MOJCAS Bedančeva Mojca

Category Archives: Kratke Izmišljene

O gospodu, ki je prezrl svojo smrt

26 December, 2010 14:25 ⋅ Leave a Comment ⋅

Redko komu je spomin segel tako daleč, da bi si lahko priklical tisti dan, ko sta gospod in gospa Prezrl kupila hišo na Ploščatem gričku, streljaj od Plitvega potočka, ki je ločeval Malo mesto na dva ne preveč enakomerna dela. Malo mesto sicer ni bilo priljubljena destinacija priseljevalcev, pa tudi turisti ga dolgo niso odkrili. Vse do takrat, ko so v Slovenskih novicah objavili prispevek o duhu iz Malega mesta. In če se gospod in gospa Prezrl pred mnogimi leti ne bi preselila tja, bi izganjalci duhov verjetno obiskovali kakšno drugo mesetece. In na mojih plečih je, da povem zgodbo, ki je bila dolga leta zamolčana, na njej pa je Nejček Picek iz Malega mesta zgradil imperij tovarne plastičnih spominkov.

Prišel je čas, da izženemo duhove…

Gospod in gospa Prezrl sta živela sama, saj jima višje sile menda niso namenile otrok, čeprav sta se menda zavedala, da oni gori še ni podaril nobenega deteta nikomur, razen morda neki devici nekoč, a o tem so se zgodovinarji, teologi in verujoči še prepirali. Ralog, da otrok gospod in gospa Premrl nista imela je morda ta, da se je gospod Prezrl panično bal dimnikarjev in sta imela zato venomer zabit dimnik. Več mi verjetno ni treba reči o tej temi…

Gospod Prezrl ni bl preveč družaben človek, rad je reševal križanke in hranil golobe. To je bilo vse, s čimer se je na stara leta ukvarjal. Ni bil nič kaj gostobeseden, njegova žena je v vseh teh letih znala brati tudi njegove neverbalne znake, z drugimi ljudmi pa ni nič kaj rad komuniciral. Roko na srce, tudi prav veliko tem za pogovor ni imel, saj še vremena ni spremljal. Letni časi so tekli mimo njega kot avtomobili, ki vozijo mimo na avtocesti, včasih je opazil, da se menjajo, a ni si zapomnil kakšni so. Gospod Prezrl namreč ni spremljal sveta okoli sebe. Marsikaj mu je ušlo in marsikaj mu je bilo prihranjeno. Dokler je imel vsak dan obrok na mizi, vedno svež časopis s križanko in revijo s križankami, je bil srečen. Dokler so prihajali golobi na svoj obrok z gospodom Prezrlom, je ta vedel, da je vse v najlepšem redu. Sokrajani so radi rekli, da bi bilo lahko v Malem mestu konec sveta (Oh, le kako bi bilo lahko le v Malem mestu konec sveta?!), pa gospod Prezrl tega ne bi opazil. Torej, če bi tudi po koncu sveta gospod Prezrl lahko reševal križanke in hranil golobe, potem verjetno res ne bi opazil.

Nekega dne, pa se je zgodilo… V lokalnem časopisu so objavili osmrtnico z nasledjo vsebino: ”Umrl je gopod Premrl, spoštovani član naše skupnosti. Njegov prispevek k naši družbi je neprecenljiv. Slava mu.” Po mestu se je hitro razširila novica, da je na oni svet odtaval spoštovan član skupnosti, enigmatik in ljubitelj živali, gospod Prezrl.  Mestne gospe so si izmenjale nekaj novic o tem, za katero hudo boleznijo je umrl in se strinjale, da je tako bolje, da je vsaj prenehal s trpljenjem. Večna luč naj mu svet…

