Te dni bi bilo fino pobrisat z radirko cel svet in se z roko v roki s svojim soncem in zvezdami odpraviti na brezčasno štopanje po galaksiji. Moj mali planet kaže znake dotrajanosti, treba se bo rešiti z njega.  Pred enim tednom se je zdelo, da je zemljevid poti po tem planetu dobro začrtan, danes se mi zdi, da se je pred mano na pot postavila velika črna luknja. Neznanih terenov me nikoli ni bilo strah, črne luknje pa… Ne preostane mi drugega kot da računam na srečo. V meni se rojeva trma in odločena sem, da bom premagala temne sile vesolja. Nikoli še nisem bila močnejša, nikoli bolj srečna, nikoli me še ni bilo tako strah…

Ko sem prvič slišala za Poken, se mi niti sanjalo ni, kaj to je. Potem sem si ogledala video in se odločila, da tudi sama kupim to ”igračko”. Ideja digitalne vizitke je dobra, upam samo, da se bo prijela in da bom srečevala ljudi, ki bodo tudi sami pokali (is that the word?). Sicer bom imela pa simpatičen obesek za ključe:)

In da ne bo moj Poken tako osamljen, je še  bejbi dobil enga:)

Moram pa pohvaliti gospoda s Poken Slovenija, ki se je maksimalno angažiral za to, da bi jaz pravočasno dobila svoj Poken.

Srečno leto tigra!

Ker se na horoskope spoznam kot na dogajanje v resničnostnem šovu Kmetija, težko rečem, če tigrovo leto prinaša kaj dobrega, ne vem ali se je v tem letu pametno omožiti in procentualno koliko letošnjih zakonov se bo obdržalo, ne vem ali nam grozijo naravne katastrofe (bolj kot že sicer) ali bodo zanosile vse ženske, tudi tiste, ki so to postale šele pred kratkim, ne vem ali tiger napoveduje obdobje prosperitete in če bo Slovenija zmagala na Evrosongu. No, pa tudi tega se ne spomnim v kakšnem znamenju je bilo minulo leto… Nope, nisem post novoletno pijana

In da ne bo pomote,  ne pošiljajte mi knjig, ki razjasnujejo horoskopske teorije, pa tudi druge najbolj prodajane knjige v mesecu januarju mi ni treba poslati. Hvala

Sedim ((Naslov je ukraden od tod:  http://www.preseren.net/slo/3_poezije/48_pred_pevcu.asp : Popréd si pevec bil; zdaj si homeopat; popréd si časa bil, zdaj si življenja tat.)) za dvema laptopoma in od utrujenosti me že malo mrazi, stiskam se k skoraj prazni skodelici kave…tretji, morda četrti danes…oči se mi zapirajo, a se poskušam zmotivirati še za nekaj uric dela. Vrtim si en in isti patetični komad. Nič kaj kulturno se ne počutim danes…sploh pa ne, če svojo podobo ujamem v ogledalu. Se pač nisem počesala. Prešeren mi bo oprostil, v to sem prepričana.

Ali je zelo narobe, če se nočem opedeliti v pasjih zgodbah in če zavestno zaprem časopis, prestavim kanal in kliknem x kadar naletim nanje. Delovalo je pri Kmetiji, zakaj ne bi tudi tokrat. Ali moram imeti mnenje o tem? Ne vem… vem pa, da imam mnenje o marsičem drugem. O slovenski socialni politiki, o partitokraciji, o ”odtekanju” državnega denarja…itd…itd…v bistvu se mi ne da tega  zdaj razpredat… Saj to lajnam že veš čas, verjetno je stavek, ki sem ga v minulem letu največkrat rekla: ”Mislim, da so še drugi, bolj pomembni problemi.” O ja… Pa se jim ne bomo posvetili, ker so kmalu te volitve, potem so že druge in potem naslednje…kočljivih zadeva pa takrat ni pametno reševati, baje.

No, jaz imam v tej jebeni državi namen živeti še ca. 40-50 let…in ko se mi ta misel zapiše, me še bolj zazebe. To je to? To je vse? Oh ne, ne more biti. Ampak, dajmo že nehat jamrat in kaj naredit. Dejmo se upret temu dreku, ki nam ga servirajo. Ali bomo še naprej gledali, kako nas vrti pleme iz Butal, po medijih, po parlamentu, po lastnih posteljah… Si res ne zaslužimo več kot podcenjevanja, poneumljanja in poniževanja?

Začela sem ignorirati vse novičarske medije, ker je vse skupaj kot slaba farsa, ki je pač dolgo ne moreš gledat. Včasih, če me spomin ne vara,  so imeli mediji neka merila, neke standarde, meje pod katere niso šli, danes pa, če zgodba ni pod mejo niti ne pride v medije. Hard core kapitalizem, ki je zlezel tudi v medije, je privedel do zelo slabe prakse, ki jo ljudje, ki delamo z mediji še kako občutimo – če ne oglašuješ oz. plačuješ, o tebi ne bodo želeli pisati, pa če dobiš nobelovo nagrado.

