Dobra stran ljubljanske megle je to, da se ne vidijo predvolilni plakati.
Megla, od kod lepote tvoje?
Category Archives: Hudomušno
Rumeni poštni nabiralnik
Le s težavo se privajamo na kapitalistični način življenja, v katerega smo zapluli že davno 20 let nazaj. Čas bo verjetno pokazal, da je bila tranzicija zlata doba, kar je verjetno povsem logično, saj so v vrhu tranzicije odpadle nekatere najhujše anomalije socializma in se priklopile najnujno potrebne prednosti kapitalizma. Potem so še tiste dobre plati socializma počasi začele odmirati in se spreminjati v kapitalistične anomalije, ki so danes verjetno že (skoraj) pri vrhu. Iz ene skrajnosti v drugo. Ljudji pač nič ne izuči in spomin je zelo selektiven, ideologija (kar v ednini, čeprav so ideologije različne, a cilj je vsem skupen) pa preko TV nadaljevank, revij, popularne glasbe in raznoraznih družabnih medijev širi svoja subtilna sporočila in usmerja naša življenja. Ja, Mojca je jezna… Ma, ne jezna, bolj mogoče žalostna. Kajti pred nekaj dnevi smo se poslovili od poštnega nabiralnika, ki je od kar pomnim, visel na naši hiši in ljudem omogočal, da so pošiljali svoja pisemska sporočila v svet, ne da bi za to morali sesti v avtomobil in se odpeljati do najbližje pošte. Pred nekaj tedni pa nam je Pošta sporočila, da umika nabiralnik zaradi prevelikih stroškov vzdrževanja. Stroškov zdrževanja?! Nabiralnik je na naši hiši visel zastonj. Nikoli nas ni nihče niti vprašal ni ali želimo plačilo za to, da nam na fasadi visi rumen poštni nabiralnik. V vseh tridesetih letih, ki jih pomnim bolj ali manj, so nabiralnik enkrat zamenjali. Nikdar ga niso ”vzdrževali”. Sicer ne vem, kako bi ga… dvomim, da sicer tedensko sesajo nabiralnike in pomivajo tla. Verjetno tiči problem v tem, da se mora pismonoša vsak dan pripeljati mimo. Ne vidim zakaj bi to predstavljajo nek velik strošek, saj imamo doma naročeno dnevno časopisje, ki nam ga dostavlja pošta, kar pomeni, da morajo tako ali tako priti mimo. Neke ekstra poti nimajo zaradi tega, verjetno se mimo naše hiše pelje pismonoša celo včkrat dnevno, saj pošto verjetno distavljajo tudi hišam okoli nas. Verjetno. Ampak nabiralnik je postal preveliko breme za Pošto Slovenije, ki nas tudi sicer navdušuje s svojimi storitvami in ponudbo.
Kapitalistični sistem pač ne tolerira rumenih poštnih nabiralnikov, ki ne zbirajo na kilograme pošte, čeprav niso nikakršen strošek, nikakršno breme,… V kapitaluzmu pač mora vse ustvarjati dobiček in rumeni poštni nabiralnik ga ne. Zato ga je treba odstraniti.
Nič nas ne sme presenetiti
Prehlade in druge bolezni je fino zdravit na star preverjen način. Tako kot »arcnije«, je tudi to treba dozirati po pameti in ne prepogosto. Fino pa je, da jih nikoli ne zmanjka pri hiši…in midva sva pripravljena na epidemije…vse mogoče…
In ker je preventiva vedno boljša kot kurativa…je fino takole zaključiti teden. V nedeljo zvečer v dvoje na zofi, s kozarcom gina in ginger ale ter Billom Baileyem, ki gunca afne v Dublinu. Zen.
Ste že spoznali najinega zmaja?
