Včasih je dovolj že ena samcata beseda ali vonj, in že se sproži sirala spominov, ki te odpelje v čas daleč nazaj. A moram priznati, da me preteklost ne navdihuje kot nekoč. Seveda se še rada spominjam otroštva in vragolij s prijatelji, a trenutno me navdihuje sedanjost in danes se mi je zaiskrilo, da me navdihuje tudi prihodnost, tista, ki jo ustvarjava z Bedancem. Čeprav že zelo dolgo vem, da sem našla vse in še več, kar sem iskala, me je šele danes prvič zadelo, da zdaj midva ustvarjava spomine. Za naju in za tiste, ki morda prikobacajo za nama.

Gospod Swann je ob skodelici čaja zagrizel v slastno magdalenico in njen okus ga je vrnil v preteklost in Combray kakršen je nekoč bil. Pri nas nismo nikoli pekli magdalenic, res da je moj oče v otroštvu pekel nek kolač, ki je bil narejen po podobnem receptu, a na žalost (Njemu v opomin!) nam tega v tridesetih letih ni nikoli spekel. Sem pa jaz danes pričela z novo tradicijo…