Lahko si predstavljate začudenje sosedov, ko je gospod Prezrl naslednji dan zopet prišel ven na svojo teraso in meni nič, tebi nič, hranil golobe. Soseda Micka Stikalnik, se je zaradi omedlevice prevrnila vznak in staknila buško na glavi. Ko si je opomogla, je stekla po ulici in vsem razodela vest o gospodu Prezrlu, ki kljub smrti še vedno hrani golobe na terasi. Meščani so staknili glave in ugotvili, da je gospod Prezrl tako nepozoren na dogajanje okoli sebe, da je prezrl svojo lastno smrt in zdaj njegov duh živi dalje in počne tisto, kar je gospod Prezrl, ko je bil še med živimi, počel vsak dan. Novica je bila prav tisto, kar je mesto potrebovalo, da je mestna oblast lahko prikrila odtekanje denarja iz mestne blagajne. Kmalu so svi prebivalci Malega mesta vedeli vse (in še več) o duhu gospoda Prezrla, ki je spregledal dejstvo, da je njegovo telo mrtvo. Gospa Micka Stikalnik, je kmalu o tem obvestila tudi Slovenske novice, sicer pa je imela dama ves čas ob sebi fotoaparat, za primer, da sreča katero o slavnih osebnosti, saj bi lahko footgrafijo kasneje poslala reviji Čisto nova, ki je na 33. strani objavljala podobne prispevke svojih bralk. Pri tem je bila gospa Stikalnik doslej neuspešna, saj v mesto niso zahajale znane osebnosti, v Malem mestu pa tudi ni nihče nikdar počel nič kar bi bilo podobno šovbiznisu. Kmalu je bil članek o duhu gospoda Prezrla objavljen v Slovenskih novicah, nato je pršla televizija, pa izganjalci duhov, pa turisti,… Eno je povzročilo drugo in Malo mesto je doživelo svojo renesanso…in dekadenco.

Nihče v mestu ni podvomil v to, da po mestu tava duh gospoda Prezrla, ki je spregledal dejstvo, da je umrl, a je bila resnica povsem drugačna. Prebivalci Malega mesta so bili precej površni bralci, zato so spregledali dejstvo, da je na oni svet odšel gospod Premrl in ne gospod Prezrl. Na drugem koncu mesta se je gospa Premrl čudila, zakaj nihče od znancev, sosedov in drugih mimobežnih meščanov, ki se radi poklonijo v čast mrtvecu, čeprav ga niso poznali, ni udeležil pogreba njenega soporga, ki ga je v 78. letu zadela kap. Gospod Prezrl pa še vedno straši po mestu…čeprav so ga živega pokopali. :)

Posted in: Kratke izmišljene

Krokar

30 June, 2010 13:43 ⋅ Leave a Comment ⋅

Vrt doktorja Robavsa je krasil krokar, črn kot oglje. Bil je premikajoča oz. bolje rečeno skakajoča skulptura, ki je zapolnjevala manjko vrtnih okraskov, ki so krasili sosednje vrtove. S svojo pojavo je v mimoidočih izvabljal prav takšno nelagodje, kot so ga Robavsu povzročali sosedovi vrtni palčki, ki so brez, da bi trznili z očesom zrli na mimoidočega. Te ljudske obsedenosti s pritlikavci ni nikoli zares razumel.

Vrt doktorja Robavsa je bil estetsko zanemarjen. Gredice, ki so bile nokoč kultivirane, sta prerasla trava in živopisni plevel. Krošnje dreves so segale do tal, na vejah pa je gnilo sadje, ki je datiralo še v prejšnjo sezono. Pod visečo ptičjo hišico, kamor ptice niso zahajale zaradi dominantnega krokarja, ki je vladal vrtu, je iz semen pognala konoplja, ki malomeščanskega prebivalstva ni vznemirjala, pa ne, ker bi bili tako odprti in tolerantni, le imeli so to lastnost, ki je skupna vsem pripadnikom malemeščanskega plemena, ki se je razvil kot smrtonosna bakterija po vseh manj in bolj zakotnih krajih sveta – bili so precej nedojemljivi.

Od kar je doktorja zadela kap in je bil napol hrom, je veliko posedal v starem naslanjaču, ki je leto in dan stal pod jablano, včasih je bral časopis ali knjigo, včasih pa je nepremično zrl predse. Sosedje so prihajali mimo in ga pozdravljali z dober dan, doktor Robavs pa jim je voščil glede na svoje trenutnem počutju: pičkomater, jebemtiboga, svetegate, zadavse, kajzijaš, kušnmenarit, spizdimimo, dobervečer, lahkonoč in srečngapazdravga. Krokar je vsako doktorjevo besedo potrdil s kimanjem. Težko pa bi ločili ali je kimanje odraz strinjanja ali lakote oz. pobiranje hrane s tal. Kakorkoli že, doktor Robavs in črni krokar sta bila uigran tandem. Živela sta v sožitju, kjer bi težko definirali dominantno in submisivno osebnost.

