in občutje sveta,

vendar sem poln sužnjev,

spomini mi uhajajo

in telo se ukloni

v sotočju ljubezni.”

(Carlos Drummond de Andrade, Občutje sveta)

Pred dobrim mesecem mi je moja boljša polovica podarila to knjigo izbranih poezij brazilskega pesnika in prozaista Carlosa Drummonda de Andrade. Zbrirka, ki je kratek pregled različnih obdobij avtorjevega ustvarjanja, me je prevzela. Zdi se mi, da v vsaki vrstici najdem neko besedo, ki me poboža in se mi zariše v drobovje. Zgoraj napisana kitica (niti ni moja najljubša med izbranimi pesmimi, a dovolite, da najljubša ostane nama) je uvod naslovne pesmi Občutje sveta. Ta besedna zveza pa tudi zelo dobro opiše Drummond de Andradove poetične sposobnosti začutiti svet, ga polnokrvno vsrkati in nato vklesati na papir. Knjiga je izšla v zbirki Nova lirika pri Založbi Mladinska knjiga. Toplo, toplo jo priporočam.

Zgornja slika je nastala v četrtek 23. junija pred kosilom na Ljubljanskem gradu, kjer smo Martinu pripravili srečanje s slovensko kulinariko in majhno skupinico oboževalcev. Kosilo je v živo na spletu prenašala televizijska hiša HBO (Adria).

Spodnja slika pa je nastala dan prej, ko smo sredi Kopra srečali Martinovega oboževalca, ki je v vozičku spodaj vozil njegovo zadnjo knjigo Vranja gostija.

Osebje v koprskem Domu knjige se je maksimalno potrudilo s sprejemom, oblekli so se v srednjeveška oblačila, knjigarno polepili z grbi družin iz serije Pesem ledu in ognja, naredili skrinjico z zmajskimi jajci.

V Domu knjige so Martina pričakali oboževalci iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Avstrije,… Podpisovanje je trajalo zgolj 2 uri… ljubljanska zgodba je bila malo daljša…

Po Kopru smo se odpravili v Predjamski grad, ki je Martina tako očaral, da je na svoj blog zapisal, da že razmišlja o tem, kako bi grad vpletel v eno svojih zgodb.

Grad je sijal v vsej svoji lepoti, po ogledu pa so nas po srednjeveško pogostili v Taberni zraven gradu, kjer smo fino namastili.

Martin je imel dva dni morilski urnik, novinarji so drenjali za njegov intervju. Je pa malce potarnal nad njimi, saj je že naveličan venomer odgovarjati na ista vprašanja. Njegov asistent Ty je celo predlagal, da naslednjič prideta na intervju z laptopom in potem Ty na Googlu poišče odgovore na vprašanje iz prejšnjih intervjujev. Je pa tudi pripomnil, da to ni problem slovsnekih novinarjev, ampak je povsod po svetu enako.

Drugi dan Martinovega obiska v Sloveniji je sledil sprehod po Ljubljani, kosilo na Ljubljanskem gradu. Kosilo z redkimi povabljenimi srečneži je minilo v sproščenem duhu, zaključi pa smo ga s šilom medice (kot se spodobi).

Kosilo z Martinom je v različnih nagradnih igrah zadela peščica srečnežev.

Nato je sledilo maratonsko podpisovanje knjig v Konzorciju. Nihče, ne organizatorji, ne Martin sam ni pričakoval takšnega odziva. Podpisovanje v Konzorciju je preseglo vsa pričakovanja in meje, v knjigarni se je drenjalo 2000 ljudi, ki so si želeli spoznati dobrodušnega pisatelja.

Podpisovanje se je zaključilo malo pred polnočjo, po skoraj šestih urah. Neverjetno je bilo opazovati oboževalce, ki so čakali v vrsti tudi po 4 ure, a so kljub temu k Martinu prstopili vsi nasmejani in veseli.

