V resničnem življenju ima Mojca rada Bedanca
Header

Sedim ((Naslov je ukraden od tod:  http://www.preseren.net/slo/3_poezije/48_pred_pevcu.asp : Popréd si pevec bil; zdaj si homeopat; popréd si časa bil, zdaj si življenja tat.)) za dvema laptopoma in od utrujenosti me že malo mrazi, stiskam se k skoraj prazni skodelici kave…tretji, morda četrti danes…oči se mi zapirajo, a se poskušam zmotivirati še za nekaj uric dela. Vrtim si en in isti patetični komad. Nič kaj kulturno se ne počutim danes…sploh pa ne, če svojo podobo ujamem v ogledalu. Se pač nisem počesala. Prešeren mi bo oprostil, v to sem prepričana.

Ali je zelo narobe, če se nočem opedeliti v pasjih zgodbah in če zavestno zaprem časopis, prestavim kanal in kliknem x kadar naletim nanje. Delovalo je pri Kmetiji, zakaj ne bi tudi tokrat. Ali moram imeti mnenje o tem? Ne vem… vem pa, da imam mnenje o marsičem drugem. O slovenski socialni politiki, o partitokraciji, o ”odtekanju” državnega denarja…itd…itd…v bistvu se mi ne da tega  zdaj razpredat… Saj to lajnam že veš čas, verjetno je stavek, ki sem ga v minulem letu največkrat rekla: ”Mislim, da so še drugi, bolj pomembni problemi.” O ja… Pa se jim ne bomo posvetili, ker so kmalu te volitve, potem so že druge in potem naslednje…kočljivih zadeva pa takrat ni pametno reševati, baje.

No, jaz imam v tej jebeni državi namen živeti še ca. 40-50 let…in ko se mi ta misel zapiše, me še bolj zazebe. To je to? To je vse? Oh ne, ne more biti. Ampak, dajmo že nehat jamrat in kaj naredit. Dejmo se upret temu dreku, ki nam ga servirajo. Ali bomo še naprej gledali, kako nas vrti pleme iz Butal, po medijih, po parlamentu, po lastnih posteljah… Si res ne zaslužimo več kot podcenjevanja, poneumljanja in poniževanja?

Začela sem ignorirati vse novičarske medije, ker je vse skupaj kot slaba farsa, ki je pač dolgo ne moreš gledat. Včasih, če me spomin ne vara,  so imeli mediji neka merila, neke standarde, meje pod katere niso šli, danes pa, če zgodba ni pod mejo niti ne pride v medije. Hard core kapitalizem, ki je zlezel tudi v medije, je privedel do zelo slabe prakse, ki jo ljudje, ki delamo z mediji še kako občutimo – če ne oglašuješ oz. plačuješ, o tebi ne bodo želeli pisati, pa če dobiš nobelovo nagrado.

Če bi ubogi naš France danes živel, bi ga verjento ob 18h napičili na KanaluA, da je pedofil in zalezovalec (Boštjanov štos verjetno ni daleč od resnice…), razen če ne bi v svoji odvetniški pisarni sprejemal vseh gospodarskih kriminalcev in bi služil lepe pare, potem bi mu bilo dovoljeno praktično vse.  Hvaljen in prodajan literat ne bi bil, ker ni Prekmurec. Mogoče bi pa nastopal na Kmetiji in se poročil s porno zvezdo. Me pa zanima, kako bi se imenoval Prešernov trg in na kaj bi potem Vika Potočnik najprej  pomislila, ko bi slišala za Prešerna.

Vika Potočnik #fail

(vir: preseren.net)

Mogoče bi pa napisal nogometno himno kot popotnico slovenskim nogometašem v JAR. Bogsigavedi…Mogoče bi pa kot dr. Drnovšek želel, da za njim ne postavljamo spomenikov. Tudi Churchill ni hotel, da po njem serjejo golobi…

Se grem počesat…

”Pri nas na Zavodu za varstvo potrošnikov ne pomnimo takega primera.” je rekel mali plešasti moški, oblečen v sivino, da si se ob pogledu nanj vprašal, če ni morda crknil barvni filter na tvojem televizorju. Novinarka ga je zaskrbljeno vprašala ali  bo to za sabo potegnilo še druge podobne prijave. Gledalec, ki je spremljal prispevek tudi z možgani, ne le z ušesi, je hitro uvidel, da sogovornik pač ni pravi za podajanje odgovora na to vprašanje, nekaj malega vedeževalskih sposobnosti je manjkalo Plešavcu, da bi lahko odgovoril na to.

