Vrt doktorja Robavsa je bil estetsko zanemarjen. Gredice, ki so bile nokoč kultivirane, sta prerasla trava in živopisni plevel. Krošnje dreves so segale do tal, na vejah pa je gnilo sadje, ki je datiralo še v prejšnjo sezono. Pod visečo ptičjo hišico, kamor ptice niso zahajale zaradi dominantnega krokarja, ki je vladal vrtu, je iz semen pognala konoplja, ki malomeščanskega prebivalstva ni vznemirjala, pa ne, ker bi bili tako odprti in tolerantni, le imeli so to lastnost, ki je skupna vsem pripadnikom malemeščanskega plemena, ki se je razvil kot smrtonosna bakterija po vseh manj in bolj zakotnih krajih sveta – bili so precej nedojemljivi.

Od kar je doktorja zadela kap in je bil napol hrom, je veliko posedal v starem naslanjaču, ki je leto in dan stal pod jablano, včasih je bral časopis ali knjigo, včasih pa je nepremično zrl predse. Sosedje so prihajali mimo in ga pozdravljali z dober dan, doktor Robavs pa jim je voščil glede na svoje trenutnem počutju: pičkomater, jebemtiboga, svetegate, zadavse, kajzijaš, kušnmenarit, spizdimimo, dobervečer, lahkonoč in srečngapazdravga. Krokar je vsako doktorjevo besedo potrdil s kimanjem. Težko pa bi ločili ali je kimanje odraz strinjanja ali lakote oz. pobiranje hrane s tal. Kakorkoli že, doktor Robavs in črni krokar sta bila uigran tandem. Živela sta v sožitju, kjer bi težko definirali dominantno in submisivno osebnost.

Gospa Robida je bila ritasta ženska v srednjih letih, ki je vse od smrti gospe Robavsove skrbela za doktorjeve muhe in osnovne prehrambene in higienske potrebe, sploh te so dejansko bile zelo zelo elementarne, kar je imel priložnost spoznati vsak mimoidoči, ki se je doktorju Robavsu preveč približal. To se je sicer zgodilo izjemno redko.

Gospa Robida je tistega dne spet pobirala nepovratna sredstva izpod žimnice doktorja Robavsa,  ki je nič hudega sluteč sedel pod jablano, ko jo je skozi odprto okno opazoval krokar. Izgledalo je kot bi si žival nadela očitajoč obraz, a se Robida ni dala motiti. Pograbila je slivo, ki je napol plesniva ležala na Robavsovi nočni omarici in jo zalučala v krokarja. Seveda ga ni zadela. »Ptič nemarni.« je rekla sama sebi v dvojni podbradek, pobasala denar za oguljen nedrc in se odmajala do kuhinje, kjer si je v čaj nalila lep odmerek domačega ruma. Ljudje so špekulirali, da Robida zaradi lastnega alkoholnega zadaha ne voha amoniakastih vonjav, ki jih je okoli sebe širil doktor Robavs.

Popoldne, ko se je Robavs odločil, da bo zapustil svoj prestol na vrtu, se je odmajal do kuhinje, kjer je  sede zasmrčala Robida. »Lačn sm.« je rekel. A Robida se ni pustila motiti. »LAČN SM!« se je zadrl na glas, na kar se je Robida tako ustrašila, da je skoraj padla v znak.

»Saj ste že jedli, gospod doktor.« se je gladko zlagala.

»Včeraj?« je vprašal doktor.

»Pred dobro uro.« je rekla muzajoč.

»Nič ne vem.« je nejevoljno rekel.

»Zdravnik vam je zapovedal, da morate paziti, kako jeste.« je rekla.

»Aha.« je zastokal Robavs in odšepal v svojo sobo, kjer je iz nočne omarice pobral še dve plesnivi slivi in ju pojedel. Imeli sta rahlo alkoholast okus. Iz kuhinje pa je čez nekaj minut zadišalo po pečenem mesu, ki si ga je privoščila Robida, ki se je iz dneva v dan vidno redila. Zlobni sosedje so vedli povedati, da se je dobro popasla po doktorjevih ostankih. Doktor Robavs je bil včasih premožen mož, s svojimi tehnološkimi inovacijami je zaslužil lep kup denarja, a na stara leta je denar odtekal precej hitro.

Ko je zvečer Robida odhajala proti svojem domu, jo je na stopnicah pričakal krokar. Ženska se je skoraj spotaknila čezenj in glasno zarjula. Sočnih kletvic, ki jih je izrekla niti ne znam ponoviti.

