Ja, vem, že več kot mesec dni nisem nič napisala. Večinoma ni bilo časa, ko pa je bil, se sem zavestno ignorirala pisanje. Še dobro, da je imel februar le 29 dni. Bil je eden najbolj čudnih, napornih in žalostnih mesecev v zadnjih letih. Poleg vseh težav, sem v službi vodila še naporen projekt, ki se kar ni nehal. Vmes smo se po prav na Velentinovo po težki bolezni posovili od babice, ki je ena najpomembnejših oseb v mojem življenju, saj je definirala moje otroštvo, ki je bilo do sedaj eno najlepših obdobij v mojem življenju. Predvsem po njeni in dedkovi zaslugi, ki sta nam omogočila brezskrbno otroštvo, skaklanje v naravi v vseh letnih časih. Poleg tega sta nas naučila še spoštovanja do drugih ter odgovornosti, kadar smo pazili na mlajše mulčke v našem tropu. Da o neponovljivi babičini kuhinji sploh ne govorim. …

V februarju so sledile še druge zdravstvene težave v družini, moje slabo počutje … Na srečo je s toplejšim vremenom prišlo tudi nakej dobrih novic, tako da ni vse črno. Zdaj, ko se življenje počasi umirja in vrača v mirne vode (vsaj upam), bo treba čas posvetiti predvsem sebi in svojemu zdravju. Lepo vreme in daljši dnevi bodo prinesli veliko prložnosti za sproščujoče pomladne sprehode. Predvsem pa me čaka precej zadolžitev, mnogih med njimi prijetnih, in če bo vse posreči tudi nekaj oddiha in brezskrbnih dni. Tega si res želim.