”Lahko pričakujemo revolucijo?” je rekla novinarka, po čemer je bilo prepoznavanje njenega medijskega porekla nezgrešljivo. Plešavec, nevešč medijskega nastopanja, pa je le z odprtimi usti zazijal v kamero. In režiser je sliko takoj vrnil v studio. Da bi se revolucija začela prav v njegovi izpostavi Zveze potrošnikov, to je skoraj neverjetno, si je mislil Plešavec…

Dopoldne tistega dne…

Pravzaprav je bil povsem običajen ponedeljek. To je eden tistih dni, ko na Zvezi potrošnikov dobijo največ prijav, saj je statistično znano, da so ljudje ob ponedeljkih že sicer nezadovoljni z vsem, kar se nahaja in dogaja okoli njih in zato ponavadi izberejo prav prvi delovni dan tedna za podajanje prijave. Ta ponedeljek  ni bilo nič drugače. Skupina upokojencev se je prišla pritožit nad starim kruhom, ki ga prodaja pekarna v centru mesta, neka gospa se je pritožila, da je v lokalnem supermarketu dobila jogurt s pretečnim rokom, nek gospod je opazil napako na etiketi nekega proizvoda, poklicala je neka babica, ki meni, da se je kvaliteta peska za mačje stranišče od firme te-in-te poslabšala in da ne prinaša več, tistega, kar ponuja… Skratka, bil je povsem navaden ponedeljek, s turobnim vremenom in slabim menijem v bližnji menzi. Dokler ni skozi vrata stopila ona…

Okoli 13:27 je potrkalo na vratih. Plešavec je ravnokar popil svojo drugo skodelico kamilčnega čaja in pojedel albertov keks, ki si ga vedno privošči kot sladico po kosilu. Rekel je: ”Naprej.” A se za vrati ni zganilo. Po nekaj sekundnem premoru je spet potrkalo. ”Naprej.” je še enkrat rekel. In spet se ni nič zgodilo. Čez nekaj sekund se je zadeva ponovila. Zdaj je Plešavec izgubil potrpljenje:”N-A-P-R-E-J!!!!” se je zverinsko zadrl. Zdaj je zunaj spet vse potihnilo. Čez nekaj sekund pa so se zaslišali koraki, ki so se oddaljevali od vrat.

”Mene pa že ne bo nihče zafrkaval, prekleta mularija!” je sam pri sebi siknil Plešavec in stekel proti vratom, ter jih odprl. Na njegovo čudo, pred vrati ni bilo pobalinskih otrok, ampak je tam stalo dekle, premočeno do kože. Izpod premočenih las pa je štrlel par velikih otožnih oči. Plešavca je ta prizor tako presenetil, da je odprtih ust obmolknil.

”Saj ne vem, če sem prav prišla.” je rekla, da je prebila tišino.

”Eee, eee koga pa eee iščete?” je komaj spravil iz sebe.

”Zavod za varstvo potrošnikov. Rada bi se pritožila.” je rekla in pristavila:”Če je to mogoče.”

”Eeee, seveda eeee. No, prav ste eee. Eeee, kar stopite notri.”

Predno se je lahko vsedla na stol za goste v njegovi pisarni, je na stol položil krpo, s katero je sicer ob petkih, ko so na Zvezi zabeležili najmanj prijav, brisal prah v pisarni, da mu je služba hitreje minila.

Tudi Plešavec se je namestil na svoj stol, ošilil svoj HB svinčnik in predse postavil obrazec za zapisnik, nato pa rekel: ”Izvolite…”

Dekle, ki ni štelo prav dosti več let kot dvajset, je s strahom v očeh in glasu reklo: ”Saj ne vem, če sem prišla prav.”

”Torej, kaj je predmet vaše prijave?”

”Moje življenje.” je rekla.

Plešavec je pričel pisati:”Moje življenje, to bo pa šifra…oooo…” šele, ko je poskušal v obrazec zapisati šifro predmeta prijave, se je zavedel, da to pa ne bo šlo, saj njegov šifrant tega ne definira. ”O, to pa ne bo šlo.”

Dekle ga je pogledalo z velikimi vlažnimi očmi.

”No, mogoče pa lahko malo bolj specificirava problem in potem najdeva šifro predmeta.” je rekel.

”Jaz sem strašno nezadovoljna s svojim življenjem in rada bi ga reklamirala, pa ne vem, kje.  Zato sem se obrnila na vas.”

”Strašno zamotana stvar. Življenje torej. To bi lahko bila storitev…recimo. Kaj vi mislite. Je to storitev?”

”Ne bi vedela. Meni se ne zdi storitev, ampak saj ste vi strokovnjak.’

”Tako je, jaz sem strokovnjak. To je storitev.” je kar naenkrat postal pretirano suveren Plešavec.

”Vse gre narobe. Že dolgo časa. Nič ni tako, kot bi moralo biti in kot so mi rekli, da bo.” je nadaljevalo dekle.

