MOJCAS » Spominčice

Trenutek odločitve

Mojcas — Sat, 14 Aug 2010 22:08:28 +0000

Pomanjkljivost bivanja v tej dimenziji je, da nam ni dan popravni izpit. Vesela sem, da lahko rečem, da ne bi ničesar za nazaj spreminjala in popravljala, nekaterim to ni bilo in ne bo nikoli več dano. Zakaj človeka potegne v kolesje nesreče in tesnobe je težko ugotoviti, če tam nisi nikoli zares bil. Kako stopiti iz njega, bi vedel povedati vsak, le svar je malce težje izvedljiva. Tako kot ideja, ki se zdi briljantna, nato pa zvodeni in se razblini. V kolikšni meri je človek racionalno bitje in v kolikšni je sanjač, ki si želi nemogoče in si postavlja neuresničljive cilje. Zakaj stremi proti luni in prepeva zvezdam, ko pa ima okoli sebe toliko lepote, ki se je lahko dotakne. Pa se je ne. Zakaj si ti, ki so izbrali živeti svoje življenje na svoj način, vseeno želijo zadovoljiti zahtevam družbe. Kako pride do trenutka, ko se človek odloči, da vzame v roke pištolo in si vzame življenje? Je ta misel seme, ki vzklije in raste s časom, s solzami, s stisko, z neuresničenimi sanjami, vsakič ko se ne more dotakniti lune? Kakšen je občutek, predno si človek požene kroglo v srce? Ali še okleva, bi se ga z dobrim argumentom še dalo prepričati, naj tega ne stori? Pomisli na ljudi, ki ga imajo radi, ali se mu pred očmi odvrti vse življenje? Ne vem. Kot verjetno ne bomo nikoli izvedeli zakaj in čemu.

Prejšnji teden sem napisala prvi pogrebni govor.

Pridi, greva…

Mojcas — Mon, 10 May 2010 18:13:41 +0000

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj

Mojcas — Wed, 20 Jan 2010 21:31:51 +0000

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj. Takrat mi je bilo pač vseeno, da sem punčka in da B. Križaj to ni. V tistem delu ranega otroštva se mi to ni zdel pomemben in odločujoč podatek. Na današnji dan pred 30-imi leti me še ni bilo na svetu, je pa Bojan Križaj v Wegnu dosegel svojo prvo (in prvo slovensko) zmago v svetovnem pokalu alpskega smučanja. In čez nekaj dni manj kot 9 mesecev sem jaz prijokala na svet…:)

Bila sem živahen in družaben otrok, dobro sem hodila že z 9-imi meseci, najbrž zato, ker mi je bilo v stajici dolgčas in sem si zaželela družbe svoje sestre, ki je bila takrat stara že skoraj dve leti. Tako me tudi niso uspeli dolgo zadržati stran od malih smučk, ki so v mojem spominu od kar je v njem zima. Bile so najbolj čudovite smučke, kar sem jih kdaj imela. Bile so plastične, pa vendar že dovolj dobre, da sem se kot otrok lahko na njih učila smučati. Še danes vidim pred sabo tisti dve dil’ci, na katerih je bil z modro barvo narisan fantek, na glavi pa je imel rdečo kapo s cofom. Pozimi starši niso imeli veliko dela z nami, zjutraj so nas oblekli v kombinzončke in tako smo ure do kosila prebili na snegu, razen če te ni prijelo lulat…tisto ni bilo najbolj dobrodošlo, saj je to pomenilo, da so te zadržali nitri do kosila, ker se jim ni dalo za urco spet oblačiti vse zimske opreme (kar zna biti pri otroku precej zamudna zadeva). Po kosilu pa smo šli na sneg do teme. Takrat so bile zime še zime in snega je bilo na pretek. Predno smo kot otroci začeli svojo smučarsko tekmo, je vsak povedal, kateri smučatr je…”Jaz sem Bojan Križaj!” ”Ne, ti pa ne moreš biti, ker si punca.” ”Ohhhh…” Kmalu mi je bilo jasno, da živim v moškem svetu:)

Vsak vikend, od otroštva pa do nekaj let nazaj, se je pričel z gledanjem smučarskih tekem, šele ko je bilo tekme konec, smo lahko imeli kosilo. Ta ritual je na nas verjetno prenesel dedek, ki je dosledno spremljal prav vse zimske športe in kadar je gledal smučarske skoke, nismo smeli niti pisniti. Zadnja leta prve smučarske teke prespim, pa tudi navijanje za ”naše” nima več istega žara kot včasih, ko smo sedeli pred TV in čakali, kdaj bo na vrsti Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet,… tisto so bili časi čiste športne romantike, saj o poklicnih športnikih še ni bilo prav dosti govora, pa tudi nagrade niso bile prav nič zaslužkarske, takrat se je smučalo zaradi ljubezni do športa, tekmovalnosti, uspeha in slave. To so bili časi, ko so slalomska vratca še imela zastavice in slalomistom ni bilo treba obvladati boksa, pokrivala pa so smučarjem naštrikale njihove babice. Bojan pa je vozil s trakom za ušesa in njegovi svetli lasje so štrleli v zrak. To so bili zlati časi smučanja, z Ingemarjem Stenmarkom na čelu. To so bili časi, ko so ljudje prekinili z delom in stiskali pesti za naše bele viteze. To so bili časi Podarim-dobim in Rifleta. Elan je bil naše najuspešnejše podjetje in Kranjska Gora je imela najlepše smučišče v državi. Bili so časi, ko smo Slovenci dobili nadimek ”smučarčki” in se nam je zdelo, da smo končno pogruntali nekaj, česar nihče drug v Jugi ne zna. Vsaj pozimi smo bili nekaj mesecev glavni carji od Triglava do Vardarja (če že fuzbala nismo znali špilat). Verjetno je bil Bojan tudi edini Slovenec zaradi katerega so po Jugoslaviji ustavljali delo v tovarnah in prekinjali pouk v šolah v času njegovega nastopa. Ja, to so bili časi…

