Od kar sem sama postala mamica, mi je še bolj jasno, kako pomembno je zgodnje otroštvo za razvoj otrokove osebnosti. Jaz sem imela srečo, da sem velik del otroštva preživela s svojina zlatima starima staršema. V teh dneh mineva eno leto od kar smo se poslovili še od babice. Želim si, da bi zadnje mesece življenja preživela drugače, a moja starša, stričeva družina in moja tašča so naredili vse, da so njeni zadnji meseci kljub bolezni minili v krogu ljubeče družine. Še naša muca Roni je ves čas ležala ob njej.
Bila je čudovita babica, ki nas je vse zaznamovala tudi s svojim odličnim kuhanjem. Žal mi je, da je nismo pripravili do tega, da bi svoje recepte zapisala, tako nekaterih njenih jedi ne bomo nikoli več jedli. Bila pa je tudi mojstrica peke krofov. Spominjam se, da se je njena kuhinja v pustnem času spremenila v pravo pekarno. Vse je še nekaj dni dišalo po svežih slastnih krofih. Kuhinja je bila prijetno vroča in zapihati ni smel niti najmanjši vetrc, da ne bi krofi dol padli. Njeni krofi so bili edini pravi trojanski krofi. Menda ji je recept zaupala bivša lastnica trojanke gostilne. Bili so ravno prav veliki, čudovito rahli, dišeči, napolnjeni (na tradicionalen način) z okusno marmelado in potreseni z dišečim štaubcukrom. Še zdaj, ko pišem, se mi cedijo sline.
V babičin spomin sem se letos odločila, da prvič poskusim s peko krofov. A ker vem, da krofov kot so bili njeni, nikdar ne bi znala pripraviti, sem se odločila, da začnem z novo tradicijo in pripravim cake doughnuts oz. tortne krofe (?). Receptov najdete na spletu mnogo, vsi so si podobni, zato jih ne bom lepila sem. Primerni so tudi za tiste, ki ne marajo priprave kvasa, saj ti krofi niso kvašeni.
V prvem poskusu priprave teh krofov sem testo pretenko zvaljala, olje je bilo prevroče in krofki niso dovolj narasli. Je pa bil zato drugi poskus veliko uspešnejši. Recept bom morala še izpopolniti in upam, da bodo nekoč moji vnuki vzljubili moje krofe kot sem jaz babičine.














































ZADNJA MNENJA