»Preklet ptič.« je vplila, ko je žival, tudi sama prestrašena začela vreščati in kriliti, da je od nje letelo perje. »Kaj stikaš po bajti! Ven!« se je drla za krokarjem, ki je naposled  le našel odprto okno, da je  ušel baburinim rokam. Ko je starka vsa zaripla le uspela zapreti okno, je še stopila do sobe doktorja Robavsa, da bi videla ali spi ali je morda končno že umrl. Bila je presenečena, saj ga ni bilo v postelji. »Jebemti. Kam je pa zdaj šel.« je rekla vsa nejevolna. Pretaknila je vse sobe, pa Robavsa ni bilo nikjer. Ženski se je že strašno mudilo, saj se je čez nekaj minut pričela na televiziji njena najljubša nadaljevanka. Kljub zanjo nenavadni vnemi in prizadevanju, da bi ga našla, ji to ni uspelo. Vendar se ni pretirano obremenjevala s tem, vedela je, da možak s svojim šepanjem daleč ne more priti, zato  je zaklenila vrata in se odpravila domov.

Bil je zgodnje poletni večer, ko je gospa Robida ritala čez drevored na koncu ulice. Vsi ljudje so že sedeli pred televizijo in spremljali dnevnoinformativne oddaje.  Naša gospa je že razmišljala, kaj si bo skuhala za večerjo, ko jo je nekaj udarilo v glavo. Ozrla se je in zagledala krokarja, ki je stal nekaj korakov za njo. »Izgini golazen.« je rekla in šla naprej. Pa jo je spet udarilo v glavo. Ozrla se je, a nikjer ni bilo nikogar. Še vedno je nekaj metrov za njo skakljal krokar. Šla je dalje in stvar se je ponovila. Tedaj je Robido postalo strah. Hitreje je stopila po poti, a je njen korak hitro zastal, ko je krokarja opazila, kako jo čaka za vogalom nekaj metrov pred njo. Obrnila se je in tudi zadaj zagledala krokarja. Ženska je preklela svojo strast do alkohola in stopila hitreje, napol v teku je švignila mimo enega od krokarjev, ko jo je zopet dobila udarec v glavo, zdaj se ni ozirala, tekla je dalje, a udarci so se stopnjevali tako v frekvenci kot moči. V teku, kolikor bi temu lahko rekli tek, se je ozrla nazaj, za njo sta stopicljala dva krokarja, eden od njiju je šepal na desno nogo. Udarci se niso prenehali. Robida je vpila na pomoč, a je v gluhi soseski ni slišal nihče. V paniki je stekla čez cesto, kjer je zagledala svojo sosedo, ki je na vrtu pobirala vrtne polže. Soseda je le še dvignila pogled, da bi videla kdo zganja hrup, ko je postala priča Robidine smrti. Po cesti je namreč z vso brzino pripeljal dostavni tovornjakar, ki je izkoristil prazno cesto, da bi hitreje končal z delom. Robida se je sploščila pod njegovimi kolesa kot suha plesniva sljiva. Pritekli so sosedje, ki radi gledajo nesreče, prišli so policisti, reševalci in mrtvaški avto in se odpeljali, gasilci so očistili cesto, krokarja pa sta mirno sedela na naslanjaču pod jablano.

Robido so pokopali v družinskem krogu. Doktorja Robavsa pa pogrešajo vse od tlej.

]]> http://mojcas.com/2010/06/30/krokar/feed/ 0 http://mojcas.com/2010/05/05/skladovnica-nekega-dne/ http://mojcas.com/2010/05/05/skladovnica-nekega-dne/#comments Wed, 05 May 2010 22:37:22 +0000 Mojcas http://mojcas.com/?p=319 Ko je odprla oči je na stropu zagledala veliko rumeno packo neznanega izvora. Spoznanje, da se je zbudila v hotelski sobi je pripomoglo k temu, da se ji packa ni zdela pomembna in njen izvor je bila smer, v katero njene misli ne bodo zatavale. Slišala je njegovo globoko dihanje. S telesom je bil obrnjen proti njej, približala se je njegovemu obrazu, da ju je ločilo le nekaj cenimetrov. Ni ga želela zbuditi, želela je le čutiti njegovo sapo na svojem licu. Ko se je  za nekaj trenutkov zdramil, jo je potegnil k sebi in objeta sta prespala jutro.

*

»Dej mi lupčka, če upaš.« je rekla, po tistem, ko je v kanto za smeti odvrgla sladoled z okusom čilija. Pri čemer je treba poudariti, da okus ni bil slab, nasprotno, odličen je bil, a bolečina na jeziku, ki jo je puščal pookus čilija, je bila prehuda in mala mazohiska v njej je bila… je bila…jah…pač premala. Razmišljala je, če je politično nekorektno oz. nestrpno, če prekolne Italijane, ki so ji prav privoščljivo podataknili ta sladoled. Verjetno se nihče ne bi razburjal, če bi sladoled prodajali Albanci in bi preklinjala njih, Albanci pač niso v EU… So pa zato Grki, ki imajo to nalogo, da nas spomnijo tudi na tiste pekoče strani in čase sistema, ki se včasih zdi kot kaotično kolo, ki se kotali po hribu navzdol in ki je imelo doslej neverjetno srečo, da se ni zaletelo in razletelo. Grki so evropski sladoled s čilijem, le da jih  menda ne bomo vrgli v koš za smeti. Naj se že začne poletna turistična sezona.