Gospa Robida je bila ritasta ženska v srednjih letih, ki je vse od smrti gospe Robavsove skrbela za doktorjeve muhe in osnovne prehrambene in higienske potrebe, sploh te so dejansko bile zelo zelo elementarne, kar je imel priložnost spoznati vsak mimoidoči, ki se je doktorju Robavsu preveč približal. To se je sicer zgodilo izjemno redko.

Gospa Robida je tistega dne spet pobirala nepovratna sredstva izpod žimnice doktorja Robavsa,  ki je nič hudega sluteč sedel pod jablano, ko jo je skozi odprto okno opazoval krokar. Izgledalo je kot bi si žival nadela očitajoč obraz, a se Robida ni dala motiti. Pograbila je slivo, ki je napol plesniva ležala na Robavsovi nočni omarici in jo zalučala v krokarja. Seveda ga ni zadela. »Ptič nemarni.« je rekla sama sebi v dvojni podbradek, pobasala denar za oguljen nedrc in se odmajala do kuhinje, kjer si je v čaj nalila lep odmerek domačega ruma. Ljudje so špekulirali, da Robida zaradi lastnega alkoholnega zadaha ne voha amoniakastih vonjav, ki jih je okoli sebe širil doktor Robavs.

Popoldne, ko se je Robavs odločil, da bo zapustil svoj prestol na vrtu, se je odmajal do kuhinje, kjer je  sede zasmrčala Robida. »Lačn sm.« je rekel. A Robida se ni pustila motiti. »LAČN SM!« se je zadrl na glas, na kar se je Robida tako ustrašila, da je skoraj padla v znak.

»Saj ste že jedli, gospod doktor.« se je gladko zlagala.

»Včeraj?« je vprašal doktor.

»Pred dobro uro.« je rekla muzajoč.

»Nič ne vem.« je nejevoljno rekel.

»Zdravnik vam je zapovedal, da morate paziti, kako jeste.« je rekla.

»Aha.« je zastokal Robavs in odšepal v svojo sobo, kjer je iz nočne omarice pobral še dve plesnivi slivi in ju pojedel. Imeli sta rahlo alkoholast okus. Iz kuhinje pa je čez nekaj minut zadišalo po pečenem mesu, ki si ga je privoščila Robida, ki se je iz dneva v dan vidno redila. Zlobni sosedje so vedli povedati, da se je dobro popasla po doktorjevih ostankih. Doktor Robavs je bil včasih premožen mož, s svojimi tehnološkimi inovacijami je zaslužil lep kup denarja, a na stara leta je denar odtekal precej hitro.

Ko je zvečer Robida odhajala proti svojem domu, jo je na stopnicah pričakal krokar. Ženska se je skoraj spotaknila čezenj in glasno zarjula. Sočnih kletvic, ki jih je izrekla niti ne znam ponoviti.

»Preklet ptič.« je vplila, ko je žival, tudi sama prestrašena začela vreščati in kriliti, da je od nje letelo perje. »Kaj stikaš po bajti! Ven!« se je drla za krokarjem, ki je naposled  le našel odprto okno, da je  ušel baburinim rokam. Ko je starka vsa zaripla le uspela zapreti okno, je še stopila do sobe doktorja Robavsa, da bi videla ali spi ali je morda končno že umrl. Bila je presenečena, saj ga ni bilo v postelji. »Jebemti. Kam je pa zdaj šel.« je rekla vsa nejevolna. Pretaknila je vse sobe, pa Robavsa ni bilo nikjer. Ženski se je že strašno mudilo, saj se je čez nekaj minut pričela na televiziji njena najljubša nadaljevanka. Kljub zanjo nenavadni vnemi in prizadevanju, da bi ga našla, ji to ni uspelo. Vendar se ni pretirano obremenjevala s tem, vedela je, da možak s svojim šepanjem daleč ne more priti, zato  je zaklenila vrata in se odpravila domov.

