”Pri nas na Zavodu za varstvo potrošnikov ne pomnimo takega primera.” je rekel mali plešasti moški, oblečen v sivino, da si se ob pogledu nanj vprašal, če ni morda crknil barvni filter na tvojem televizorju. Novinarka ga je zaskrbljeno vprašala ali bo to za sabo potegnilo še druge podobne prijave. Gledalec, ki je spremljal prispevek tudi z možgani, ne le z ušesi, je hitro uvidel, da sogovornik pač ni pravi za podajanje odgovora na to vprašanje, nekaj malega vedeževalskih sposobnosti je manjkalo Plešavcu, da bi lahko odgovoril na to.
”Lahko pričakujemo revolucijo?” je rekla novinarka, po čemer je bilo prepoznavanje njenega medijskega porekla nezgrešljivo. Plešavec, nevešč medijskega nastopanja, pa je le z odprtimi usti zazijal v kamero. In režiser je sliko takoj vrnil v studio. Da bi se revolucija začela prav v njegovi izpostavi Zveze potrošnikov, to je skoraj neverjetno, si je mislil Plešavec…
Dopoldne tistega dne…
Pravzaprav je bil povsem običajen ponedeljek. To je eden tistih dni, ko na Zvezi potrošnikov dobijo največ prijav, saj je statistično znano, da so ljudje ob ponedeljkih že sicer nezadovoljni z vsem, kar se nahaja in dogaja okoli njih in zato ponavadi izberejo prav prvi delovni dan tedna za podajanje prijave. Ta ponedeljek ni bilo nič drugače. Skupina upokojencev se je prišla pritožit nad starim kruhom, ki ga prodaja pekarna v centru mesta, neka gospa se je pritožila, da je v lokalnem supermarketu dobila jogurt s pretečnim rokom, nek gospod je opazil napako na etiketi nekega proizvoda, poklicala je neka babica, ki meni, da se je kvaliteta peska za mačje stranišče od firme te-in-te poslabšala in da ne prinaša več, tistega, kar ponuja… Skratka, bil je povsem navaden ponedeljek, s turobnim vremenom in slabim menijem v bližnji menzi. Dokler ni skozi vrata stopila ona…
Okoli 13:27 je potrkalo na vratih. Plešavec je ravnokar popil svojo drugo skodelico kamilčnega čaja in pojedel albertov keks, ki si ga vedno privošči kot sladico po kosilu. Rekel je: ”Naprej.” A se za vrati ni zganilo. Po nekaj sekundnem premoru je spet potrkalo. ”Naprej.” je še enkrat rekel. In spet se ni nič zgodilo. Čez nekaj sekund se je zadeva ponovila. Zdaj je Plešavec izgubil potrpljenje:”N-A-P-R-E-J!!!!” se je zverinsko zadrl. Zdaj je zunaj spet vse potihnilo. Čez nekaj sekund pa so se zaslišali koraki, ki so se oddaljevali od vrat.
”Mene pa že ne bo nihče zafrkaval, prekleta mularija!” je sam pri sebi siknil Plešavec in stekel proti vratom, ter jih odprl. Na njegovo čudo, pred vrati ni bilo pobalinskih otrok, ampak je tam stalo dekle, premočeno do kože. Izpod premočenih las pa je štrlel par velikih otožnih oči. Plešavca je ta prizor tako presenetil, da je odprtih ust obmolknil.
”Saj ne vem, če sem prav prišla.” je rekla, da je prebila tišino.
”Eee, eee koga pa eee iščete?” je komaj spravil iz sebe.
”Zavod za varstvo potrošnikov. Rada bi se pritožila.” je rekla in pristavila:”Če je to mogoče.”
”Eeee, seveda eeee. No, prav ste eee. Eeee, kar stopite notri.”
Predno se je lahko vsedla na stol za goste v njegovi pisarni, je na stol položil krpo, s katero je sicer ob petkih, ko so na Zvezi zabeležili najmanj prijav, brisal prah v pisarni, da mu je služba hitreje minila.
Tudi Plešavec se je namestil na svoj stol, ošilil svoj HB svinčnik in predse postavil obrazec za zapisnik, nato pa rekel: ”Izvolite…”
Dekle, ki ni štelo prav dosti več let kot dvajset, je s strahom v očeh in glasu reklo: ”Saj ne vem, če sem prišla prav.”
