Ime ji je bilo Lola in bila je plesalka. Točno tako kot poje tista pesem, le da je njen dom daleč od Copacabane in njen oder postavljen sredi doma upokojencev v Treznem. Na nek način je zvezda v svojem malem svetu, saj lahko brez pretiravanja trdimo, da ga ni prebivalca doma, ki je ne bi poznal. Iz večih razlogov…

Morala je biti zelo lepa, ko je bila mlada, vendar se svoje mladosti ne spominja. Ali je razlog demenca ali pa gre za nameren izbris spominov, je težko reči, tudi psihiater ni znal tega pojasniti.  Je pa jasno, da bi bilo v njenem albumu spominov, če bi še obstajal, verjetno več trpkih spominov kot sladkih. Sladkost je zanjo že dolgo le cuker, stresen v čaj brez okusa. Brez okusa je bil tudi Lolin zadnji ljubimec, če temu lahko tako rečemo, gospod, sredi 40-ih let, pri čemer je treba povedati, da je bil krepkih 20 let mlajši od nje. Obljubil ji je vse, kar je ženšče rado slišalo, nato pa jo je, ko je pri notarju podpisala pravi papir, strpal v dom upokojencev, kjer pozabljena še vedno čaka na vlak, ki nikoli ne pride. Nikoli ni imela bogastva, pa še tisto, kar je prislužila, šušlja se, da  ne le s plesom, temveč tudi s svojim telesom, ji je vzel na zahrbten način. Ko jo je z dokumenti v rokah pustil pred domom upokojencev, je bilo tisto, kar je imela na sebi, vsa njena prtljaga. Nikoli ga ni več zanimalo, kaj se dogaja z njo. Govori se, da je prodal njeno stanovanje, a ker nikomur ni bilo prav mar, kaj se je zares zgodilo, tega ni nihče preveril. Ironija pri tem pa je, da je bilo verjetno tako, kot je bilo,  še najbolje za Lolo, saj sama ni bila več sposobna skrbeti zase.

Njeno telo je sodelovalo, njen um pa že dolgo ne. Bila je ena od najbolj problematičnih oskrbovank, urna kot srna, pa povsem dezorientirana v prostoru in času. Napačno bi bila misel, da je živela v preteklosti, saj je ni imela, spominov ni imela. Tavala je po vseh koncih in krajih malega mesteca. Policisti so jo redno lovili in iskali po okolici. Včasih je izginila za nekaj uric, včasih za kak dan, rekordno pa so jo pogrešali pet dni.  Našli so jo nedaleč stran od doma, skrito v kontejnerju za smeti iz katerega je gledala kot prestrašena miška iz moke. Zadržati jo je bilo izredno težko, lahko si jo le zamotil, pa še to ni trajalo dolgo, kadar se je pač namenila, da pobegne.

Psihiater je predlagal, da jo zamotijo s tečajem plesa, ki je bil organiziran za oskrbovance. Zdelo se mu je, da bo to odličen način, da preusmerijo njene misli in pozornost. Vendar Lola ni bila vajena plesati v paru in  se prestopati  na enem mestu v nedogled, v nedogled…v nedogled… Lola je bila vajena drugačnega plesa.

Nekega dne, ko so na plesnem odru že petnajstič zavrteli en in isti valček, bi se zmešalo verjetno vsakemu, ki je še tako priseben. Lola je v paniki stekla ven na ulico, poiskala kontejner za smeti in se v njem skrila. Bila je mrzla zima in spanje v smetnjaku že samo po sebi ni udobno, a Lola je vztrajala. Policisti, ki so pozabili ali pa slabo prebrali podatke o pogrešani Loli, niso prišli na idejo, da jo poiščejo na enem od krajev, kje je pristala nazadnje, tako se na smetnjak nihče ni spomnil.