Bil je zgodnje poletni večer, ko je gospa Robida ritala čez drevored na koncu ulice. Vsi ljudje so že sedeli pred televizijo in spremljali dnevnoinformativne oddaje.  Naša gospa je že razmišljala, kaj si bo skuhala za večerjo, ko jo je nekaj udarilo v glavo. Ozrla se je in zagledala krokarja, ki je stal nekaj korakov za njo. »Izgini golazen.« je rekla in šla naprej. Pa jo je spet udarilo v glavo. Ozrla se je, a nikjer ni bilo nikogar. Še vedno je nekaj metrov za njo skakljal krokar. Šla je dalje in stvar se je ponovila. Tedaj je Robido postalo strah. Hitreje je stopila po poti, a je njen korak hitro zastal, ko je krokarja opazila, kako jo čaka za vogalom nekaj metrov pred njo. Obrnila se je in tudi zadaj zagledala krokarja. Ženska je preklela svojo strast do alkohola in stopila hitreje, napol v teku je švignila mimo enega od krokarjev, ko jo je zopet dobila udarec v glavo, zdaj se ni ozirala, tekla je dalje, a udarci so se stopnjevali tako v frekvenci kot moči. V teku, kolikor bi temu lahko rekli tek, se je ozrla nazaj, za njo sta stopicljala dva krokarja, eden od njiju je šepal na desno nogo. Udarci se niso prenehali. Robida je vpila na pomoč, a je v gluhi soseski ni slišal nihče. V paniki je stekla čez cesto, kjer je zagledala svojo sosedo, ki je na vrtu pobirala vrtne polže. Soseda je le še dvignila pogled, da bi videla kdo zganja hrup, ko je postala priča Robidine smrti. Po cesti je namreč z vso brzino pripeljal dostavni tovornjakar, ki je izkoristil prazno cesto, da bi hitreje končal z delom. Robida se je sploščila pod njegovimi kolesa kot suha plesniva sljiva. Pritekli so sosedje, ki radi gledajo nesreče, prišli so policisti, reševalci in mrtvaški avto in se odpeljali, gasilci so očistili cesto, krokarja pa sta mirno sedela na naslanjaču pod jablano.

Robido so pokopali v družinskem krogu. Doktorja Robavsa pa pogrešajo vse od tlej.


Posted in: Kratke izmišljene, Ta kratke ⋅ Tagged: , , ,

Skladovnica nekega dne

5 May, 2010 22:37 ⋅ Leave a Comment ⋅

Ko je odprla oči je na stropu zagledala veliko rumeno packo neznanega izvora. Spoznanje, da se je zbudila v hotelski sobi je pripomoglo k temu, da se ji packa ni zdela pomembna in njen izvor je bila smer, v katero njene misli ne bodo zatavale. Slišala je njegovo globoko dihanje. S telesom je bil obrnjen proti njej, približala se je njegovemu obrazu, da ju je ločilo le nekaj cenimetrov. Ni ga želela zbuditi, želela je le čutiti njegovo sapo na svojem licu. Ko se je  za nekaj trenutkov zdramil, jo je potegnil k sebi in objeta sta prespala jutro.

*

»Dej mi lupčka, če upaš.« je rekla, po tistem, ko je v kanto za smeti odvrgla sladoled z okusom čilija. Pri čemer je treba poudariti, da okus ni bil slab, nasprotno, odličen je bil, a bolečina na jeziku, ki jo je puščal pookus čilija, je bila prehuda in mala mazohiska v njej je bila… je bila…jah…pač premala. Razmišljala je, če je politično nekorektno oz. nestrpno, če prekolne Italijane, ki so ji prav privoščljivo podataknili ta sladoled. Verjetno se nihče ne bi razburjal, če bi sladoled prodajali Albanci in bi preklinjala njih, Albanci pač niso v EU… So pa zato Grki, ki imajo to nalogo, da nas spomnijo tudi na tiste pekoče strani in čase sistema, ki se včasih zdi kot kaotično kolo, ki se kotali po hribu navzdol in ki je imelo doslej neverjetno srečo, da se ni zaletelo in razletelo. Grki so evropski sladoled s čilijem, le da jih  menda ne bomo vrgli v koš za smeti. Naj se že začne poletna turistična sezona.

Upal jo je poljubiti, saj je tudi sam ljubitelj čilija. V tistem trenutku ji je postalo prav vseeno, da je bila bomba na Times Squaru narejena šlampasto, da so Boruta Pahorja izžvižgali študentje, kdo prevzema koga, koliko je cena kepice sladoleda v centru Ljubljane in kdaj ter kako bo odprt stadion v Stožicah.