Pa tudi Martin je bil po šestih urah podpisovanja še vedno dobre volje. Človek je res nadvse simpatičen in neverjetno skromen. V pogovorih z njim se je razkrilo, da ne razume še povsem kako popularen v resnici je. Popotovanje na Poljsko in v Slovenijo (kjer je na podpisovanje prišlo več fanov) sta razkrila, da ga na ameriški knjižni turneji verjetno čaka norišnica. Knjiga Igra prestolov je danes že na prvem mestu The New York Timesove paperback lestvice, na četrtem je njegova knjiga Spopad kraljev, na sedmem Vihra mečev, Vranja gostija pa na 12. mestu.  Zaradi množičnih prednaročil pa je že znano, da bo prvo mesto zasedla tudi naslednja Martinova knjiga iz serije Pesem ledu in ognja z naslovom Ples z zmaji, ki bo izšla po petih letih premora.  Kako bo Martin podpisoval knjige v ameriških mestih, kjer bo na srečanje z njim verjetno prišlo 5000 ljudi (ali več), ni jasno ne njemu, ne njegovemu asistntu in verjetno še komu… Povsem nezvezdniški pisatelj pa bi rad podpisal prav vsako knjigo in srečal prav vsakega oboževalca. Njegova vrnitev v ZDA bo verjetno srečanje z realnostjo in popularnostjo. Trenutno na svetu namreč ni popularnejšega pisatelja. Martin je odličen pisatelj in zato naj vas ne ustavi pridevnik ”fantazijski”, ki pri marsikom še vedno vzpodbudi odpor.

Zadnji dan potovanja po Sloveniji smo Martina odpeljali na grad Kamen, na žalost nam jo je zagodlo vreme, saj je močno deževalo, temperature pa tudi niso bile poletne.

Kasneje smo se v spremstvu blejskega župana odpravili na Bled, kjer je Martina očaral lično obnovljen Hotel Toplice, kjer je pojedel kremšnito in od grajskega tiskarja prejel čudovito darilo.

Čudovita ročno izdelana knjiga z ugraviranim Martinovim imenom ga je očarala.

Tudi sicer je George prejel precej lepih daril, midva sva mu podarila Turnirsko knjigo Gašperja Lambergarja.

V Kopru mu je eden od obiskovalcev prinesel domače olivno olje v steklenici na kateri so vgravirani grbi družin iz Zahodnjega.

Eden od njegovih bralcev pa je na kosilo z njim prinesel odličen domači kozji sir, ki je Martinu zelo teknil. Če si želite ta sir poskusiti tudi sami, se javite spodaj v komentarju in vašo željo bom posredovala dalje.

Na Bledu so nas pogostili v restavraciji Vila Bled, kjer so nam pripravili pravo gurmansko kosilo in ples za naše brbončice.

Če vas je zrajcala fotka (dela) sladice, si upate ogledati ves Martinovski jedilni list iz Vile Bled, ki je bil pripravljen posebno za Martinov obisk.

V petek smo utrujenega Martina odpeljali na letališče, kjer se je pričela njegova dolga pot do doma. Natrpan urnik in neizvedljiva logistika, sta razloga, da je Mladinska knjiga s programa črtala podpisovanje knjig v Mariboru. Že tako je Martin na svojem blogu tarnal o izčrpanosti. Na žalost smo mu morali pokazati kar se da Slovenije v treh dneh, v to vključiti še številne intervjuje in srečanja z oboževalci. Čeprav smo ga izčrpali skoraj do konca, smo ga tudi navdušili, tako upam, da ga bomo imeli čast srečati in gostiti še kdaj.

Martin ni imel povsod po svetu sreče s prevajalci, francoski je krvovolke spremenil v volkodlake, italjanski pa jelenov rog v grlu krvovolkulje v rog samoroga… samoroga?! Wtf…

Martin je name naredil izjemen vtis s svojo preprostostjo, vedrim in zabavnim karakterjem ter neizmernim znanjem in vedenjem o skoraj vsem, s svojo otroško radovednostjo in iskrenostjo. Še enkrat bi rada pohvalila vse na Mladinski knjigi, ki so pripravili Martinov obisk, zaposlene v Domu knjige in Konzorciju, ki so opravili naporno, a čudovito delo, in seveda Martinovim fanom, ki so ure in ure potrpežljivo čakali v vrti. Bilo je neverjetno!