Legla in hitro zaspala. Prebudili sojo zvoki glasbe, ki je komaj preglasil govorjenje ljudi, zven kozarcev in občasne izbruhe glasnega smeha, ki so uhajali skozi zaprta vrata. Zbudila se je v kotu temne sobice, ki je imela namesto okna le eno lino, skozi katero jeutripal neonski napis v rdeči barvi. Zeblo jo je, zato je potipala okoli sebe, da bi našla odejo, a brez uspeha. Dvignila je glavo, da bi lahko pogledala, kje je stikalo za luč, pa je nad glavo opazila luč brez žarnice. V tistem trenutku je stopil skozi vrata majhen in plešast možicelj. ”Lola, pijandura, spet si se ga nasekala!” Lola je poskušala dvignit svoje telo s starega smrdečega divana, pa ji ni uspelo.

”Čez 10 minut imaš nastop.”

”Ne morem nastopati.” je rekla.

”Bi rada razjezila šefa?”

”Ne.”

”Potem se spravi pokonci in to takoj.”

Lola je poskušala, a ji ni uspelo.

”Kaj si spet požrla, baba zmešana?! Poglej se no, kakšna pa si.”

”Ne vem, ne spomnim se.”

”Preklete babe, sami problemi so z vami. Simono je zadnjič eden zabodel, Klementino je eden pretepel, da še dolgo ne bo mogla nastopati, ti pa prehranjuješ z mamili. Lep delovni kolektiv…”

”No…”

”In jaz moram skrbeti za vas, kot kaka varuška, če ne me bo šef obesil čez balkon. Lepa služba. Blazno…”

”Kje imam pa obleko za nastop?”

”Kako obleko. Tisto perje za na glavo imaš, pa sleci se.”

”Ne morem.”

”Zadnjič dobiš drogo od mene. Zapomni si!” ji je rekel. Čez deset minut je Lola stala na nogah in čakala, da se dvigne zavesa. Zaslišala se je glasba in Lola je sama pri sebi rekla:”Še zadnjič.” In stopila na oder. Tam so moški glasno vzklikali. Za nekaj trenutkov so odložili svoje steklenice in kozarce. Lola je pričela s svojim plesom. Sijala je v vsem svojem žaru, gibala se je kot že dolgo ne, glasba je prevzela njeno telo, ki se je golo prepustilo božanju moških oči. Bila je zvezda, pa čeprav samo za trenutek, bila je občudovana, pa čeprav le zaradi svojega telesa… Zadnjič… Ko se je glasba odvrtela in se je huronski aplavz polegel, so prihiteli k njej moški, ji stiskali za hlačke denar, jo otipavali, ji govorili opolzkosti, ki jih niti ni več poslušala. ”Zadnjič.” je zašeletalo v kontejnerju za smeti. Ob ponedeljkih so odvažali smeti, Lolo so našli v sredo.

Pravijo, da se ti pred smrtjo odvrti pred očmi vse življenje… Loli bi to lahko bilo prikrajšano.

”Prekleto!” Če ne bi bilo tiste prav nič estetske kante za smeti, ki se je tako nemarno nastavila za avto, bi lahko večerni izhod brez težav zamolčala, zdaj pa si bo treba izmisliti zgodbo, in to tako, ki bo bolj zgovorna od tiste grde praske na očetovem avtomobilu.

”Se zgodi.” bi rekla mati, ki ima že dolgo zgodovino kreativnega pristopa h karoseriji svojega avtomobila. Praska sem, praska tja… ”Tole je Rover, tak grd, zelen. Tukaj je bil Audi. Črn. Ta je od nakupovalnega vozička, ki se mi je zapeljal v avto. To je robnik garažnih vrat. Oooo, ta pa je lepa, prometni znak. Ne sprašuj…Za tole je pa krvi neznani storilec, predvidevam, da je bil terenec. Ali vidiš, kako visoko je?”

Ampak oče ni bil nikoli navdušen nad moderno umetnostjo. Kadar mu je uspelo dvigniti oči iznad svojih bralnih očal, ki so skenirale papirje in papirje in paprje, je  izdahnil kaj v tem smislu: ”Diplomo si že oddal otrok?” Odgovora potem ni poslušal, kajti poznal ga je ali pa ga ni zanimal. Šanse so bile pol-pol. Jaz bi stavila na drugo.