*

Pomlad odseva iz  luž, ki vztrajno kljubujejo soncu in se napajajo z dežjem, ki z neba pere vulkanski pepel. Če bi lahko konzervirala lepe trenutke te pomladi, bi imela zdaj že veliko zalogovnico. Trenutkov, ne vulkanskega pepela.  Hoja po kamnitih kockah je naporna, sploh če so noge utrujene od tavanj po brezpotju, zato je včasih treba malo postati. In ko stojita tam na mostu, objeta,  in prši po njima vulkanski pepel, se zdita brezčasna, večna. Voda pod mostom pa tiho teče skozi. A to ni smer v katero bi njene misli zatavale.

Posted in: Kratke izmišljene

ZVER IZ PREDAVALNICE ŠT. 5

11 February, 2010 22:36 ⋅ Leave a Comment ⋅

Čudno, da se še nihče ni spomnil, da bi pričeli z izobraževanjem spermijev, kajti pri ljudeh se ta zadeva očitno ne obnese, so bile njegove misli, ko je že desetič eni in isti publiki razlagal eno in isto stvar. Te ure z ‘bodočimi intelektualci’ znajo biti včasih sila duhamorne. Kje so tiste debate, ki jih vedno kažejo v filmih, kje so študentje, ki bi polemizirali in razbijali profesorjevo teorijo? V predavalnici številka 5 jih očitno ni bilo. Ne danes, ne včeraj in tudi to leto ne, niti leto prej… Na trenutke se mu je zazdelo, da predavalnica izgublja barve, da je slika, ki jo je oddajal avditorij študentov črno-bela, kar samo po sebi ne bi bilo nič narobe, saj lahko v trenutku našteje pet odličnih črno-belih filmov. Edini problem, ki ga zaznava v avditoriju pa je bil ta, da je ta ‘film’, ki ga oddaja, tudi nem. Večkrat se je že vprašal med svojim akademskim nastopom, če morda govori v jeziku, ki je študentom tuj. Kajti ne le, da od njih ni prišla nobena zvočna reakcija, ampak tudi obrazna mimika teh zombijev, se ni odzivala. Sem in tja je prišlo kakšno vprašanje ob katerem bi se najraje izjokal, saj je šlo za osnovno snov, ki bi jo avditorij že moral poznati. Z leti pa se je tudi tega navadil. Večkrat je poskušal študente zanimirati na tak ali drugačen način. Toda vsi njegovi poskusi so se izgubili kot odmevi v praznem sodu. Med tem, ko je svojim nezaintertesiranim študentom predaval literarno teorijo, ga je večkrat prijelo, da bi zavpil: ‘Kaj hudiča delate tu? Pa saj z literaturo ne boste mogli živeti. Pojdite ven, stran s te fakultete, poiščite si študij s katerim boste res lahko služili denar. Spizdite!’ Ampak se je vedno znova zadržal.

Sem in tja mu je pot prekrižal kak študent, ki bi rad bil Bukowski, Henry Miller, Hemingway. Pa je bilo vse, kar so premogli ti študentje to, da so ga tankali kot vsi trije skupaj, le da so ti trije imeli še talent za pisanje. Študentje so poskušali droge, seksali vsepovprek, se napajali z dragim viskijem in upali, da bodo v nekem vrhuncu tega svojega početja našli navdih, idejo, s katero bodo zamajali literarni svet. Pa se to ni zgodilo. Od vseh svojih študentov v zadnjih dveh letih ni znal imenovati enega, ki bi imel zares talent.

Namesto, da bi sam pisal, se je bil primoran ukvarjati s temi primerki na fakulteti. Preklel je dan, ko se je vpisal na primerjalno književnost. Ko bi vsaj študiral pravo, ekonomijo ali strojništvo in imel danes kakšno bolj donosno službo, pisal pa bi ”za zraven”. Je bila pač strast do pisane besede prehuda. Tako huda, da je v svojih najstniških letih, ko so drugi po raznih kotih preverjali ženske spolne organe svojih prijateljic, on čepel doma v kotu in bral. Veliko časa je prebil v knjižnjici, toda tam je bil zaradi drugih vzgibov. Tam je delala mlada knjižničarka z ogromnim oprsjem, ki je kar kipelo pod njeno belo srajco. In kadar je svetloba ugodno padla, je bilo videti marsikaj. Pa saj ni vedel ali je vzljubil knjige zaradi njih samih ali posredno zaradi tiste knjižničarke, ki ga je enkrat dobila na samem, si odpela majico in pritisnila njegovo roko na svoje gole prsi. Tudi knjižničarke imajo svoje potrebe, je pomislil in usta so se mu razlezla v nasmeh, kar pa je šlo, mimo njegovih študentov neopaženo, seveda.

