Zjutraj je bilo treba zgodaj vstati, saj me je že čakala masaža in magnetna terapija. Vsakodnevno jutranjo masažo bom kar malo pogrešal, čeprav ni bila prav vsaka maserka vrhunska, o čemer so tarnali mnogi moji sotrpini. Za zadnji zajtrk v toplicah ni bilo časa, saj so me že čakali domači. Na hitro sem se poslovila od nekaterih kolenčkarjev, glavnega fizioterapevta, ki je pestoval hčerko olimpijskega prvaka in svoje male, a na koncu kar prijetne sobice. Medicinski tehnik v ambulanti mi je povedal, da bodo moji izvidi + izpisnica prišli po pošti in to je bilo to. Konec terapije v toplicah, a v mišicah sem jo še čutila.

Lahko si predstavljate kakšni so bili občutki priti domov po dveh tednih… In potem spati v svoji postelji…

A še prej je bilo treba narediti ovinek čez Tolmin. Moj najdražji je tam nastopal v družbi dveh smešnih fantov. Še prej pa sva v Ljubljani opravila nekaj viktorskih postankov. V vlogi comedy wife se kar dobro počutim, še posebno če sem v tako dobri družbi kot v soboto. Verjetno bi se marsikdo z veseljem spremenil v muho, ki bi brenčala po avtomobilu in poslušala tiste smešne spontane pogovore. Ko smo prispeli v Tolmin je bila že noč, v MinKu so se počasi začeli nabirati gledalci, nekaj minut pred začetkom je bil porihtan še sound in luč, stol v prvi vrstri zaseden, v roki gin tonik,… kaj si človek lahko še več želi. Fantje so res razturili z nastopom, česar pa na žalost ni videlo kar nekaj ljudi, ki so ostali pred vrati nabito polnega MinKa. Je bilo pa kar malce smešno, ko si videl zavist na očeh rokerjev, ki so nastopali za komiki, saj se je po stand up nastopu klub precej izpraznil. Sledil je še vmesni postanek v solkanski Žogici in vožnja domov.  Dan št. 13 se je krepko zaključil v dnevu št. 14.

Ko postane luštno, je treba it domov. Nocoj spim zadnjič v sobi 1209, čeprav je doživela nekaj lepih trenutkov, je ne bom pogrešala, saj so ti trenutki veliko udobnejši doma. Na tako majhni postelji že zelo dolgo nisem spala, pa tudi zastonjska savna ni najboljša rešitev za spanje. V sobi je nenormalno vroče in radiatorjev se ne da regulirati. Upam, da niste zdaj pomislili na klimo, ker tu je pač ni.

V teh dneh spremljamo razne drame v zvezah in takrat sem vedno vesela, da nisem več stara 20 let. In tudi si ne bi več želela biti toliko strara, takrat je svet še blazno kompliciran. Tu sem prišla do precej težkega spoznanja, namreč da sem že malce starejša in da me ”najeda zob časa”, saj naši dvajsetletniki vse počnejo z manjšim naporom, hitreje okrevajo in hitreje se regenerirajo.

Danes nam je naš fizioterapevt napisal program dela, po katerem moramo živeti v naslednjih tednih. Fitnes mi ne uide 4x ns teden. Vse je za nekaj dobro, se bom pač malo bolj intenzivno gibala, kar mi gotovo ne bo škodilo. Kar težko se je bilo posloviti od terapevtske ekipe, saj smo se že navadili eden drugega in prav luštno smo se zabavali kadr se je bilo treba med delom malce sprostiti.

Sprostili smo se tudi danes zvečer na poslovilnem večeru, ki je bil za razliko od prejšnjih bolj zaznamovan z raznimi igrami. Ponaredili smo Activity, za veliko smeha pa je poskrbela tudi igrica Kdo sem jaz?, ki je trajala dokler nas receptor ni prosil naj zapustimo prostor. Verjetno smo mu šli malce na jetra tudi s kazensko igrico, ko so fantje s svinčniki merili dolžino hodnika. No ja, vsaj Avstrijce smo nasmejali.

Pred večerjo sem že spakirala tri četrrt stvari, tako da jutri sledi le še masaža, magnetna terapija, zajtrk in vožnja domov. Komaj čakam.

Fantje merijo hodnik s svinčniki

Z mislimi sem že doma. Zdaj, zdaj bom spala v najini spalnici, jedla najino hrano, zalivala baziliko in se stiiiiiskala, stiiiiiiiiiskala,…
Kdo bi si mislil, da bom kdaj rekla, da bom kar malo pogrešala toplice. V 14-ih dneh se človek navadi nekega urnika, tudi dril postane malo manj naporen, vsak dan si močnejši. Ustvarila pa se je tudi luštna klapa ljudi, ki bi sicer nikdar ne bi pristala skupaj. Z novimi puncami smo se zelo lepo ujele in kar malo žal mi bo, saj dvomim, da se bomo še kdaj srečale, vsaj v taki zasedbi.

Še Bedanc se je lepo vključil v klapo kolenčkarjev. Čeprav ga večkrat pohvalim, ga moram še enkrat. V teh dneh mi je stal ob strani, me bodril od daleč in od blizu, da sem se prebila skozi terapijo, da sem zbrala energijo za večurni fitnes program. In da ne bo pomote, ne jamram samo jaz, kako je naporno, vsi drugi, ki so tu na terapijah zaradi drugih težav pravijo, da se jim kolenčkarji zelo smilimo, saj nas terajo kot nikogar drugega. No, torej…

Zadnje dni je bilo tudi precej smeha, saj smo se vsi malce sprostili, od kolenčkarjev, do terapevtov. Zdaj nas celo že natakarji pozdravijo, ko pridemo na večerjo, celo vprašajo nas, če bomo kaj pili, kadar sedimo v lobiju.