Upal jo je poljubiti, saj je tudi sam ljubitelj čilija. V tistem trenutku ji je postalo prav vseeno, da je bila bomba na Times Squaru narejena šlampasto, da so Boruta Pahorja izžvižgali študentje, kdo prevzema koga, koliko je cena kepice sladoleda v centru Ljubljane in kdaj ter kako bo odprt stadion v Stožicah.

*

Pomlad odseva iz  luž, ki vztrajno kljubujejo soncu in se napajajo z dežjem, ki z neba pere vulkanski pepel. Če bi lahko konzervirala lepe trenutke te pomladi, bi imela zdaj že veliko zalogovnico. Trenutkov, ne vulkanskega pepela.  Hoja po kamnitih kockah je naporna, sploh če so noge utrujene od tavanj po brezpotju, zato je včasih treba malo postati. In ko stojita tam na mostu, objeta,  in prši po njima vulkanski pepel, se zdita brezčasna, večna. Voda pod mostom pa tiho teče skozi. A to ni smer v katero bi njene misli zatavale.

Sem in tja mu je pot prekrižal kak študent, ki bi rad bil Bukowski, Henry Miller, Hemingway. Pa je bilo vse, kar so premogli ti študentje to, da so ga tankali kot vsi trije skupaj, le da so ti trije imeli še talent za pisanje. Študentje so poskušali droge, seksali vsepovprek, se napajali z dragim viskijem in upali, da bodo v nekem vrhuncu tega svojega početja našli navdih, idejo, s katero bodo zamajali literarni svet. Pa se to ni zgodilo. Od vseh svojih študentov v zadnjih dveh letih ni znal imenovati enega, ki bi imel zares talent.

Namesto, da bi sam pisal, se je bil primoran ukvarjati s temi primerki na fakulteti. Preklel je dan, ko se je vpisal na primerjalno književnost. Ko bi vsaj študiral pravo, ekonomijo ali strojništvo in imel danes kakšno bolj donosno službo, pisal pa bi ”za zraven”. Je bila pač strast do pisane besede prehuda. Tako huda, da je v svojih najstniških letih, ko so drugi po raznih kotih preverjali ženske spolne organe svojih prijateljic, on čepel doma v kotu in bral. Veliko časa je prebil v knjižnjici, toda tam je bil zaradi drugih vzgibov. Tam je delala mlada knjižničarka z ogromnim oprsjem, ki je kar kipelo pod njeno belo srajco. In kadar je svetloba ugodno padla, je bilo videti marsikaj. Pa saj ni vedel ali je vzljubil knjige zaradi njih samih ali posredno zaradi tiste knjižničarke, ki ga je enkrat dobila na samem, si odpela majico in pritisnila njegovo roko na svoje gole prsi. Tudi knjižničarke imajo svoje potrebe, je pomislil in usta so se mu razlezla v nasmeh, kar pa je šlo, mimo njegovih študentov neopaženo, seveda.

Imel pa je to srečo, da je uspel napisati uspešen roman. Ni pa se mu sanjalo, kaj je ljudi pritegnilo, da so razgrabili roman Spomin velike ribe. Pravzaprav je bil že svojevrsten čudež, da je sploh kdo knjigo izdal, potem pa se je vse odvilo tako hitro. Ni bilo revije, časopisa, TV oddaje, v kateri ne bi gostoval. Vsi so brali Spomin velike ribe. Razumel ga sicer ni nihče, a to je bil nepomemben detajl, nemoteče dejstvo, kar se tiče ekonomske plati zadeve. Ni ravno obogatel, je pa dobro zaslužil, dobil predujem za knjigo, ki je potem ni nikoli napisal in njegova medijska prepoznavnost ga je pripeljala do mesta profesorja. Baje so šefi fakultete planirali, da bodo dobili sponzporska sredstva na račun popularnega profesorja Zvera. Če je to res pomagalo, je težko oceniti. Zver se pač res ni imel za kaj pritoževati. Če bi spacal tisto svojo drugo knjigo, bi bil verjetno na konju, a lepše je bilo počivati na lovorikah stare slave.