Imel pa je to srečo, da je uspel napisati uspešen roman. Ni pa se mu sanjalo, kaj je ljudi pritegnilo, da so razgrabili roman Spomin velike ribe. Pravzaprav je bil že svojevrsten čudež, da je sploh kdo knjigo izdal, potem pa se je vse odvilo tako hitro. Ni bilo revije, časopisa, TV oddaje, v kateri ne bi gostoval. Vsi so brali Spomin velike ribe. Razumel ga sicer ni nihče, a to je bil nepomemben detajl, nemoteče dejstvo, kar se tiče ekonomske plati zadeve. Ni ravno obogatel, je pa dobro zaslužil, dobil predujem za knjigo, ki je potem ni nikoli napisal in njegova medijska prepoznavnost ga je pripeljala do mesta profesorja. Baje so šefi fakultete planirali, da bodo dobili sponzporska sredstva na račun popularnega profesorja Zvera. Če je to res pomagalo, je težko oceniti. Zver se pač res ni imel za kaj pritoževati. Če bi spacal tisto svojo drugo knjigo, bi bil verjetno na konju, a lepše je bilo počivati na lovorikah stare slave.

Spomin velike ribe je bil družbeno kritičen roman, a napisan z veliko mero humorja, nekaj pornografije in eksplicitnim jezikom. Le redko kdo je opazil v njem družbeno-kritično noto, čeprav je bila precej očitna. Vsi so se bolj osredotočili na tisti del s pornografijo. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena, česar sprva nihče res ni pričakoval, čeprav knjiga ni bila napisana z levo roko, res pa je, da se pa tudi ni pretegnil ob pisanju. Knjižne nagrade pa so kar deževale, našel se je celo neki norec, ki je odkupil pravice za gledališče in film. Kar naenkrat je vsak, ki je želel biti cool, navedel, da je Spomin velike ribe njegov najljubši roman vsi: od turbozvezd, zvezdic za katere nihče pravzaprav ne ve, zakaj so slavni, igralcev v gledališču, liberalnih politikov, profesorjev v srednjih šolah, ki so silili svoje učence v obvezno branje Zverovega romana, do intelektualcev, ki so poskušali analizirati prav vsak del romana,… Tako je profesor Zver postal zvezda. Pravzaprav je postal ravno tisto, kar je v svojem romanu najbolj kritiziral in napadal.  Ugotovil je, da bi se na zadevo pravzaprav lahko navadil, a ker mu je manjkalo samodestruktivnih vzgibov, se je odločil, da bo boemsko življenje zamenjal za boemsko življenje s trdnimi temelji, z redno službo, rednim prihodkom in urnikom, ki ne bo dopuščal, da bi se izgubil v vesolju in času. Tako je Zver pristal v predavalnici številka 5. Še vedno mu je namreč odmeval v glavi očetov glas, ki je govoril:’ Fant, s pisarijo ne boš nič zaslužil.’ Pokojni oče se je sicer motil, kajti knjiga je navrgla prijeten kupček denarja. No, pokojni oče se je zmotil še pri marsičem, a kljub vsemu so Zveru zavedno ostale v spomin odtisnjene očetove besede in dvomi.

Ko je ura predavanja minila, so se študentje usuli skozi vrata, dva ali trije pa so po vsaki uri pristopili do profesorja.  Vsi so ponavadi želeli, da se profesor podpiše v knjigo. ”In ne prodajte je nikoli za manj denarja kot stane liter Jacka Danielsa!” je rekel Zver, po tem ko je v knjigo ovekovečil svoj podpis. Naj vsaj komu koristi, si je mislil.