Problem praske, ki se je znašla na očetovem avtomobilu je bil veliko globji kot je izgledalo na prvi pogled. V bistvu je zadeva tako večplastna, da niti ne vem, kje naj začnem. No ja…morda kar tule: Očetov avto je tabu. Je pač edina stvar v družini, ki ga zares uboga, zato ne pusti nobenim drugim prstkom, da mešetarijo po njem. Očetovega avtomobila se ne sme dotikati. Pika. Tu ni debate. Ni pogajanj. Ni vprašanj. To je aksiom. Z eno nespametno odločitvijo sem zamajala temelje eksistence in smisla bivanja nekega človeka. Kaj mu še preostane…

Šla sem nekajkrat mimo avtomobila in poskušala ugotoviti ali bo prasko videl tudi nedko, ki ne ve, da je tam. Res sem se trudila, da bi jo spregledala, pa ni uspelo. Poklicala sem sosedovega mulca, ki se je potikal v bližini in ga vprašala, če opazi na očetovem avtu novo anteno, pa je presenečen rekel: ”Anetene nisem opazil, kdaj pa je dobil tisto  grdo prasko tam?” Moja teorija, da praska ni vidna, se je tako razblinila…

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo oče prasko opazil in sprožil gonjo za strorilcem, ki je tako grdo iznakazil njegov avto.

”Kaj si pa ti tako slabe volje?” me je ustrašil, ko sem zamišljeno pogledovala iz kuhinje proti njegovem avtomobilu. ”Errrrrmmmm, ehhhhh….aahhh…eeeee…” je bilo vse, kar sem spustila iz sebe.

”Na zdaj pa še govortiti ne znaš več.” se je pošalil, jaz sem se pa zarežala kot pečen piščanec. Če bi se še lahko smejal…

”Greva kupit darilo za mamo.” je rekel…

”Ohhhhhh….”

”Ja?”

”Aaaaa ne more to počakat do jutri?”

”Saj veš, da ima danes rojstni dan, a ne…”

”’Ohhhh…a smo že petega….joj.”

”No, greva, podvizaj se.”

Postalo mi je vroče, kot da bi me marinirali, zaprli v pečico in zdaj…burn, baby burn… Nič drugega mi ni preostalo, da sem šla.

Ko sva prišla do avtomobila, je sprva hotel spraviti nekajh v prtljažnik, kar bi pomenilo moj konec, saj je bil moj štempelj minule noči prav na zadku avtomobila. In po besedah sosedovega smrkavca, viden iz vesolja. ”E.T.-jeva mama vidi to buško iz svoje dnevne sobe.” je rekel. ”Uredu bo, nisi duhovit.” sem mu povedala.

Na srečo si je oče premislil in ravno, ko je bil namenjen okoli avotmobila, ga je poklical sosed s svojih stopnic. Trajalo je nekaj minut, da sta se pomenila o vremenu, (še) ministru Erjavcu in teku na smučeh. Ko sta zaključila pogovor, pa je oče hitro sedel v avto in kar obstala sem, ker nisem verjela svoji sreči.

”No, a boš sedla notr, al ne?” je rekel, ko sem stala pred vrati kot vkopana, saj si nisem opomogla od svoje neverjetne sreče. In sem sedla v avto. Ni potrebno posebej povdarjati, da sem bila več ali manj tiho celo pot. Da sem tuhtala tako močno, da sem se pošteno prešvicala. In prišla do načrta…

Ko je oče parkiral bočno pred trgovino, mi je postalo javsno, da zadka avtomobila ne bo videl na poti do vhoda, se mi zdi, da mi je v glavi kar zapelo. Izbrala sva darilo za mamo in se odpravila nazaj proti avtu. Oče me je poslal, da nesem darilo v prtljažnik.

”Ooooo, od kdaj imaš pa to grdo bunko?” sem rekla.

Oče je prihitel k zadnjemu delu avtomobila. ‘‘To pa ne vem. Je doma to že bilo na avtu?” je vprašal zaskrbljen.

”Ne. Verjetno bi opazila, če bi bilo, saj to buško že E.T.-jeva mama vidi iz svoje dnevne sobe.”

”A?” se je začudil, nato pa spet posvetil avtomobilu. ”Očitno me je ravnokar nekdo butnil. Srebrn avto je bil.”

”Res grdo. Svinje.” sem rekla.