Spomin velike ribe je bil družbeno kritičen roman, a napisan z veliko mero humorja, nekaj pornografije in eksplicitnim jezikom. Le redko kdo je opazil v njem družbeno-kritično noto, čeprav je bila precej očitna. Vsi so se bolj osredotočili na tisti del s pornografijo. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena, česar sprva nihče res ni pričakoval, čeprav knjiga ni bila napisana z levo roko, res pa je, da se pa tudi ni pretegnil ob pisanju. Knjižne nagrade pa so kar deževale, našel se je celo neki norec, ki je odkupil pravice za gledališče in film. Kar naenkrat je vsak, ki je želel biti cool, navedel, da je Spomin velike ribe njegov najljubši roman vsi: od turbozvezd, zvezdic za katere nihče pravzaprav ne ve, zakaj so slavni, igralcev v gledališču, liberalnih politikov, profesorjev v srednjih šolah, ki so silili svoje učence v obvezno branje Zverovega romana, do intelektualcev, ki so poskušali analizirati prav vsak del romana,… Tako je profesor Zver postal zvezda. Pravzaprav je postal ravno tisto, kar je v svojem romanu najbolj kritiziral in napadal.  Ugotovil je, da bi se na zadevo pravzaprav lahko navadil, a ker mu je manjkalo samodestruktivnih vzgibov, se je odločil, da bo boemsko življenje zamenjal za boemsko življenje s trdnimi temelji, z redno službo, rednim prihodkom in urnikom, ki ne bo dopuščal, da bi se izgubil v vesolju in času. Tako je Zver pristal v predavalnici številka 5. Še vedno mu je namreč odmeval v glavi očetov glas, ki je govoril:’ Fant, s pisarijo ne boš nič zaslužil.’ Pokojni oče se je sicer motil, kajti knjiga je navrgla prijeten kupček denarja. No, pokojni oče se je zmotil še pri marsičem, a kljub vsemu so Zveru zavedno ostale v spomin odtisnjene očetove besede in dvomi.

Ko je ura predavanja minila, so se študentje usuli skozi vrata, dva ali trije pa so po vsaki uri pristopili do profesorja.  Vsi so ponavadi želeli, da se profesor podpiše v knjigo. ”In ne prodajte je nikoli za manj denarja kot stane liter Jacka Danielsa!” je rekel Zver, po tem ko je v knjigo ovekovečil svoj podpis. Naj vsaj komu koristi, si je mislil.

”Lahko pričakujemo revolucijo?” je rekla novinarka, po čemer je bilo prepoznavanje njenega medijskega porekla nezgrešljivo. Plešavec, nevešč medijskega nastopanja, pa je le z odprtimi usti zazijal v kamero. In režiser je sliko takoj vrnil v studio. Da bi se revolucija začela prav v njegovi izpostavi Zveze potrošnikov, to je skoraj neverjetno, si je mislil Plešavec…

Dopoldne tistega dne…

Pravzaprav je bil povsem običajen ponedeljek. To je eden tistih dni, ko na Zvezi potrošnikov dobijo največ prijav, saj je statistično znano, da so ljudje ob ponedeljkih že sicer nezadovoljni z vsem, kar se nahaja in dogaja okoli njih in zato ponavadi izberejo prav prvi delovni dan tedna za podajanje prijave. Ta ponedeljek  ni bilo nič drugače. Skupina upokojencev se je prišla pritožit nad starim kruhom, ki ga prodaja pekarna v centru mesta, neka gospa se je pritožila, da je v lokalnem supermarketu dobila jogurt s pretečnim rokom, nek gospod je opazil napako na etiketi nekega proizvoda, poklicala je neka babica, ki meni, da se je kvaliteta peska za mačje stranišče od firme te-in-te poslabšala in da ne prinaša več, tistega, kar ponuja… Skratka, bil je povsem navaden ponedeljek, s turobnim vremenom in slabim menijem v bližnji menzi. Dokler ni skozi vrata stopila ona…

Okoli 13:27 je potrkalo na vratih. Plešavec je ravnokar popil svojo drugo skodelico kamilčnega čaja in pojedel albertov keks, ki si ga vedno privošči kot sladico po kosilu. Rekel je: ”Naprej.” A se za vrati ni zganilo. Po nekaj sekundnem premoru je spet potrkalo. ”Naprej.” je še enkrat rekel. In spet se ni nič zgodilo. Čez nekaj sekund se je zadeva ponovila. Zdaj je Plešavec izgubil potrpljenje:”N-A-P-R-E-J!!!!” se je zverinsko zadrl. Zdaj je zunaj spet vse potihnilo. Čez nekaj sekund pa so se zaslišali koraki, ki so se oddaljevali od vrat.

”Mene pa že ne bo nihče zafrkaval, prekleta mularija!” je sam pri sebi siknil Plešavec in stekel proti vratom, ter jih odprl. Na njegovo čudo, pred vrati ni bilo pobalinskih otrok, ampak je tam stalo dekle, premočeno do kože. Izpod premočenih las pa je štrlel par velikih otožnih oči. Plešavca je ta prizor tako presenetil, da je odprtih ust obmolknil.

”Saj ne vem, če sem prav prišla.” je rekla, da je prebila tišino.

”Eee, eee koga pa eee iščete?” je komaj spravil iz sebe.