Posted in: Kratke izmišljene ⋅ Tagged:

Splet nenavadnih okoliščin, ki so Plešavcu spremenile življenje

1 February, 2010 21:13 ⋅ 5 Comments ⋅

”Pri nas na Zavodu za varstvo potrošnikov ne pomnimo takega primera.” je rekel mali plešasti moški, oblečen v sivino, da si se ob pogledu nanj vprašal, če ni morda crknil barvni filter na tvojem televizorju. Novinarka ga je zaskrbljeno vprašala ali  bo to za sabo potegnilo še druge podobne prijave. Gledalec, ki je spremljal prispevek tudi z možgani, ne le z ušesi, je hitro uvidel, da sogovornik pač ni pravi za podajanje odgovora na to vprašanje, nekaj malega vedeževalskih sposobnosti je manjkalo Plešavcu, da bi lahko odgovoril na to.

”Lahko pričakujemo revolucijo?” je rekla novinarka, po čemer je bilo prepoznavanje njenega medijskega porekla nezgrešljivo. Plešavec, nevešč medijskega nastopanja, pa je le z odprtimi usti zazijal v kamero. In režiser je sliko takoj vrnil v studio. Da bi se revolucija začela prav v njegovi izpostavi Zveze potrošnikov, to je skoraj neverjetno, si je mislil Plešavec…

Dopoldne tistega dne…

Pravzaprav je bil povsem običajen ponedeljek. To je eden tistih dni, ko na Zvezi potrošnikov dobijo največ prijav, saj je statistično znano, da so ljudje ob ponedeljkih že sicer nezadovoljni z vsem, kar se nahaja in dogaja okoli njih in zato ponavadi izberejo prav prvi delovni dan tedna za podajanje prijave. Ta ponedeljek  ni bilo nič drugače. Skupina upokojencev se je prišla pritožit nad starim kruhom, ki ga prodaja pekarna v centru mesta, neka gospa se je pritožila, da je v lokalnem supermarketu dobila jogurt s pretečnim rokom, nek gospod je opazil napako na etiketi nekega proizvoda, poklicala je neka babica, ki meni, da se je kvaliteta peska za mačje stranišče od firme te-in-te poslabšala in da ne prinaša več, tistega, kar ponuja… Skratka, bil je povsem navaden ponedeljek, s turobnim vremenom in slabim menijem v bližnji menzi. Dokler ni skozi vrata stopila ona…

Okoli 13:27 je potrkalo na vratih. Plešavec je ravnokar popil svojo drugo skodelico kamilčnega čaja in pojedel albertov keks, ki si ga vedno privošči kot sladico po kosilu. Rekel je: ”Naprej.” A se za vrati ni zganilo. Po nekaj sekundnem premoru je spet potrkalo. ”Naprej.” je še enkrat rekel. In spet se ni nič zgodilo. Čez nekaj sekund se je zadeva ponovila. Zdaj je Plešavec izgubil potrpljenje:”N-A-P-R-E-J!!!!” se je zverinsko zadrl. Zdaj je zunaj spet vse potihnilo. Čez nekaj sekund pa so se zaslišali koraki, ki so se oddaljevali od vrat.

”Mene pa že ne bo nihče zafrkaval, prekleta mularija!” je sam pri sebi siknil Plešavec in stekel proti vratom, ter jih odprl. Na njegovo čudo, pred vrati ni bilo pobalinskih otrok, ampak je tam stalo dekle, premočeno do kože. Izpod premočenih las pa je štrlel par velikih otožnih oči. Plešavca je ta prizor tako presenetil, da je odprtih ust obmolknil.

”Saj ne vem, če sem prav prišla.” je rekla, da je prebila tišino.

”Eee, eee koga pa eee iščete?” je komaj spravil iz sebe.

”Zavod za varstvo potrošnikov. Rada bi se pritožila.” je rekla in pristavila:”Če je to mogoče.”

”Eeee, seveda eeee. No, prav ste eee. Eeee, kar stopite notri.”

Predno se je lahko vsedla na stol za goste v njegovi pisarni, je na stol položil krpo, s katero je sicer ob petkih, ko so na Zvezi zabeležili najmanj prijav, brisal prah v pisarni, da mu je služba hitreje minila.

Tudi Plešavec se je namestil na svoj stol, ošilil svoj HB svinčnik in predse postavil obrazec za zapisnik, nato pa rekel: ”Izvolite…”

Dekle, ki ni štelo prav dosti več let kot dvajset, je s strahom v očeh in glasu reklo: ”Saj ne vem, če sem prišla prav.”

”Torej, kaj je predmet vaše prijave?”

”Moje življenje.” je rekla.

