MOJCAS Bedančeva Mojca

Category Archives: Kolenska Odisejada

Terapija, dan št. 3

2 March, 2011 18:01 ⋅ 6 Comments ⋅

Če se pogačica ne premika gor in dol, je kr bedno in boli… To je življenjska ugotovitev tega dneva.

Zdi se mi, da dnevi postajajo čedalje bolj naporni, pa verjetno nimam na sporedu niti še tretjine vaj. Popoldanski spanček je blagor in trenutno nujen doping za nadaljevanja popoldanskega dela telovadbe. Verjetno se sliši lažje kot v resnici je. Muči me, da ne morem delati vsega, da mi nagaja pogačica. Rada bi delala vse, ma kaj, rada bi tekala po hribih in vrhovih, ampak ne gre. To rojeva frustracije.

V teh tednih od operacije sem imela nekaj padcev volje in razpoloženja. To mi je v bolnišnici napovedala že zdravnica, to so mi povedali drugi na fizioterapiji, a sem si mislila svoje. Zakaj bi bila depresivna, če pa mi, razen normalne hoje in gibljivosti prav nič ne manjka. Moj dragi in moja razširjena družina mi veliko pomagajo, pa še po naravi sem vesel človek. Ampak ne… Zdravnica je imela prav. Prišli so dnevi, ko imaš občutek, da se nikamor ne premakneš, da delaš in delaš, pa ni  napredka. Začneš razmišljati, da si ljudem v breme, čeprav veš, da jim nisi. Občutek imaš, da ne bo nikoli dobro. Čutiš frustracijo, ker ne moreš tega, ne moreš onega in teh stvari, ki jih ne moreš delati kot sicer, je precej. In če nisi potrpežljiv človek, potem je verjetno še težje.

Pride kakšen dan, ko se sesedeš na tla, ker se ti zdi, da ne moreš več naprej. Takrat ponavadi prerasteš še svojo kožo in te veže in stiska z vseh strani. Njemu z veliko začetnico (je bog, a zemeljski:)), se moram zahvaliti, da mi je pomagal skozi vse to in me bodri in mi daje voljo. Zato je bilo tako težko pustiti ga doma in oditi sem. A sodobnim komunikacijskim sredstvom v čas in slavo!, mu uspeva tudi tu. In zamotim se z odštevanjem uric, ko ga spet vidim in se pritinem obenj. … Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano.  Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano.  Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano.  Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano.  Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano.  Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano.  Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. Cenzurirano. :)

Zdaj pa še nekaj o ”cenzuri”… Danes je naš fizioterapevt zgolj po mojem priimku ugotovil, da pišem blog. Malce me je šokiralo, ker sem iluzorno verijela, da sem anonimna, saj nisem nikoli objavila svojega priimka. Ne na tem blogu, ne na prejšnjem (Siolu). Jah… Pa sem mislila, da so ljudje že pozabili name in na moj blog. Očitno ne. No, ampak… To seveda ne pomeni, da se bom zaradi tega omejevala pri pisanju. Nikoli se nisem počutila blog celebrity, ampak očitno pa vseeno nisem šla skozi slovensko blogosfero neopažena. Res pa je, da smo na Blogosu beležili sky high obiske, a tega je že leto nazaj. Kakorkoli že, tole je moj pogled na bivanje v toplicah in tako bo tudi ostalo.

Danes se sicer ni zgodilo nič drugega pretresljivega, no ja… razen napada ”mažoretk”, starih tetk, ki so nas popoldne z mrkimi pogledi pregnale iz telovadnice. Kdor zna, ta zna…

In še nekaj… že tretji dan sem brez sladice. Pa ne, ker bi bila poredna in mi je ne bi dali, ampak ker poskušam zgubiti odvečne kilograme, ki so me v teh tednih kar lepo obložili. Pa srečno, Mojca!

Kjer je srce…

 

 

 

 

Posted in: Kolenska odisejada, Terapija

Terapija, dan št. 2

1 March, 2011 18:36 ⋅ 3 Comments ⋅

Jah… noč je bila kar težka. Če si navajen, da zaspiš na določen način, z določeno osebo, je kar težko zaspat brez nje. Vsaj zame. Pač furam safr, zgleda je to zdaj moderno, al pa vremensko pogojeno, al pa že kej…

Prav zanimivo je, kako te vedno ob raznih bolnišničnih forah vprašajo po statusu »poročeni ali samski«? Ne eno ne drugo. In potem si v »izvenzakonski skupnosti«, če živiš skupaj. In tisti, ki ne živijo skupaj so »v izvenzakonski zvezi«?! Verjetno se samo meni zdi, da je ta opredelitev čudna in seveda nepotrebna. In kaj jih to briga ob sprejemu v toplice? Če si poročen, potem te ne testirajo za spolno prenosljive bolezni, ali kaj? Kaj ima moje koleno veze z mojo vezo, mojim seksualnim življenjem? No ja, v mojem primeru verjetno to, da je zanj lepo spokrbljeno ali (če smo natančni) je razvajeno.