”Zavod za varstvo potrošnikov. Rada bi se pritožila.” je rekla in pristavila:”Če je to mogoče.”

”Eeee, seveda eeee. No, prav ste eee. Eeee, kar stopite notri.”

Predno se je lahko vsedla na stol za goste v njegovi pisarni, je na stol položil krpo, s katero je sicer ob petkih, ko so na Zvezi zabeležili najmanj prijav, brisal prah v pisarni, da mu je služba hitreje minila.

Tudi Plešavec se je namestil na svoj stol, ošilil svoj HB svinčnik in predse postavil obrazec za zapisnik, nato pa rekel: ”Izvolite…”

Dekle, ki ni štelo prav dosti več let kot dvajset, je s strahom v očeh in glasu reklo: ”Saj ne vem, če sem prišla prav.”

”Torej, kaj je predmet vaše prijave?”

”Moje življenje.” je rekla.

Plešavec je pričel pisati:”Moje življenje, to bo pa šifra…oooo…” šele, ko je poskušal v obrazec zapisati šifro predmeta prijave, se je zavedel, da to pa ne bo šlo, saj njegov šifrant tega ne definira. ”O, to pa ne bo šlo.”

Dekle ga je pogledalo z velikimi vlažnimi očmi.

”No, mogoče pa lahko malo bolj specificirava problem in potem najdeva šifro predmeta.” je rekel.

”Jaz sem strašno nezadovoljna s svojim življenjem in rada bi ga reklamirala, pa ne vem, kje.  Zato sem se obrnila na vas.”

”Strašno zamotana stvar. Življenje torej. To bi lahko bila storitev…recimo. Kaj vi mislite. Je to storitev?”

”Ne bi vedela. Meni se ne zdi storitev, ampak saj ste vi strokovnjak.’

”Tako je, jaz sem strokovnjak. To je storitev.” je kar naenkrat postal pretirano suveren Plešavec.

”Vse gre narobe. Že dolgo časa. Nič ni tako, kot bi moralo biti in kot so mi rekli, da bo.” je nadaljevalo dekle.

”Aha! Napačna deklaracija!”

”Recimo…ne vem.” je reklo dekle.

”Zoper koga pa se pritožujete?” je Plešavec nadaljeval s pisanjem prijave.

”Jah, to pa ne vem. Življenje sta mi dala starša.”

”Hmmm, ja. Ampak zoper njiju se ne morete pritožiti. Hmmm…kje ste pa dobili to življenje…aha! Zoper porodnišnico! Aha!” Plešavec je bil vzhičen nad lastno sposobnostjo reševanja zagonetk in iskanja pravih šifr, ki se jih da vpisati v obrazec za prijavo pritožbe.

”Mislite, da je tako prav?” je bilo skeptično dekle.

”Ja, ja…prijava zoper storitve porodnišnice. V kateri ste se pa rodili?”

”Rodila sem se v tem mestu, že vse življenje živim tu.” je rekla.

”Aha. Torej prijava zoper storitve lokalne porodnišnice, povrhu vsega pa je bila še deklaracija zavajujoča, kaj ne?”

”Ermmm…menda bo že tako, če vi tako rečete.” je reklo dekle.

Plešavec je nato vzel v roke kemični svinčnik in še enkrat prevlekel s tinto vse črke, ki so bile prej zapisane s svinčnikom. Nato je obrazec ožigosal, se podpisal in ga pomolil še dekletu v podpis. To je podpisalo listek in prijava je bila oddana.

Zbegano dekle je zapustilo pisarno in Plešavcu se je zdelo kot bi bil superjunak, ki je spet rešil vesolje in čaka na nove naloge.

Da je zadeva pricurljala v javnost, je kriv zgolj splet okoliščin. Mati enega od urednikov neke novičarske TV oddaje je zaposlena na Zvodu, ta je med pogovorom s svojim sinom, mimogrede omenila, da so prijeli zanimivo prijavo zoper storitve lokalne porodnišnice. Ker se tistega ponedeljka ni dogajalo prav veliko, je bila ta informacija dovolj, da si je domišljije polni urednik namislil zgodbo o nepreavilnostih in slabih storitvah v lokalni porodnišnici. Ker drugih dokazov in informacij ni bilo, kot zgolj ta prijava, se je TV ekipa pojavila na Zavod za varstvo potrošnikov, kjer je Plešavec doživel svojih pet minut slave.