Zdaj sem menda že velika in nisem Bojan Križaj, pa tudi smučati ne smem, ker so vmes izumili karving, ki mi je porihtal koleno. Japp, vse se spreminja, tudi smučk z dečkom z rdečo kapo nimam več kam natakniti.

Mémoires de Paris

Mojcas — Wed, 06 Jan 2010 06:27:45 +0000

V Parizu sem bila doslej samo enkrat in še to pred mnogimi mnogimi leti. Mesto ni bilo podobno tistemu, kar sem pričakovala…bilo je…malce drugačno. Stran od galerij, turističnih kavarn, modnih trgovin, se tisti pravi Pariz v resnici šele začne.

Prvi spomin na Pariz in prva asociacija je Eifflov stolp. Kot vsi turisti, smo se tudi mi ustavili na točki, kjer je najlepši pogled na stolp in Marsovo polje. Z avtobusom smo naredili postanek, ki je trajal le nekaj minutk, saj je šofer ustavil na mestu, kjer to ni dovoljeno. Hitro smo poskakali ven, ko pa sem stopila z avtobusa, je mimo mene švignila nevesta v dolgi in razkošni beli obleki…na kolesu. Začudeni smo gledali za njo, ona pa je poganjala pedale, kot da bi ji gorelo za petami. Ni se ozirala na ljudi, ki so vpili za njo z ulice, na avtomobile, ki so hupali, ko je s svojim kolesom zavila v enega od bolj prometnih rondojev. Prav neverjetno elegantno ji je uspevalo loviti vlečko, dolgo krilo in krmilo kolesa. Takrat sem si v mislih rekla: Mojca, dobrodošla v Parizu! Prav rada pa bi vedela ali je hitela na poroko ali s poroke…

Takrat smo stanovali v nekem starem, zanikrnem hotelu na Pigalu, vendar malce odmaknjenem od glavnega in najbolj turističnega dela. Verjetno je bil to najslabši hotel (kar se standarda in čistoče tiče), v katerem sem doslej bivala, a zagotovo z največ duše. Nahajal se je v ozki uličici, kjer ni bilo trgovin in kavarn, stare hiše v njej pa so dajale (očitno) poceni dom premnogim bohemskim, pa tudi izgubljenim dušam. In iz našega hotelskega okna se je fino videlo v njihove domove. V neki noči, ki smo jo v napol treznem stanju skoraj vso prebedeli ob smiselnih in nesmiselnih pogovorih, v naši hotelski sobi, smo opazile mladega moškega, ki je v stanovanju na drugi strani ulice celo noč ustvarjal. Morda je bil kreator, kostumograf, krojač…ne vem…vem pa, da je bila (vsaj za nas dekleta) prava poezija za oči, ko smo ga opazovale, kako brez majice in z lepo izklesanim telesom celo noč šiva ter nežno in skrbno oblači lutke, ki so poseljevale pol njegovega stanovanja. Proti jutru je le opazil, da ima občinstvo in jezno zagrnil zaveso.

V neki drugi noči smo zašli po čudnih ulicah, drugačnega Pariza kot ga doživijo turisti, polnega priseljencev, brezdomcev, prostitutk, možakarjev z noži in pijancev, ki so spali ali umirali na tleh. Bilo nas je pet in nihče ni bil trezen, iskali smo Jima Morrisona. Če smo pokopališče Pere Lachaise iskali sploh približno v pravem delu mesta, ne vem…pravzaprav močno dvomim. Nekdo iz naše družbe, pa je šel v Pariz samo zato, da obišče Morrisonov grob. To je bil njegov eden in edini cilj v Parizu, njegova največja želja. Ko smo tako blodili po tistih temačnih ulicah in kar naprej poslušali: ”A je tu pokopan Jim?”, je bilo kar malce predvidljivo, da smo prvo pokopališče, ki smo ga našli, označili za Pere Lachaise in prvi večji nagrobnik za Jimov in osrečili sošolca, ki je na poti do hotela, ki smo ga po nekajurnem blodenju le našli, verjetno vsem mimoidočim v slovenščini vzhičen razložil, da je videl Jimov grob. Laž je padla na plodna tla, prepojena z alkoholom, če bi bil sošolec še sposoben prebrati, kaj piše na nagrobniku, laž ne bi uspela. Da opravičim lažnjivko, tisto je bil naš zadnji dan/večer/noč v Parizu in sošolcu smo želeli izpolniti željo, tako ali drugače… Še dolgo je ves vesel govoril o tem. Mislim, da je trajalo skoraj dve leti, da smo mu povedali resnico o (neuspelem) obisku Jimovega groba. Upam, da je še kdaj obiskal Pariz… kot ga bom jaz spet nekega dne…morda.