Če bi ubogi naš France danes živel, bi ga verjento ob 18h napičili na KanaluA, da je pedofil in zalezovalec (Boštjanov štos verjetno ni daleč od resnice…), razen če ne bi v svoji odvetniški pisarni sprejemal vseh gospodarskih kriminalcev in bi služil lepe pare, potem bi mu bilo dovoljeno praktično vse.  Hvaljen in prodajan literat ne bi bil, ker ni Prekmurec. Mogoče bi pa nastopal na Kmetiji in se poročil s porno zvezdo. Me pa zanima, kako bi se imenoval Prešernov trg in na kaj bi potem Vika Potočnik najprej  pomislila, ko bi slišala za Prešerna.

Vika Potočnik #fail

(vir: preseren.net)

Mogoče bi pa napisal nogometno himno kot popotnico slovenskim nogometašem v JAR. Bogsigavedi…Mogoče bi pa kot dr. Drnovšek želel, da za njim ne postavljamo spomenikov. Tudi Churchill ni hotel, da po njem serjejo golobi…

Se grem počesat…

Med brskanjem po svojem telefonu sem našla datoteko misli, ki sem jih pisala med aprilskim pobegom čez Pireneje. Še zdaj se mi nariše pred oči bencinska postaja, kjer sem napisala tiste katarzične besede, ki danes – ironično – ne pomenijo prav nič več. V tistem trenutku pa so obrnile svet na glavo, bile so rez v predolgo in seveda! neuspešno rinjenje glave skozi zid. Rado se zgodi, da se ti zaradi pretresov ob butanju z glavo v zid možgani prešejkajo do te mere, da si še bolj nerazsoden kot si že sicer. Kar je -verjemite – neverjetno zoprna reč. Tisti april pa je prinesel streznitev, na tisti zanikrni bencinski postaji sredi Ligurijskih Alp. Ta kratek opis mojih pretresov (možganskih in drugačnih) je kar posrečen prikaz prve polovice minulega leta. In potem, ko me je prevetril katalonski veter, kot tiste pršutke, ki so viseli s stropa v lokalu Marie de Nespomnimsevečkaj, kjer ta 60-letnica dela najboljšo sangrijo daleč naokoli, se mi je zdelo, da nazaj ne bom prišla več ista kot sem odšla.  Torej, če kdo misli, da se me je dotaknila kaka Marija z Montserata in se je zaslišala z neba Aleluuuuja, se pošteno moti. V resničnem življenju pač ni takih spremljevalnih efektov. Žal. Žal.

Ne bom rekla, da tudi po prihodu domov s svojo glavo nisem naredila kakšne manjše lukje v kak zid in da s svojim občasnim kroničnim cepetanjem na mestu nisem koga spravila v obup, ampak od takrat naprej sem to delala z nasmeškom na obrazu. Kar je neprimerljivo bolje kot če to počneš brez njega. Pa v bistvu se niti nisem zares spremenila, le iz mene je udarila trma, ki je nosila majico z napisom: Mene pa že ne bo noben j*cenzura* v glavo!… In tako je  menda bilo potem. Okey, lahko je bila tudi posledica predoziranja sangrije, kdo bi vedel… Iz tiste dežele tam sem tako prinesla recept za sangrio, na novo prebujeno trmo in svojo zlorabljeno bančno kartico. In potem se je pač vse spremenilo. No…ne čisto takoj.

Druga polovica leta se je pridrčala kot po maslu, z občasnimi drsenji z ritjo po pesku, vendar pa je bilo slednjega le za vzorec. Stvari so stekle. Spet sem se vpisala v klub jebivtrstva in jadrala na valovih tega vetra daleč, daleč… Hkrati sem se izpisala iz kluba avtokanibalov in začasno zamrznila napredovanje čira na želodcu. Torej sem (kljub očitkom starejših in menda pametnejših) le nekaj naredila za svoje zdravje. Proti koncu leta sem še uspešno razvila sposobnost preslišanja prepametnih nasvetov, kar je bilo precej težko, a je uspelo. In zdaj menda počnem samo še tisto, kar hočem, sem princeska z roza copatki sredi svojega kraljstva. In lahko hodim gola po stanovanju, kadar hočem – le kuhinjskemu oknu/vratom se tedaj izogibam, nočem pokvariti apetita kakemu naključno mimoidočemu…čeprav tam ne moreš zares mimo naključno… In tako je nekega dne prišel povsem nenaključno mimo nekdo s steklenico gina in me obrnil na glavo. Zdi se mi, da je bilo minulo leto prav tako kot  ta steklenica gina. Najboljša. Zato sem ga spila kar brez tonika, ker nisem želela pokvariti okusa. Lansko leto pač ni bilo za babe in pussye, bilo je trdo, pločevinasto, betonasto in hudičevo dobro, bilo je rock&roll.  Če bom to leto spila s pol toliko sreče, uspeha, veselja in užitka kot sem lansko…grem pa jaz črni Mariji z Montserata zapet Aleluuuuuuuuuja! In vse bom naredila, da bo tako!

Na koncu je vonj tisti, ki zastrupi. Je sladka melodija, ki jo vdahneš skozi nos, ki pronica skozi tvoje pore in prav zahrbtno napade možgane, obnori hipotalamus in pripravi žleze do eksplozije. Je kot magnet, ki vabi nasprotno  polovico, je kot klic sirene, ki se mu ne znam upreti…ki se mu nočem upreti. Srce bije hitreje, koža vzdrgeta in si želi dotikov, še in še…