Nisem, kajne… Lani poleti sva bila na dobrodelni dražbi v Novem mestu, kjer me je presenetila škrtost udeležencev dražbe, ampak pustimo to… Med umetniki, ki so darovali svoje slike in druge umetnne, je bil tudi Novomeščan Sebastjan Šeremet, ki je znan po svoji temačni motiviki. Že pred dražbo so nama padle v oči njegove slike in kar nisem mogla vreti svoji sreči, ko mi je na dražbi uspelo kupiti spodnjo sliko. Motiv res ni hmmm…najbolj simpatičen, je pa toliko bolj zanimiv. Zmajčkasti okostnjak se nama je tako priljubil, da sva ga obesila nad jedilno mizo v kuhinji, saj lepo pristoji k najini vijoličasti steni (ki pa na tej sliki, presvetljeni s flešem, ni dobro vidna). Zaenkrat se še nihče ni pritožil nad sliko, koga je morda malce začudila, nihče se še ni odpovedal hrani zaradi njega. Očitno prihajajo k nama na obisk sami ljubitelji umetnosti. :)
Zmaj, Sebstjan Šeremet
Berglasto
Moje prvo srečanje z berglami je bilo na bolniški postelji, ko mi jih je tip iz mavčarne prinesel s prešernim nasmeškom na obrazu.
»Te so zdaj vaše. Kar čuvajte jih, čez eno leto jih boste zopet rabili.« je rekel.
»Ne pa ne.« sem bila prepričana.
»O ja…ko si enkrat neroden, se to ves čas ponavlja.«
Bergel sem bila strašno vesela, saj je to pomenilo, da grem lahko sama na stranišče. Zanimivo, kako majhne želje ima človek, ko je priklenjen na posteljo, svet dobi naenkrat povsem novo perspektivo. Se je pa od takrat pričel nenehen boj z berglami – lahko si predstavljate, kako je, če je človek že sicer neroden (kaj šele z berglami). Zaenkrat pa hujše poškodbe zaradi bergelše nisem staknila, nekajkrat so me sicer udarile, a na srečo ne na poškodovano koleno. Najhujša bolečina pa je bila, ko mi je bergla padla točno na noht palca na desni nogi.
Tudi neopazna z berglami nisem. Zanimivo, kako ljudje vedno pobulijo, kadar se pojavim z njimi. Ne vem ali je to pač v človeški naravi, da zazija vedno, ko opazi nekaj…hmmmm…recimo izven serijskega ali so ljudje z berglami stigmatizirani. Poskušala sem se spomniti, kako sem sama včasih reagirala, če sem opazila človeka z berglami, a se ne spomnim, da bi kdaj reagirala nanje tako, da bi si to zapomnila. To lahko pomeni samo dvoje: ali sem pobulila nezavedno ali pa bergel pri drugih ljudeh niti nisem opazila. Ta analiza me torej ni pripeljala daleč…
Je pa bergljanje v meni zbudilo novo obliko ekologije – varčevanje z lastno energijo. Vsakič, ko se spravim pokonci na bergle dobro premislim ali me dovolj močno tišči na stranišče, da moram resnično v smeri WC-ja. Vsakič, ko grem do kuhije dobro premislim, kaj moram vse naredit, da mi ne bo treba ponovno tja. No…prav veliko tudi ne morem postoriti, saj z berglami ne morem prav veliko stvari prestavljati, kaj šele nositi. Na srečo imam doma 24-urno pomoč, ki požrtvovalno izpolnjuje vse moje želje in lovi ter pobira moje birgle, kadar se razletijo po sobi. Cel žur je postalo tudi tuširanje, lahko si predstavljate… Zabaven je tudi nočni sprehod do WC-ja, ko si malo brljav, kako zabavno mora biti šele, če si nabrgljan…
Bergle se obnesejo tudi kot daljinski upravljalec…npr. ugašanje ali prižiganje luči iz postelje. Aktivirajo ti tudi jokerja pri pospravljanju in drugih gospodinjskih opravilih. Bergle so tudi precej melodične, saj z njimi lahko hodiš dvotaktno ali pa štiritaktno:) Odlične pa so tudi, če hočeš koga koga spotakniti…ali udariti. Pa še nazaj te ne upajo. :)
Čeprav mi lajšajo življenje, pa komaj čakam dan, ko se jih znebim in stečem v beli svet in znova postanem aktivni član gospodinjsva.
ZADNJA MNENJA