Revolucija? Ženske ne bodo več rojevale v domači porodnišnici? Kam bodo pa šle? Ne bodo rojevale sploh? Plešavec je pomislil, da bi bilo vendarle bolje, da bi žrtvoval prijavo in jo uničil ((Kar je storil doslej le enkrat, ko je šlo za prijavo zoper proizvajalca njegove najljubše kreme za čevlje.)) saj bo ta očitno vpliva na padec rodnosti v mestu. In jutri lahko izbruhne panika. In kaj bo, ko nastopi kontrarevolucija…

V aktovko je pospravil lepo ošiljeni HB svinčnik in kemični svinčnik, na glavo si je podveznil klobuk, ter zapel dežni plašč čez usta, morda pa, če ga ne bodo prepoznali, lahko še danes zapusti mesto…

Morala je biti zelo lepa, ko je bila mlada, vendar se svoje mladosti ne spominja. Ali je razlog demenca ali pa gre za nameren izbris spominov, je težko reči, tudi psihiater ni znal tega pojasniti.  Je pa jasno, da bi bilo v njenem albumu spominov, če bi še obstajal, verjetno več trpkih spominov kot sladkih. Sladkost je zanjo že dolgo le cuker, stresen v čaj brez okusa. Brez okusa je bil tudi Lolin zadnji ljubimec, če temu lahko tako rečemo, gospod, sredi 40-ih let, pri čemer je treba povedati, da je bil krepkih 20 let mlajši od nje. Obljubil ji je vse, kar je ženšče rado slišalo, nato pa jo je, ko je pri notarju podpisala pravi papir, strpal v dom upokojencev, kjer pozabljena še vedno čaka na vlak, ki nikoli ne pride. Nikoli ni imela bogastva, pa še tisto, kar je prislužila, šušlja se, da  ne le s plesom, temveč tudi s svojim telesom, ji je vzel na zahrbten način. Ko jo je z dokumenti v rokah pustil pred domom upokojencev, je bilo tisto, kar je imela na sebi, vsa njena prtljaga. Nikoli ga ni več zanimalo, kaj se dogaja z njo. Govori se, da je prodal njeno stanovanje, a ker nikomur ni bilo prav mar, kaj se je zares zgodilo, tega ni nihče preveril. Ironija pri tem pa je, da je bilo verjetno tako, kot je bilo,  še najbolje za Lolo, saj sama ni bila več sposobna skrbeti zase.

Njeno telo je sodelovalo, njen um pa že dolgo ne. Bila je ena od najbolj problematičnih oskrbovank, urna kot srna, pa povsem dezorientirana v prostoru in času. Napačno bi bila misel, da je živela v preteklosti, saj je ni imela, spominov ni imela. Tavala je po vseh koncih in krajih malega mesteca. Policisti so jo redno lovili in iskali po okolici. Včasih je izginila za nekaj uric, včasih za kak dan, rekordno pa so jo pogrešali pet dni.  Našli so jo nedaleč stran od doma, skrito v kontejnerju za smeti iz katerega je gledala kot prestrašena miška iz moke. Zadržati jo je bilo izredno težko, lahko si jo le zamotil, pa še to ni trajalo dolgo, kadar se je pač namenila, da pobegne.

Psihiater je predlagal, da jo zamotijo s tečajem plesa, ki je bil organiziran za oskrbovance. Zdelo se mu je, da bo to odličen način, da preusmerijo njene misli in pozornost. Vendar Lola ni bila vajena plesati v paru in  se prestopati  na enem mestu v nedogled, v nedogled…v nedogled… Lola je bila vajena drugačnega plesa.

Nekega dne, ko so na plesnem odru že petnajstič zavrteli en in isti valček, bi se zmešalo verjetno vsakemu, ki je še tako priseben. Lola je v paniki stekla ven na ulico, poiskala kontejner za smeti in se v njem skrila. Bila je mrzla zima in spanje v smetnjaku že samo po sebi ni udobno, a Lola je vztrajala. Policisti, ki so pozabili ali pa slabo prebrali podatke o pogrešani Loli, niso prišli na idejo, da jo poiščejo na enem od krajev, kje je pristala nazadnje, tako se na smetnjak nihče ni spomnil.

Legla in hitro zaspala. Prebudili sojo zvoki glasbe, ki je komaj preglasil govorjenje ljudi, zven kozarcev in občasne izbruhe glasnega smeha, ki so uhajali skozi zaprta vrata. Zbudila se je v kotu temne sobice, ki je imela namesto okna le eno lino, skozi katero jeutripal neonski napis v rdeči barvi. Zeblo jo je, zato je potipala okoli sebe, da bi našla odejo, a brez uspeha. Dvignila je glavo, da bi lahko pogledala, kje je stikalo za luč, pa je nad glavo opazila luč brez žarnice. V tistem trenutku je stopil skozi vrata majhen in plešast možicelj. ”Lola, pijandura, spet si se ga nasekala!” Lola je poskušala dvignit svoje telo s starega smrdečega divana, pa ji ni uspelo.

”Čez 10 minut imaš nastop.”

”Ne morem nastopati.” je rekla.

”Bi rada razjezila šefa?”

”Ne.”

”Potem se spravi pokonci in to takoj.”

Lola je poskušala, a ji ni uspelo.