”Aha! Napačna deklaracija!”

”Recimo…ne vem.” je reklo dekle.

”Zoper koga pa se pritožujete?” je Plešavec nadaljeval s pisanjem prijave.

”Jah, to pa ne vem. Življenje sta mi dala starša.”

”Hmmm, ja. Ampak zoper njiju se ne morete pritožiti. Hmmm…kje ste pa dobili to življenje…aha! Zoper porodnišnico! Aha!” Plešavec je bil vzhičen nad lastno sposobnostjo reševanja zagonetk in iskanja pravih šifr, ki se jih da vpisati v obrazec za prijavo pritožbe.

”Mislite, da je tako prav?” je bilo skeptično dekle.

”Ja, ja…prijava zoper storitve porodnišnice. V kateri ste se pa rodili?”

”Rodila sem se v tem mestu, že vse življenje živim tu.” je rekla.

”Aha. Torej prijava zoper storitve lokalne porodnišnice, povrhu vsega pa je bila še deklaracija zavajujoča, kaj ne?”

”Ermmm…menda bo že tako, če vi tako rečete.” je reklo dekle.

Plešavec je nato vzel v roke kemični svinčnik in še enkrat prevlekel s tinto vse črke, ki so bile prej zapisane s svinčnikom. Nato je obrazec ožigosal, se podpisal in ga pomolil še dekletu v podpis. To je podpisalo listek in prijava je bila oddana.

Zbegano dekle je zapustilo pisarno in Plešavcu se je zdelo kot bi bil superjunak, ki je spet rešil vesolje in čaka na nove naloge.

Da je zadeva pricurljala v javnost, je kriv zgolj splet okoliščin. Mati enega od urednikov neke novičarske TV oddaje je zaposlena na Zvodu, ta je med pogovorom s svojim sinom, mimogrede omenila, da so prijeli zanimivo prijavo zoper storitve lokalne porodnišnice. Ker se tistega ponedeljka ni dogajalo prav veliko, je bila ta informacija dovolj, da si je domišljije polni urednik namislil zgodbo o nepreavilnostih in slabih storitvah v lokalni porodnišnici. Ker drugih dokazov in informacij ni bilo, kot zgolj ta prijava, se je TV ekipa pojavila na Zavod za varstvo potrošnikov, kjer je Plešavec doživel svojih pet minut slave.

Revolucija? Ženske ne bodo več rojevale v domači porodnišnici? Kam bodo pa šle? Ne bodo rojevale sploh? Plešavec je pomislil, da bi bilo vendarle bolje, da bi žrtvoval prijavo in jo uničil ((Kar je storil doslej le enkrat, ko je šlo za prijavo zoper proizvajalca njegove najljubše kreme za čevlje.)) saj bo ta očitno vpliva na padec rodnosti v mestu. In jutri lahko izbruhne panika. In kaj bo, ko nastopi kontrarevolucija…

V aktovko je pospravil lepo ošiljeni HB svinčnik in kemični svinčnik, na glavo si je podveznil klobuk, ter zapel dežni plašč čez usta, morda pa, če ga ne bodo prepoznali, lahko še danes zapusti mesto…

Uničila sem jo, pra*ico!

January 26th, 2010 | Posted by Mojcas in Hudomušno - (25 Comments)

Ste se že spopadli s to pra*ico? Jaz sem dolgo odlašala, ker sem vedela, kako bo to izgledalo, je bil spomin na prejšnje strganje šestih vinjet (avstrijskih, slovaških, zelene slovenske) z vetrobranskega stekla še prav živ. Tudi dejstvo, da vse ostale hudiče že spraviš dol (Avstrijsko vinjeto eliminiraš v 30-ih sekundah.), samo naša vinjeta je pa trdoživa kot najbolj žilav Pohor’c ((Pohor’c je padel tu zgolj naključno, da ne bo pomote.)) .

Vinjete sem se najprej lotila s strgalom za led. Pa  je delovalo kot da se mi vinjeta reži v glavo:”Lej jo budalo, s strgalom. E ne boš me.” In je nisem, niti za milimeter. No, mogoče sem jo za pol milimetra. Potem sem šla po Stelex, našpricala vinjetko in upala, da bo popustila, razpadla, karkoli… Je pa bilo več Steleksa na armaturi kot na vinjeti. In zopet sem poskusila s strgalom. Nič. Vinjeta je še vedno sijala v vsem svojem oranžnem sijaju.  Odločila sem se za neizprosno kemično vojno in privlekla iz kopalnice aceton. To baje pomaga. No, pa ni. Še vedno sem poskušala tudi s strgalo, še vedno ni delovalo. Svetovali so mi, da se vinjete lotim s fenom. In sem šla še po fen. Napeljala sem podaljšek iz spalnice, razbila en ”teglc”, ki je padel z okna, priklopila vse in gremo s fenom v avto. V tistem momentu ko sem priklopila fen v avtu, sem se počutila precej idiotsko. Malo je manjkalo, da se nisem zapeljala do Darsa in jim rekla:”No, zdaj pa dajte. Zamenjajte tega hudiča!”. Mogoče ne bi bilo slabo, da v prihodnje naredijo vinjete, pri katerih ne bo treba razbiti šipe, da bi jo zamenjali.

