Author Archives: Mojcas

Kolikokrat sem se že znašla v situaciji, ko pri plačevanju računa v baru, restavraciji ali trgovini nisem imela drobiža (bankomati ga žal ne dajejo) in kolikokrat je natakar ali prodajalec po drobižu povprašal osebo, ki je bila z mano. In seveda se je velikokrat zgodilo, da je na koncu plačal celoten račun tisti, ki je bil pač z mano. Na srečo je bil največkrat ta srečnež moj mož, a vseeno to neznosno lahkost tega početja natakarjev in prodajalcev težko sprejmem.

Ko se v taki situaciji znajdeš s članom družine, to še nekako toleriraš, a kako natakar ve, da je oseba tvoj sorodnik. Kaj če bi bil tvoj poslovni partner, naročnik, … Potem je situacija lahko precej čudna. Ponavadi se ljudje, ki so skupaj na pijači ali obedu, že sami med seboj dogovorijo, kdo bo plačal račun. Včasih ga kdo plača z jasnim namenom (povabilo, praznovanje, …). Morda si natakarji mislijo, da so zneski tako majhni, da je vseeno kdo plača.

Drobiž ne bi smel biti problem tistega, ki plačuje, ampak tistega, ki denar sprejema. Težko verjamem, da natakar v nedeljo zvečer ob devetih, po dolgem dnevu, v blagajni ni imel tistih nekaj centov drobiža. Mu je pa na obrazu pisalo, da se mu ga ne da iskati. In potem je moje vabilo na kozarec vina izviselo v zraku in je morala račun poravnati oseba, ki sem jo povabila, ker je pač imela drobiž. In nisem želela plačati s 500 evri, ampak z dvajsetakom.

V bistvu primer ne bi bil tako moteč, če bi bil osamljen. Če bi se to dogajalo samo v določenem baru, bi v tisti bar pač ne šla več in zadeva bi bila zaključena, tako pa je to postala kar generalna praksa natakarjev in trgovcev. Nikdar ne bom pozabila natakarja v Doboju v BIH, ki je pretekel celo (dolgo) ulico, da je našel limone, ker si je ena od gostij zaželela limonado. Zanj beseda “nimamo” ni obstajala. Naredil je vse, da je gostja dobila, kar si je želela. Pri nas tovrstno ustrežljivost danes težko najdeš. Spomnim se že situacij, ko je natakar trdil, da nečesa nimajo, kljub temu, da so locirani v nakupovalnem centru, kjer dotično zadevo prodajajo le 10 m stran.

Nisem težaven gost, toleriram narsikaj in marsikaj lahko razumem, a neznosne brezbrižnosti, ki se je razpasla pri nas, pač ne morem sprejeti. Sploh v času, ko nad nami visi bandiera z napisom “kriza” in vsi trdijo, da je težko zaslužiti, pač ne morem sprejeti, da se prodajalci storitev in dobrin za zaslužek niso pripravljeni niti malo potruditi.

A na srečo obstajajo tudi svetle izjeme in teh se bom držala.