”Kaj si spet požrla, baba zmešana?! Poglej se no, kakšna pa si.”

”Ne vem, ne spomnim se.”

”Preklete babe, sami problemi so z vami. Simono je zadnjič eden zabodel, Klementino je eden pretepel, da še dolgo ne bo mogla nastopati, ti pa prehranjuješ z mamili. Lep delovni kolektiv…”

”No…”

”In jaz moram skrbeti za vas, kot kaka varuška, če ne me bo šef obesil čez balkon. Lepa služba. Blazno…”

”Kje imam pa obleko za nastop?”

”Kako obleko. Tisto perje za na glavo imaš, pa sleci se.”

”Ne morem.”

”Zadnjič dobiš drogo od mene. Zapomni si!” ji je rekel. Čez deset minut je Lola stala na nogah in čakala, da se dvigne zavesa. Zaslišala se je glasba in Lola je sama pri sebi rekla:”Še zadnjič.” In stopila na oder. Tam so moški glasno vzklikali. Za nekaj trenutkov so odložili svoje steklenice in kozarce. Lola je pričela s svojim plesom. Sijala je v vsem svojem žaru, gibala se je kot že dolgo ne, glasba je prevzela njeno telo, ki se je golo prepustilo božanju moških oči. Bila je zvezda, pa čeprav samo za trenutek, bila je občudovana, pa čeprav le zaradi svojega telesa… Zadnjič… Ko se je glasba odvrtela in se je huronski aplavz polegel, so prihiteli k njej moški, ji stiskali za hlačke denar, jo otipavali, ji govorili opolzkosti, ki jih niti ni več poslušala. ”Zadnjič.” je zašeletalo v kontejnerju za smeti. Ob ponedeljkih so odvažali smeti, Lolo so našli v sredo.

Pravijo, da se ti pred smrtjo odvrti pred očmi vse življenje… Loli bi to lahko bilo prikrajšano.

]]> http://mojcas.com/2010/01/17/plesalka-lola/feed/ 0 http://mojcas.com/2010/01/12/nekega-dne-sem-kupila-dez/ http://mojcas.com/2010/01/12/nekega-dne-sem-kupila-dez/#comments Tue, 12 Jan 2010 19:16:15 +0000 Mojcas http://mojcas.com/?p=113 Nekega dne sem kupila dež. Razbila sem prašička, v katerem so zvončkljale male bakrene nežke, ki sem jih skrbno nabirala, kadar je kaj ostalo od nakupa sladoleda.  Nesla sem jih v trgovino z oblaki in tistega strica, ki jih prodaja,  prosila, da poišče kakšnega temnega, ki leži v kotu. Prosila sem ga, da mi da takšnega, ki ga drugi ne marajo, takšnega, ki dela dež.  Rade volje mi ga je prodal, saj se ga že dolgo ni uspel znebiti. Navezal mi ga je na vrvico in mi pomahal v slovo.  Odskakljala sem po ulici z oblakom, ki je sivo taval za mano. Sem in tja sem pogledala nazaj, če mi še sledi. Bil je tam, lebdel je za mano, bil je moja senca. Iz dneva v dan je postajal čedalje bolj črn in čedalje težji, a še vedno je  plaval za menoj, kamorkoli sem že šla. Nekega dne pa se je zabliskalo iz njega, da me je kar prestavilo. Spustila sem vrvico in oblak se je dvignil. Pričelo je deževati. Velike kaplje so  padale po mojem licu in potem je posijalo sonce. Za dežjem vedno posije.

]]> http://mojcas.com/2010/01/12/nekega-dne-sem-kupila-dez/feed/ 0 http://mojcas.com/2010/01/08/prilika-dela-laznjivca/ http://mojcas.com/2010/01/08/prilika-dela-laznjivca/#comments Thu, 07 Jan 2010 23:12:42 +0000 Mojcas http://mojcas.com/?p=104 ”Prekleto!” Če ne bi bilo tiste prav nič estetske kante za smeti, ki se je tako nemarno nastavila za avto, bi lahko večerni izhod brez težav zamolčala, zdaj pa si bo treba izmisliti zgodbo, in to tako, ki bo bolj zgovorna od tiste grde praske na očetovem avtomobilu.

”Se zgodi.” bi rekla mati, ki ima že dolgo zgodovino kreativnega pristopa h karoseriji svojega avtomobila. Praska sem, praska tja… ”Tole je Rover, tak grd, zelen. Tukaj je bil Audi. Črn. Ta je od nakupovalnega vozička, ki se mi je zapeljal v avto. To je robnik garažnih vrat. Oooo, ta pa je lepa, prometni znak. Ne sprašuj…Za tole je pa krvi neznani storilec, predvidevam, da je bil terenec. Ali vidiš, kako visoko je?”