Ker imam za sabo že dolgo kariero odstranjevanja raznih nalepk…ne sprašujte!…sem se spomnila, da je najbolje, da se take zadeve rešiš z žiletko. Seveda žiletk ne premorem, razen tistih na damškem brivniku, ki pa v tem primeru ni bila uporabna in tako ali tako sem znosila v avto že pol svoje kopalnice.

Vzela sem oster in zelo tanek nož, pošpricala pra*ico s Stelexom in se ji približala z ostrim rezilom od spodaj. Očitno sem trofila njeno šibko točko, kajti naenkrat je zadeva stekla in v dveh minutah je bila vinjeta povsem eliminirana.

Oranžna vinjeta je bila povsem eliminirana (po dobrih trideset minut mučenja), zdaj se na njenem mestu sveti modra in se mi zahrbtno reži:” Čez eno leto, čez eno leto…hohohoho…”

:)

Oflajn

January 13th, 2010 | Posted by Mojcas in Hudomušno | Zabluzek - (4 Comments)

Rekord! Rekord! 4 dni sem zdržala, da nisem popoldne doma prižgala računalnika. V bistvu ne gre za kako dobro pripravljeno akcijo, niti ne za vzdržljivostni trening v stilu Martina Strela, ampak se je pač zgodilo. V petek sem prišla domov in bila preveč utrujena od gledanja, kako se moji brisalci mučijo s snegom na vetrobranskem steklu in sem se raje pod odejico posvetila gospodoma Dahlu in Austerju. Vikend je nato deloma minil v najprijetnejši družbi, tako da sem na prižiganje računalnika tudi malo pozabila. Stvar je nanesla tako, da se je ta akcija podaljšala še v ponedeljek. Včeraj pa ni bilo več izhoda, treba je bilo še nekaj narediti popoldne doma, internet je bil nuja.

Nazadnje sem nekaj podobnega storila aprila, ko sem bila na potovanju, takrat sem tudi ignorirala internet in ves social networking stuff. Zadeva je uspela. Menda sem se le enkrat javila na Facebook, ko sem pristala na partyu za upokojence… Dolga zgodba :)

Sicer pa se lahko kar mirno vpišem v klub n-tako-zelo-anonimnih internetnih odvisnikov. Je pač tudi narava moje službe taka, da je splet eden od pomembnih virov informacij, sporočevalskih kanalov itd…elektronska pošta in službeni MSN pa sta nepogrešljiva delovna pripomočka. Da se ne bom spet izgovarjala na službo, tudi v prostem času rada surfam.

Zadnjič sem se poskušala spomniti, kakšno je bilo življenje pred vso to informacijsko tehnologijo, ki nam zapolnjuje čas (prostora bolj malo od kar poznamo mikročipe), kako smo živeli predno smo se priklopili onlajn. Kako smo se pred množično poplavo mobilnih telefonov uspeli dogovoriti za zmenek? Pa saj si moral stvar planirati teden vnaprej. Če si šel v kino, si se moral najprej dokopati do kakega časopisa, ki pa je ponujal spored le za tekoči dan. Ali pa si šel pogledat na teletekst in čakal in čakal, da se je odvrtela stran, na kateri je bil spored za tvoj kraj, če si imel smolo in si vmes svojo pozornost usmeril kam drugam, si zamudil pravo stran in si lahko zopet čakal. Ali pa si poklical avtomatski odzivnik in čakal, da je glas na drugi strani zdrdral ves spored in če si res imel srečo, je bil tvoj kraj prav na koncu sporeda. Lahko pa si jo kar spontano mahnil v kino, prav veliko nisi imel faliti. Vrtela sta se dva filma, eden ob 18:00, drugi pa ob 20:15.

Kako so se ljudje menili za zmenke mi ni jasno. Danes se zmeniš na gtalku, pošlješ mail ali pa kar na Facebooku. Morda pa ljudje pred vsemi temi pogruntavščinami niso hodili ven. Mogoče so se naključno srečevali:) Jaz ne vem, jaz sem začela hoditi po zmenkih, ko je že obstajal mobilni telefon in si se vse zmenil po mailu :)

Kakorkoli že…se je pa veliko bolje stiskati oflajn, kot pa dobiti tole: :-* Aneda…

Follow me