frustracije. Zdi se mi, da se ljudje spreminjamo prenapete, zafrustrirane idiote, ki bodo nadrli prodajalko v supermarketu ali natakarico v restavraciji, le zato, ker so tisti dan pač vstali na levo nogo. Že 365. dan.

In potem so tu ljudje, ki naj bi nas popeljali iz te morije. In potem ni nič več. Je samo še zapuščeno otroško igrišče, polno polomljenih igral in na zemljo se spušča tema. Midva sva danes z namenom pregnati to temo iz najine shrambe pod stopnicami potegnila smrečico in okraske. In lučke čez leto niso umrle. In če bi, bi sijale njegove očke, te vedno svetijo.

Bwaaaslice 2011

_________________________________________________________________________________________

Sanje na tehtnici: MINUS KILOGRAM IN POL!

Današnja prehrana: Kos kruha z ingverjevo marmelado, bobiči za malico, za kosilo piščanec na žaru, zelenjava, ananas in kuskus, hrenovka, domača salsa in pol žemljice.

Danšnja pijača: Pol litra čaja, tri kave.

Rekreacija: Kdaj?! Pospravljanje stanovanja velja?

Stanje duha: Bipolarno.

Slika: Tista na kateri sva sredi džungle in božava slona, daneč stran od civilizacije.

Soundtrack tega posta: Muff – Povej mi (Včeraj videno in slišano na Imenu leta)

Priznam, sem ena velika strahopetka, saj mi v teh dveh dneh še ni uspelo stopiti na tehtnico. Pa pojdimo po vrsti. Takoj v četrtek zvečer, ko je moj dragi slišal, da sem se odločila za redukcijo kilogramov, se je doma prikazal z vrečko dobrot iz Hiše čokolade Rustika. Me je pač moral nagraditi za to odločitev … Seveda mi je povedal, da me bo podprl in da bova skupaj premagala vse prehranske ovire. To nama je lepo uspelo že v minulem letu in pol, saj se je najdražji olajšal za 40 kilogramov, na kar sva oba zelo ponosna. V petek sem nekje do polovice dneva uspešno in brez večjih težav kontrolirala svojo prehrano. Potem sem šla na porovo juho in doživela šok, ki ganisem verjetno že od leta 1995, ko me je mami nadrla zaradi tega, ker nisem pomila posode. Po šoku si nisem uspela opomoči, saj je bilo preveč dela, da bi sploh lahko pomislila na sprostitev. Zvečer sem doživela še en šok, ko sva se s sodelavcem brez telefonov iskala po centru Ljubljane iskala damo, s katero sva bila domenjena. Sledil je ličijev liker za pomiritev in eskapada s sušijem ter poplesavanje v baru, kjer se je moj najdražji pojavil z vrtnico (no, vsaj nekaj česar nisem pojedla). Sledila je vožnja proti domu v razmerah, ki se jih ne bi sramoval niti vesoljni potop.

Sobotno jutro je minilo brez nagravžnega zvena budilke, kar je v mojem svetu sila redka stvar. Popoldne je zaznamovalo iskanje parkirnega mesta po centru Ljubljane in šok ob pogledu na božično-novoletno okrasitev ameriške ambasade v Ljubljani (pojdite pogledat, priporočam …), počasnost osebja v kitajski restavraciji, kamor me je moj dragi (za nagrado ob odločitvi?) peljal na kosilo. Nato sva zopet iskala parkirno meso, tokrat v Kamniku … Sledil je večer poln smeha in pozitivne energije, nato živčni zlom (ne moj) ob dostavljenih falaflih in šavormah (oh ti december!), meglena vožnja domov in gin tonic brez kumarice. Sami moteči elementi, da mi ni bilo treba nič postoriti v smeri hujšanja. Sem pa črtala vse vmesne prigrizke. Hihi.

_____________________________________________________________________________________________

Sanje na tehtnici: Še vedno ne vem. Bova pa jutri uvedla težko tabelo z najinimi kilogramčki.

Današnja prehrana: Műsliji, kivi in jogurt za zajtrk, domača cvetačna in brokolijeva juha, pire iz sladkega krompirja, wasabi, piščanec na žaru ter mango za posladek.

Danšnja pijača: Kava 2x. Vode še nič.

Rekreacija: Kasneje … obljubim.

Stanje duha: Zen.

Slika: Tista na kateri pleševa v mesečini.

Soundtrack tega posta: Michael Buble – Moondance

Najina nedeljska jutra so najlepša