Komaj čakam peto bukvo, da vidim kako jo je glavnim junakom Martin zagodel tokrat!

Sicer pa je Sophie Dahl vnukinja strašno zabavnega gospoda Roalda Dahla, ki me spremlja že od malih nog. Njegove zgodbe so zaznamovale moje otroštvo in mladost, njegove kratke zgodbe pa me navdušujejo in strašijo še danes. Pred kratkim sem si ogledala super dokumentarec o njegovem življenju. Njegova številčna družina, od obeh žena, do otrok in vnukov je pripovedovala svoje videnje tega velikega literata 20. stoletja. Njegov portret in vsa literarna dela dobijo povsem novo perspektivo, saj se ti začne dozdevati, da razumeš kako je Dahl ”našel” svoje zgodbe in junake. Minulo leto je izšla tudi njegova avtorizirana biografija z naslovom Storyteller.

Morda bo kdo porekel, da pisanje o Roaldu Dahlu in hrani pač ne gre skupaj, a se hudo moti. Tudi sam je napisal serijo knjigic z recepti jedi, ki so omenjene v njegovih knjigah. Tudi sicer je bil Roald Dahl pravi gurman. In kot v dokumentarcu pripoveduje njegova družina, je bila jedilna miza center družinske hiše, Roald pa je kraljeval na njenem čelu v udobnem starem fotelju. Čudoviti gopod Dahl pač…

Odpuljeni svet Zamonije je nastal v domišljiji ekstravagantnega nemškega ilustratorja, avtorja stripov in pisatelja Walterja Moersa (roj. leta 1957), ki je poleg kapitana Sinjedlakca zakrivil še nekaj drugih nemških popularnih figur, med njimi kleines Arschloch (Little Asshole, Mala rit) in Adolf Nazi-Sau ((Angleška verzija)) (Adolf Nazi-svinja). Že iz imen teh junakov je razvidno, da gre za komična, sarkastična in na momente že malce bizarna dela. Nekja podobnega preveva tudi fantastičen svet Zamonije, ki jo je avtor opisal v svojih romanih večkrat, največje pozornosti pa sta bila deležna zamonijska romana 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca in Rumo (obe knjigi sta prevedeni v slovenščino).

Kapitana Sinjedlakca sicer najdete na policah mladinske literature, vendar pa je zaradi svoje domiselnosti, inteligentnega humorja in (na momente) grotesknosti primerna tudi za starejše bralce, predvsem za tiste, ki vedno radi pokukajo v kakšen izmišljen svet, z lastnimi zakoni in edinstvenimi prebivalci.

Trinajst in pol poglavij nas popelje skozi različna življenjska obdobja sinjemodrega medveda, ki trdi, da se je rodil iz pene morskega vala ali pa iz bisera školjke, ugrabili so ga palčki pirati, govoriti sta ga naučila čenčava valova, bil je navigator pterodaktilusa salvatorja (popotni reševalni zaver), bil je učenec enega najbistrejših umov v vesolju prof. dr. Črtomirja Črnonočnika, bil je žrtev jamskega zlobca, ujel fatamorganasto mesto Anagrom Ataf,  živel v velikanovi glavi, našel Atlantis in postal nepremagljiv lažigladiator in še in še in še… Knjigo toplo priporočam tistim, ki bi se morda znašli v kreativn blokadi, saj neverjetno pomaga nakravžljati domišljiske vozle, Moers namreč spretno podira zakonitosti, ki veljajo v našem svetu in jih na povsem drugačen način sestavlja v Zamoniji, sem pa tja, pa se tudi precej latentno obregne ob povsem realne družbene probleme časa, v katerem je knjiga izšla (leto 1999).

Knjiga, ki je nadvse primerna za dolge mrzle zimske večere…