Vse, čisto vse gre na bolje. Tudi meritev pred zadnjim zdravniškim pregledom v toplicah je pokazala, da je napredek očiten, a pot je še dolga….

Danes zjutraj sem imela v kolenu tako dober občutek kot že dolgo ne, čeprav me je prejšnji dan precej zbadalo v kolenu. Ko sem to odlično počutje delila s fizioterapevtom, se je on odločil, da je čas za dodatne vaje. Dopoldan je bila naporna telovadba, popoldan pa ”sošolci” v telovadnici. Nihče pač nima rad, če se kdo vtika vanj ali v nič hudega sluteče druge. Brigaj se zase, je moto, ki ga bodo nekateri morali še ponotranjiti. Eno je, če tvoje delo komentirajo fizioterapevti, a očitno je kakšen ”sošolec” po treh dneh tukaj že pridobil diplomo in vse izkušnje fizioterapevtov. Neverjetno! Pa tudi sicer so nekateri poklicani, da komentirajo prav vse… in še več… vse tudi vedo. Ni je teme, o kateri ne bi vedeli vse. In če tak človek zavije v ”hladilnik” (krioterapija), pač ti zaviješ na WC in svet je lep. In ko ta isti človek pokroviteljsko komentira tvojo vožnjo na kolesu in pravi, da bo povedal terapevtu, kako priden si, pač meni poči živec in grem ven, da se shladim in ko je zrak čist, se vrnem nazaj v telovadnico in v miru oddelam svoje. In če imaš res smolo, te tak človek dobi na hodniku ali pa v lobiju, ko čakaš na sotrpine, da se skupaj odpravimo na večerjo. In potem sledi predavanje, kako paše večerja pol ure po vadbi. Jah vsem pač ne. Jebi ga.

In ja, tut jaz imam rada svoje koleno, sploh če bo delalo boljše kot do sedaj, a vseeno ne toliko, da bi ga zalizala in se poročila z njim. Kolenom. Ljudje so pač različni in imamo različne fetiše, ali pa jih nimamo.

Sem pa danes spet dobila par lekcij o timingu, ki pa jih ne bi posebej razlagala, a važno je predvsem to, da veš, kdaj je čas, da zapustiš žur in kdaj je bolje, da izklopiš računalnik in greš spat. The time is now.

Moj Bedanc vedno poskrbi, da mislim nanj, njegovi lasje ostanejo na najbolj nenavadnih mestih še dolgo po tem, ko ni več fizično prisoten v prostoru. Danes je je njegov las znašel v kozarcu konjaka. Ta najdba sodi med top tri najdbe v tem tednu. Ostali dve bom zadržala zase.

Torej… danes sem bila opozorjena, da pišem samo o slabih stvareh in da se verjetno bralcem teh zapisov zdi, da mi je tu res grozno. No, pa ni tako… Imam pa morda takšno lastnost kot večina Slovencev ali pa kar ljudi nasplošno, da raje grajamo kot hvalimo.

V resnici je prav fino vzdušje. Terajo nas sicer kot živali ampak vsak od nas ve, da je to pač v njegovo dobro. Sicer pa se tudi veliko zabavamo. Ob večerih delamo receptorjem sive lase z bedenjem v lobiju, ampak da ne bo pomote, ne gremo v nikakršne ekstreme. Povprečno vsak spije pivo ali dva in to je to. V glavnem pa si krajšamo čas s takšnimi in drugačnimi prigodami. Večina kolenčkarjev je prav prijetno simpatičnih in čeprav smo nagneteni skupaj različni ljudje, različnih starosti, poklicov, življenjskih izkušenj, itd…. se ustvari skupnost, ki prav lepo funkcionira. V teh 14-ih dneh smo se že tako navadili eden na drugega, da bo slovo verjetno težko. Posvojili smo tudi nekatere ramenčkarje in gležnarje, pa kakšno ženo in otroke naših sotrpinov kolenčkarjev, ki so prišli na obisk k svojim dragim.

Predvsem ni nikoli dolgčas. Seveda je za to ”kriv” predvsem natrpan urnik, pa tudi druženje vmes in med obroki veliko prispeva. Če so moje informacije točne, nikomur tu ni uspelo prebrati nobene knjige, saj preprosto ni časa za to. Ko pa zvečer prideš nazaj v sobo pa ti utujenost ne dopusti, da bi imel odprte veke. Televizije v 14-ih dneh nisem niti prižgala, tako da sploh ne vem, če deluje.

Včeraj je bil še posebno prijeten dan, saj sta se zmešala pust in osmi marec. Tako nas je že zjutraj brkati natakar presenetil z vrtnico, v telovadnici pa so naši kolenčkarji vsakemu dekletu podarili bonboniero. Pa še naš fizioterapevt je imel ”kosmati dan”, kar lahko vidite na spodnji sliki, kar je poskrbelo za precej smeha. Tako da….ja, celo luštno je. Sploh, če opaziš napredek, ki si ga naredil v teh tednih. A doma je seveda najlepše.