Sem pa opazila in to že drugi dan!, da se v toplicah za mnoge spremljevalni program terapij vrti prav okoli seksa. Danes smo imeli nekateri (nič hudega sluteči) mali šnelkurs. Ne vem ali gre mojemu emšu pripisati to, da sem raznorazne okostnjake v omari, pitja dobrovoljčka na klopcah (ja, nekateri tu res doživljajo drugo pomlad…) vrtenje steklenic resnice in podobna jajca že prerasla oz. nisem v tem nikoli videla nekega veselja. Mogoče zato, ker se raje koncentriram nase kot na druge ljudi. Ne obtožujte me, da nisem sočutna, a njihove seksualne izkušnje me pač ne zanimajo. Tako kot me ne zanimajo seksualne izkušnje Cimeta in Jasne. In svojih nimam nobene želje, potrebe ali nuje deliti z drugimi vsepovprek, sploh pa ne s popolnimi neznanci. Sploh pa, da bi komentirala svoje zakonskoposteljno življenje drugim ljudem. Mogoče sem še stara šola, ki verjame, da svet intime sodi v intimo, med dva človeka. Jah no saj… zgodba o tem, kako sta se fino prejšnji teden spečala dvajsetletnica in štiridesetlenik je že lepa, vsaj zanju, vsem je bila všeč Julia Roberts v Pretty Woman, ampak imam res preveč dela z lastnim kolenom, stalno ponavljajočo se hrano v restavraciji, da bi se mi ob tej ljubezenski zgodbi orosilo oko.  Ali prostoru, kjer se prehranjujemo tu sploh lahko rečemo restavracija, ne da bi omadeževali termina restavracija? Sklenila sem, da ji od zdaj naprej rečem menza. A tu zopet nastane problem, saj si ta menza ne zasluži istega naziva kot naša službena menza. Vmes so svetovi. Danes so nam npr. za kosilo postregli s »korenjčkom«, kaj šele bo, kaj šele bo…

Torej…po drugem dnevu je vse, kar si želim, da bi šla domov. To sem si sicer ZELO želela že sinoči. Na srečo imam enoposteljno sobo, ni vredna denarja, ki ga bom doplačala, a čas, ki ga imam samo zase je priceless… Pa še smrčim lahko kolikor me je volja.

Seveda je drugi dan običajno tudi tisti, ki ti razkrije vse, kar si ob pakiranju pozabil doma: zobna pasta (to sem odkrila že včeraj), škarjice, maskara, fen (ja, tu ga ni v sobi…), kopalne brisače, bidon za vodo, vodo, in še kaj se bo našlo.

Zvesti spremljevalec

 

 

 

Posted in: Kolenska odisejada, Terapija, Zabluzek

Terapija dan št.1

28 February, 2011 17:31 ⋅ 10 Comments ⋅

Ne, ne, ne, ne, ne, ne, nisem na kakšnem zdravljenu odvisnosti, pa tudi z mojim podsrešjem ni prav veliko narobe, vsaj ne tako, da bi bilo zelo moteče. Končno so me poslali v toplice. V katere niti ni važno, pustimo anonimosti malo manevrskega prostora (oooo, beseda manervski prostor me je spomnila na faks….bruhec…).

Po slabo/neprespani noči me je zjutraj moj dragi pripeljal v toplice, ob prvem pogledu nanje naju je oba zvilo v želodcu, za kar ne krivim zajtrka. Nisem jokala, ker sem velika baba, mi je pa slovo nabilo pritisk, da me je medicinska sestra zaskrbljeno vprašala, če imam običajno tako visokega. Zdravnica je bila čudna, z nekimi kricekracami je počečkala moj kartonček in me odslovila, pojma nimam kaj je napisala. Opoldne sem se že potila v telovadnici, kjer pa veje luštna klima, saj smo tam več ali manj samo mladi ”kripli”. Ko so nas poslali na terapijo z ledom, smo se smehljali sami sebi in ugotovili, da zna biti tole zelo luštno dopustniško. A po dveh urah napornega dela v telovadnici, nas je veselje minilo. Ritem bo peklenski, a zato sem pravzaprav tukaj. Polna sem optimizma in odločenosti, da pridem domov porihtana v nulo. Novincem so dali prosto popoldne, jutri pa se prične dril.

Po kosilu, ki obeta za odtenek boljšo prehrano kot bolnišnica sem malo zalegla ob tonih Osvojitve paradiža. Pa ne, ker bi bil tukaj paradiž, o kje pa!, ampak zato, ker sem CD s tem soundtrackom pozabila v laptopu in je pripotoval z mano. Zaspala sem v blodnji, da zraven mene leži moj najdražji, a očitno sem njegovega duha s svojim smrčanjem odgnala, saj ga ni bilo tam, ko sem se zbudila.

