V začetku aprila smo se Bedančevi odpravili na vožnjo dolgo 850 km. Pred potovanjem me je bilo malce strah, kako bo naš 7 mesečni dojenček prestal to pot. Naš fant se sicer zelo rad vozi v avtu, vendar na tako dolgi poti še nismo bili z njim in otroci so polni presenečenj. Naše potovanje se je v celoti odvilo perfektno. Med pripravami za potovanje in samo vožnjo smo odkrili nekaj for in določili nekaj koristnih pravil za daljše potovanje z naraščajem. Z veseljem jih bom nekaj delila z vami.
Z Bedancem še nikoli nisva imela s seboj toliko malo svoje prtljage in tako polnega avta. Vsa najina oblačila sva strpala v eno malo potovalko, kar nama doslej še ni uspelo. Ves ostali prostor v avtu je zasedla malčkova krama. Od posteljice, vozička, oblačil (šli smo v prehodnem času, ko je vreme z mraza preklopilo na vročino, kar je dodatno obremenilo volumen prtljage), plenic (v Franciji so plenice tako noro drage, da smo jih raje vzeli s sabo) do vseh 1000 gadgetov, ki jih dete potrebuje in ne potrebuje. Moja utopija o tem, da ima majhen otrok malo prtljage, se je razblinila.
Pri pakiranju za na pot pa je fino pripraviti nahrbtnik (torbo za plenice) z vso otrokovo najnujnejšo opremo. V njej naj bo dovolj plenic tudi za primer, če se vožnja nepredvidljivo podaljša. Previjalna podloga je nujna stvar (to večina mamic ve), saj previjalne mize in sobe, ki jih srečamo na poti niso vedno optimalne. Zato je fino imeti s sabo tudi razkužilo. Poleg razkužila za previjalno mizo je dobro imeti na zalogi še nekoliko nežnejše razkužilo za malčkove roke, ker bo prijel vse, kar bo dosegel. V nahrbtniku naj ima še kompletno opravo za primer, da kakec ali polulanček odide mimo poti.
Tudi zdravila sodijo v nahrbtnik za na pot, ki ga imamo ves čas ob sebi, ne pa na dno potovalke, ki je po možnosti skrita še pod vozičkom. Predvsem v poletnih mesecih (pa tudi sicer) je nujna zaščita proti soncu – od pokrival, sončnih očal, do krem za dojenčke. In ko smo že pri kremah … malčka je fino med dolgo vožnjo preventivno mazati s kremo za ritko (npr. Burts Bees Baby Bee krema za nego dojenčkove ritke in Soducrem sta odlični). Na takih potovanjih se namreč rado zgodi, da otrok dobi plenični izpuščaj, predvsem, ker ves čas (bolj ali manj) sedi na ritki, ta pa pritiska na pleničko.
Posebno pozornost pri potovanju je treba posvetiti hrani otroka. To področje je potrebno skrbno načrtovati, predvsem pri malčkih, ki se ne dojijo oziroma že uživajo gosto hrano, a še vedno ne vso. Mi smo šli na pot s kašicami in mlekom. Pri roki smo imeli hrane še za dodatne tri obroke viška, saj nismo želeli tvegati, da ostanemo v kakšnem nemškem zastoju. Odlično se na daljši poti, pa tudi sicer, obnesejo slinčki za enkratno uporabo. Predvsem je treba paziti na vodo. Mi smo imeli s sabo Hippovo otroško vodo. In seveda smo imeli tudi termovko z vročo vodo za pripravo mleka in za gretje kašic. Kar se otroka tiče, jaz pač rada delam po principu nič-nas-ne-sme-presenetiti. Za sprotno grizljanje in čohanje dlesni je fino imeti še posodico z narezanim sadjem (jabolka) in keksi.
Naš otrok ima miljavžent različnih gadgetov, pa tudi sicer ima rad, da se ves čas nekaj dogaja in da je ves čas zaposlen, sicer mu rata dolgčas in – ojoj – to se potem ne konča dobro. Ko smo pakirali, smo pripravili vrečo z igračami in malo škatlo z igračami za na pot (večinoma stvari, ki so namenjene grizenju). V avtu je fino je imeti na zalogi tudi kakšno pojočo igračko. In pa app za generiranje belega šuma na svojem mobilcu (čeprav je avto že sam generator teh šumov). :)
Kengurujček je fina stvar (Hvala, Alan!). Ne zavzame veliko prostora, pa še vsakič, ko se ustavimo, ni treba iz avtomobila vleči vozička in ga, v upanju da bo sploh šel nazaj v avto, potem riniti nazaj. Pa še naš otrok (in očka) ga obožuje(ta).
Kadar se Bedančevi prevažamo v avtu v kompletu, se tisti, ki ne vozi (valjda), vozi zadaj, da sedi zraven otroka. Predvsem na daljši vožnji je to zelo dobro. Tisti, ki je v danem momentu zadaj pri otroku, je zadolžen za vse njegove potrebe in želje, tisti, ki vozi, pa se z njim ne sme ukvarjati. Saj se tudi ne more. Si predstavlajte, da vozite po nemški tripasovnici brez omejitve in zraven mirite otroka, ki sedi zadaj. Ni dobra slika, kaj ne? Sopotnik se vozi zadaj tudi zato, ker je otroka treba animirati, kadar ne spi. Pričakovati od deteta, da bo samo od sebe zbujeno sedelo pri miru, so sanje. Petje, pogovarjanje, igranje, … prav pride vse, kar vam pade na misel in bo vašega otroka razveselilo. Starš, ki je zadolžen za otroka naj ima potovalni nahrbtnik oz. torbo za malčka (s hrano, gadgeti, plenicami, robčki, igračami,…) vedno na dosegu roke. Na avtocesti ni vedno priložnosti za ustavljanje in iskanje po prtljažniku. Iskanja po prtljažniku naj bo tekom poti čim manj, trust me, to početje vedno zgenerira dodaten stres.
Fino je oditi na vožnjo ponoči oz. zelo zgodaj zjutraj, ko otrok še spi in so njegovi spalni intervali (s tem pa tudi intervali vožnje) daljši. A ugotovila sva, da ni nič drugače tudi, če greš na pot podnevi oz. malce kasneje. Pri nas skoraj ni bilo razlike. Je pa res, da so vsi otroci različni in nasveti niso vedno univerzalni. Mogoče pa ti moji nasveti vseeno komu pomagajo.
Pri planiranju daljše poti, je predvsem treba biti vedno pripravljen spremeniti plan. Se ustaviti za dalj časa, morda celo prenočiti vmes in, v skrajni sili, oditi domov. Naš otrok je na srečo mali raziskovalec, ki ga zanimajo vse nove stvari in zato tudi nima nič proti, če se zapeljemo do kakšne malo bolj daleč od doma.
Pa srečno pot!
ZADNJA MNENJA