Ampak oče ni bil nikoli navdušen nad moderno umetnostjo. Kadar mu je uspelo dvigniti oči iznad svojih bralnih očal, ki so skenirale papirje in papirje in paprje, je  izdahnil kaj v tem smislu: ”Diplomo si že oddal otrok?” Odgovora potem ni poslušal, kajti poznal ga je ali pa ga ni zanimal. Šanse so bile pol-pol. Jaz bi stavila na drugo.

Problem praske, ki se je znašla na očetovem avtomobilu je bil veliko globji kot je izgledalo na prvi pogled. V bistvu je zadeva tako večplastna, da niti ne vem, kje naj začnem. No ja…morda kar tule: Očetov avto je tabu. Je pač edina stvar v družini, ki ga zares uboga, zato ne pusti nobenim drugim prstkom, da mešetarijo po njem. Očetovega avtomobila se ne sme dotikati. Pika. Tu ni debate. Ni pogajanj. Ni vprašanj. To je aksiom. Z eno nespametno odločitvijo sem zamajala temelje eksistence in smisla bivanja nekega človeka. Kaj mu še preostane…

Šla sem nekajkrat mimo avtomobila in poskušala ugotoviti ali bo prasko videl tudi nedko, ki ne ve, da je tam. Res sem se trudila, da bi jo spregledala, pa ni uspelo. Poklicala sem sosedovega mulca, ki se je potikal v bližini in ga vprašala, če opazi na očetovem avtu novo anteno, pa je presenečen rekel: ”Anetene nisem opazil, kdaj pa je dobil tisto  grdo prasko tam?” Moja teorija, da praska ni vidna, se je tako razblinila…

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo oče prasko opazil in sprožil gonjo za strorilcem, ki je tako grdo iznakazil njegov avto.

”Kaj si pa ti tako slabe volje?” me je ustrašil, ko sem zamišljeno pogledovala iz kuhinje proti njegovem avtomobilu. ”Errrrrmmmm, ehhhhh….aahhh…eeeee…” je bilo vse, kar sem spustila iz sebe.

”Na zdaj pa še govortiti ne znaš več.” se je pošalil, jaz sem se pa zarežala kot pečen piščanec. Če bi se še lahko smejal…

”Greva kupit darilo za mamo.” je rekel…

”Ohhhhhh….”

”Ja?”

”Aaaaa ne more to počakat do jutri?”

”Saj veš, da ima danes rojstni dan, a ne…”

”’Ohhhh…a smo že petega….joj.”

”No, greva, podvizaj se.”

Postalo mi je vroče, kot da bi me marinirali, zaprli v pečico in zdaj…burn, baby burn… Nič drugega mi ni preostalo, da sem šla.

Ko sva prišla do avtomobila, je sprva hotel spraviti nekajh v prtljažnik, kar bi pomenilo moj konec, saj je bil moj štempelj minule noči prav na zadku avtomobila. In po besedah sosedovega smrkavca, viden iz vesolja. ”E.T.-jeva mama vidi to buško iz svoje dnevne sobe.” je rekel. ”Uredu bo, nisi duhovit.” sem mu povedala.

Na srečo si je oče premislil in ravno, ko je bil namenjen okoli avotmobila, ga je poklical sosed s svojih stopnic. Trajalo je nekaj minut, da sta se pomenila o vremenu, (še) ministru Erjavcu in teku na smučeh. Ko sta zaključila pogovor, pa je oče hitro sedel v avto in kar obstala sem, ker nisem verjela svoji sreči.

”No, a boš sedla notr, al ne?” je rekel, ko sem stala pred vrati kot vkopana, saj si nisem opomogla od svoje neverjetne sreče. In sem sedla v avto. Ni potrebno posebej povdarjati, da sem bila več ali manj tiho celo pot. Da sem tuhtala tako močno, da sem se pošteno prešvicala. In prišla do načrta…

Ko je oče parkiral bočno pred trgovino, mi je postalo javsno, da zadka avtomobila ne bo videl na poti do vhoda, se mi zdi, da mi je v glavi kar zapelo. Izbrala sva darilo za mamo in se odpravila nazaj proti avtu. Oče me je poslal, da nesem darilo v prtljažnik.

”Ooooo, od kdaj imaš pa to grdo bunko?” sem rekla.

Oče je prihitel k zadnjemu delu avtomobila. ‘‘To pa ne vem. Je doma to že bilo na avtu?” je vprašal zaskrbljen.

”Ne. Verjetno bi opazila, če bi bilo, saj to buško že E.T.-jeva mama vidi iz svoje dnevne sobe.”

”A?” se je začudil, nato pa spet posvetil avtomobilu. ”Očitno me je ravnokar nekdo butnil. Srebrn avto je bil.”

”Res grdo. Svinje.” sem rekla.

]]> http://mojcas.com/2010/01/08/prilika-dela-laznjivca/feed/ 5