Ko sem si opomogla od polurnega spanca, sem šla (skoraj brez šantanja) do recepcije, se zadela s kavnim zvarkom in obvestila o stanju in dogajanju svojo mati in taščo. Moj najdražji je med tem že rezerviral nov topliški termin, ki pa ne bo namenjen drilu,…

Prebrala sem internet in aplavdiram oskarju za gospoda Darcy, žal si nobenega filma (razen Social Network) nisem še uspela ogledati, zato težko sodim o upravičenosti. Oskarjevske obleke sem si ogledala ”po šrek” in med njimi nisem opazila nič, kar bi izstopalo… jah, se vidi, da je recesija. Halle Berry je lepa, a se mi zdi, da je zgrešila modno revijo poročnih oblek, nekaj podobnega se je zgodilo Michelle Williams in še kakšni, Mila Kunis je imela kjut obleko, a se na slikah, ki sem jih videla drži tako grdo ali pa prisiljeno smeji, da pokvari vse. Sem pa opazila precej slabih frizur, so imeli hollywoodski frizerji pač cehovsko slab dan…

No zdaj čakam na večerjo, kamor se odpravljava z novo znanko… jap, nisem povsem asocialna… Zvečer pa ob pol desetih obvezno poslušanje Navala smeha na Valu 202 in upam, da se ob poslušanju svojega dragega ne bom razjokala.  Ga že pogrešam… Potem pa spat, jutri bo še dolg in naporen dan.

Aham še novica dneva! Iz Kliničnega centra so mi sporočili, da bom 16. marca operirana… ehmmm… nekdo bo vesel operacije dan prej.

Tri sporočilca

 

 

Posted in: Kolenska odisejada, Terapija

Po prstkih v pomlad

26 February, 2011 14:10 ⋅ Leave a Comment ⋅

Nizkih čevljev nikoli nisem imela prav veliko, zato večina moje zbirke čevljev v teh post operacijskih dneh sameva. Moja kolekcija je do danes premogla zgolj dvoje balerink, ki pa so že za v staro šaro. Ker pa zaradi že znanih razlogov ne morem nositi visokih pet, sem si prav oddahnila, ko so naznanili, da so letošnji hit pomladi – balerinke! In zato je treba pred odhodom na 14-dnevno zdraviliško terapijo povečati kolekcijo čevljev, morda pa me vmes preseneti še pomlad in bom lahko nosila te čeveljce tudi zunaj.

Sicer pa se bo to pomlad veliko vrtelo okoli baletne teme. Film The Black Swan, s katerim bo (bržkone) Natalie Portman jutri zvečer odnesla oskarja za glavno žensko vlogo, je pravi trendseter tudi v svetu mode. Zato se ne bom čudila, če bo pomlad polna lahkih tilastih tkanin in nežnega ženstvenega nakita in drugih dodatkov ter pastelnih barv, ki pa tako ali tako vsako leto pokukajo na plan spomladi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko pridem domov bo verjetno že pomlad in jaz bom skakljala po prstkih.

Posted in: I'm not a Cosmo girl, Kolenska odisejada

Tudi vi zijate?

19 February, 2011 22:58 ⋅ 6 Comments ⋅

Od operacije kolena se mi je odprla neka nova perspektiva, ki se je prej nisem zavedala.  Že prvi sprehodi z berglami po ulici ali trgovini so pokazali, da sem postala blazno zanimiva. Ljudje so se začeli celo obračati za mano… pa sem preverila v ogledalu, ničesar nisem imela na nosu, sem bila pač blazno zanimiva z berglami. Pozornost me sicer ne moti, razen, kadar jo dobim zaradi napačnih razlogov in to je en tak razlog. Še več nenavadnih pogledov privabljam sedaj, ko hodim brez bergel, a pri hoji lepo šepam. Skoraj ni človeka, ki me ne bi pogledal, nato pa zvabil s svojega obraza pomiljujoč ali zgrožen obraz. Včasih me ima, da bi stopila do teh ljudi in jih nagovorila, vprašala, kaj je njihov problem, če jih morda zanima, kaj je narobe z mano, kaj se mi je zgodilo ali samo zijajo, ker nimajo na voljo drugega razvedrila.

In potem sem poskušala biti povsem nepristranska in postaviti sebe v tako situacijo. Bi zijala za žensko, ki hodi z berglami ali šepa? Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič videla kakšno, razen v bolnici in pri zdravniku, kjer je to pač splošen pojav. Morda se tega ne spomnim, ker to zame pač ni major dogodek, kadar vidim nekoga s telesno hibo, še več, verjetno je sploh ne opazim. Imam verjetno preveč dela sama s sabo.

Sprašujem se ali zijajo za mano ljudje, ki zijajo v denarnice drugih ljudi, kadar stojijo za njimi na blagajni, ki poslušajo, kakšna zdravila boš naročil v lekarni, ki na banki vlečejo na ušesa tvoj pogovor z referentno, ljudje, ki jih vse zanima in vse vedo o svojih sosedih, sosedih sosedov,… So to ljudje, ki so posebno pozorni na okolico, zvedavi in stikavi? Ali pa smo taki pač vsi ljudje, le da si nekateri tega ne priznamo, drugi pa se tega ne zavedamo?

The koleno

Posted in: Kolc!, Kolenska odisejada