”Torej, kaj je predmet vaše prijave?”
”Moje življenje.” je rekla.
Plešavec je pričel pisati:”Moje življenje, to bo pa šifra…oooo…” šele, ko je poskušal v obrazec zapisati šifro predmeta prijave, se je zavedel, da to pa ne bo šlo, saj njegov šifrant tega ne definira. ”O, to pa ne bo šlo.”
Dekle ga je pogledalo z velikimi vlažnimi očmi.
”No, mogoče pa lahko malo bolj specificirava problem in potem najdeva šifro predmeta.” je rekel.
”Jaz sem strašno nezadovoljna s svojim življenjem in rada bi ga reklamirala, pa ne vem, kje. Zato sem se obrnila na vas.”
”Strašno zamotana stvar. Življenje torej. To bi lahko bila storitev…recimo. Kaj vi mislite. Je to storitev?”
”Ne bi vedela. Meni se ne zdi storitev, ampak saj ste vi strokovnjak.’
”Tako je, jaz sem strokovnjak. To je storitev.” je kar naenkrat postal pretirano suveren Plešavec.
”Vse gre narobe. Že dolgo časa. Nič ni tako, kot bi moralo biti in kot so mi rekli, da bo.” je nadaljevalo dekle.
”Aha! Napačna deklaracija!”
”Recimo…ne vem.” je reklo dekle.
”Zoper koga pa se pritožujete?” je Plešavec nadaljeval s pisanjem prijave.
”Jah, to pa ne vem. Življenje sta mi dala starša.”
”Hmmm, ja. Ampak zoper njiju se ne morete pritožiti. Hmmm…kje ste pa dobili to življenje…aha! Zoper porodnišnico! Aha!” Plešavec je bil vzhičen nad lastno sposobnostjo reševanja zagonetk in iskanja pravih šifr, ki se jih da vpisati v obrazec za prijavo pritožbe.
”Mislite, da je tako prav?” je bilo skeptično dekle.
”Ja, ja…prijava zoper storitve porodnišnice. V kateri ste se pa rodili?”
”Rodila sem se v tem mestu, že vse življenje živim tu.” je rekla.
”Aha. Torej prijava zoper storitve lokalne porodnišnice, povrhu vsega pa je bila še deklaracija zavajujoča, kaj ne?”
”Ermmm…menda bo že tako, če vi tako rečete.” je reklo dekle.
Plešavec je nato vzel v roke kemični svinčnik in še enkrat prevlekel s tinto vse črke, ki so bile prej zapisane s svinčnikom. Nato je obrazec ožigosal, se podpisal in ga pomolil še dekletu v podpis. To je podpisalo listek in prijava je bila oddana.
Zbegano dekle je zapustilo pisarno in Plešavcu se je zdelo kot bi bil superjunak, ki je spet rešil vesolje in čaka na nove naloge.
Da je zadeva pricurljala v javnost, je kriv zgolj splet okoliščin. Mati enega od urednikov neke novičarske TV oddaje je zaposlena na Zvodu, ta je med pogovorom s svojim sinom, mimogrede omenila, da so prijeli zanimivo prijavo zoper storitve lokalne porodnišnice. Ker se tistega ponedeljka ni dogajalo prav veliko, je bila ta informacija dovolj, da si je domišljije polni urednik namislil zgodbo o nepreavilnostih in slabih storitvah v lokalni porodnišnici. Ker drugih dokazov in informacij ni bilo, kot zgolj ta prijava, se je TV ekipa pojavila na Zavod za varstvo potrošnikov, kjer je Plešavec doživel svojih pet minut slave.
Revolucija? Ženske ne bodo več rojevale v domači porodnišnici? Kam bodo pa šle? Ne bodo rojevale sploh? Plešavec je pomislil, da bi bilo vendarle bolje, da bi žrtvoval prijavo in jo uničil ((Kar je storil doslej le enkrat, ko je šlo za prijavo zoper proizvajalca njegove najljubše kreme za čevlje.)) saj bo ta očitno vpliva na padec rodnosti v mestu. In jutri lahko izbruhne panika. In kaj bo, ko nastopi kontrarevolucija…
V aktovko je pospravil lepo ošiljeni HB svinčnik in kemični svinčnik, na glavo si je podveznil klobuk, ter zapel dežni plašč čez usta, morda pa, če ga ne bodo prepoznali, lahko še danes zapusti mesto…