Plešavec je pričel pisati:”Moje življenje, to bo pa šifra…oooo…” šele, ko je poskušal v obrazec zapisati šifro predmeta prijave, se je zavedel, da to pa ne bo šlo, saj njegov šifrant tega ne definira. ”O, to pa ne bo šlo.”

Dekle ga je pogledalo z velikimi vlažnimi očmi.

”No, mogoče pa lahko malo bolj specificirava problem in potem najdeva šifro predmeta.” je rekel.

”Jaz sem strašno nezadovoljna s svojim življenjem in rada bi ga reklamirala, pa ne vem, kje.  Zato sem se obrnila na vas.”

”Strašno zamotana stvar. Življenje torej. To bi lahko bila storitev…recimo. Kaj vi mislite. Je to storitev?”

”Ne bi vedela. Meni se ne zdi storitev, ampak saj ste vi strokovnjak.’

”Tako je, jaz sem strokovnjak. To je storitev.” je kar naenkrat postal pretirano suveren Plešavec.

”Vse gre narobe. Že dolgo časa. Nič ni tako, kot bi moralo biti in kot so mi rekli, da bo.” je nadaljevalo dekle.

”Aha! Napačna deklaracija!”

”Recimo…ne vem.” je reklo dekle.

”Zoper koga pa se pritožujete?” je Plešavec nadaljeval s pisanjem prijave.

”Jah, to pa ne vem. Življenje sta mi dala starša.”

”Hmmm, ja. Ampak zoper njiju se ne morete pritožiti. Hmmm…kje ste pa dobili to življenje…aha! Zoper porodnišnico! Aha!” Plešavec je bil vzhičen nad lastno sposobnostjo reševanja zagonetk in iskanja pravih šifr, ki se jih da vpisati v obrazec za prijavo pritožbe.

”Mislite, da je tako prav?” je bilo skeptično dekle.

”Ja, ja…prijava zoper storitve porodnišnice. V kateri ste se pa rodili?”

”Rodila sem se v tem mestu, že vse življenje živim tu.” je rekla.

”Aha. Torej prijava zoper storitve lokalne porodnišnice, povrhu vsega pa je bila še deklaracija zavajujoča, kaj ne?”

”Ermmm…menda bo že tako, če vi tako rečete.” je reklo dekle.

Plešavec je nato vzel v roke kemični svinčnik in še enkrat prevlekel s tinto vse črke, ki so bile prej zapisane s svinčnikom. Nato je obrazec ožigosal, se podpisal in ga pomolil še dekletu v podpis. To je podpisalo listek in prijava je bila oddana.

Zbegano dekle je zapustilo pisarno in Plešavcu se je zdelo kot bi bil superjunak, ki je spet rešil vesolje in čaka na nove naloge.

Da je zadeva pricurljala v javnost, je kriv zgolj splet okoliščin. Mati enega od urednikov neke novičarske TV oddaje je zaposlena na Zvodu, ta je med pogovorom s svojim sinom, mimogrede omenila, da so prijeli zanimivo prijavo zoper storitve lokalne porodnišnice. Ker se tistega ponedeljka ni dogajalo prav veliko, je bila ta informacija dovolj, da si je domišljije polni urednik namislil zgodbo o nepreavilnostih in slabih storitvah v lokalni porodnišnici. Ker drugih dokazov in informacij ni bilo, kot zgolj ta prijava, se je TV ekipa pojavila na Zavod za varstvo potrošnikov, kjer je Plešavec doživel svojih pet minut slave.

Revolucija? Ženske ne bodo več rojevale v domači porodnišnici? Kam bodo pa šle? Ne bodo rojevale sploh? Plešavec je pomislil, da bi bilo vendarle bolje, da bi žrtvoval prijavo in jo uničil ((Kar je storil doslej le enkrat, ko je šlo za prijavo zoper proizvajalca njegove najljubše kreme za čevlje.)) saj bo ta očitno vpliva na padec rodnosti v mestu. In jutri lahko izbruhne panika. In kaj bo, ko nastopi kontrarevolucija…

V aktovko je pospravil lepo ošiljeni HB svinčnik in kemični svinčnik, na glavo si je podveznil klobuk, ter zapel dežni plašč čez usta, morda pa, če ga ne bodo prepoznali, lahko še danes zapusti mesto…

Posted in: Hudomušno, Kratke izmišljene ⋅ Tagged: , ,