MOJCAS Bedančeva Mojca

Category Archives: Tuhtanja

Seznamček želja #6 Kaj želim naučiti sina

Tokrat sem sestavila seznamček stvari, ki bi jih rada naučila svojega sina. Zdi se mi, da je vzgoja prevečkrat ad hoc, brez nekih osnovnih temeljev in zato nenehno spreminja smer, kar pa otroke le zmede. Vedno sem trdila, da je najboljše orodje vzgoje zgled (in še vedno mislim tako). Otrokom težko vsiliš neke vzorce in vrednote, ki se jih sam ne držiš. Hitro prepoznajo tvoj blef in ti ga vrnejo kot bumerang. Kadar mi ljudje čestitajo za naraščaj, si mislim, naj malce počakajo, otroke ima veliko ljudi, a vse manj je dobro vzgojenih. To je moj največji življenjski cilj – vzgojiti svojega sina v dobrega človeka, ki bo vedno optimistično zrl v svet in se bo zavedal, da je gospodar svojega življenja in da bo v življenju imel tisto (pa ne toliko v matrerialnem smislu), kar si bo sam ustvaril.

Napisala sem seznamček temeljnih stvari, ki bi jih rada naučila svojega sina, torej tudi stvari, ki se jih moram sama držati. Na srečo, mi jih je bila večina dana že od mojih staršev.

6

Spoštvanje do sebe, svojih bližnjih, tujcev, drugačnih, vseh živih bitji, lastnine, … se mi zdi ena najpomembnejših vrednot, ki jih mora imeti vsak človek. Predvsem je spoštovanje temeljni gradnik vseh zdravih odnosov v življenju.

Vedoželjnost in ljubezen do znanja sta nujni, da ne gremo skozi svet in življenje kot marionete brez lastne volje in vedenja.

Veliko lažje je v življenju, če greš v svet s temeljnim načelom, da imaš rad vse ljudi. Kakšni se ti nekje na poti mogoče malce odljubijo, ampak življenje je veliko lažje, če ne gojiš sovraštvev in zamer. Ta so samo nepotrebno breme. Želim si tudi, da bi našel svojo ljubezen, kot sem jo našla jaz.

Želim ga naučiti poiskati dobre stvari v vsaki stvari ali situaciji. Verjamem, da laho z zdravim (ne naivnim) optimizmom in trdim delom dosežemo skoraj vse, kar si želimo.

Živimo v svetu, ki se zelo hitro spreminja, in v naslednjih desetletjih se bo ta hitrost verjetno še povečala, zato bo še toliko bolj pomembno, da se bomo znašli v vsaki situaciji. Prilagodljivi ljudje se tudi lažje dvignejo, kadar so na tleh.

Želim si, da bi moj sin znal pogledati na stvari objektivno, da bi znal s svojim znanjem in vedenjem razbrati prav in slabo. Zdi se mi, da so za objektivnost pomembni resnicoljubnost, načelnost, prepoznavanje faktov in odpor do laži in dezinformacij.

Sočutje je postala precej nepopularna kapitalistična vrednosta. Velikokrat je označena kot znamenje šibkosti, jaz pa mislim, da je znamenje moči. Sočutje je tudi sposobnost vživeti se v vlogo nekoga drugega in razumeti njegovega početja in dejanja.

Verjamem, da je za razumevanje sveta in uspešno delovanje v nje, pomebno razumevanje sebe in drugih ljudi. Rada bi, da ima moj otrok življenjski kompas.

Zdrava pamet

V zadnjem obdobju so možno aktualne debate nasprotnikov in zagovornikov cepljenja otrok. Zaenkrat te debate spremljam še malo z distance, saj nisem strokovnjakinja, ampak me pa čudi pomanjkanje razuma, ki ga opažam pri mnogih starših. Predvsem me čudi, kako so strši, ki hočejo svojemu otroku najboljše (v to ni dvoma), pripravljeni zaupati pomembna zdravstvena vprašanja nestrokovnjakom, da ne rečem šarlatanom, ki v njih napihujejo strah pred industrijo zdravil in cepiv, hkrati pa jim mastno zaračunavajo svoje šarlatanske storitve.

Opažam, da je zaupanje v zdravnike omajano, a le do takrat, ko s svojimi alternativnimi metodami starši ne pripeljejo zdravstvenega stanja svojega otroka do te meje, da jim zdravniki že težko pomagajo. Takrat prosijo zdravnike na kolenih, naj jim pomagajo. Na Facebooku včasih naletiš na kakšno bizarno zgodbo, npr. mame, ki nočejo dati otroku zdravil, ki jim jih je predpisal zdravnik in raje pustijo otroka z vročino 40 stopinj, da se muči več dni skupaj.

Po svoje pa je za to antipropagando kriv tudi zdravstveni sistem. Na lastnem primeru opažam, da se zdravniki vse premalo posvetijo posameznemu otroku in seveda staršem. Z malo več informacij in pojasnil, bi se dalo zgraditi oz. utrditi marsikatero vez med starši in zdravnikom. A na žalost te zdravniki (razumem, da zaradi hude gneče) prehitro odpravijo in ti ostaneš sam s kupom vprašanj. Starši nato iščemo informacije sami in nekateri so pri tem uspešni, drugi pa naletijo na šarlatane (ki imajo reeees veliko časa za pogovor), ki starše prepričajo v svoje ideje in kvazi-študije. Še enkrat – javnodostopen internet ni vedno kredibilen vir informacij. Na žalost pa veliko staršev, predvsem zaradi pomanjkljivega znanja, nasedejo različnim paranoičnim idejam, ki samo še potrdijo njihove strahove. In kadar je ljudi strah, jim razum zablokira. O nečem podbnem govori dr. Offit v Mladini. Predlagam v branje.

photocepljenje

Ne bom se spuščala v debate o cepivih (zato nikarte komentarjev na to temo), želim si samo, da bi starši dobro premislili, predno zdravje svojega otroka zaupajo nekomu, ki za to ni niti približno usposobljen. Zdravje naših malčklov je preveč dragoceno, da bi ga prepuščali npr. elektrotehnikom.

Krofi moje babice

Od kar sem sama postala mamica, mi je še bolj jasno, kako pomembno je zgodnje otroštvo za razvoj otrokove osebnosti. Jaz sem imela srečo, da sem velik del otroštva preživela s svojina zlatima starima staršema. V teh dneh mineva eno leto od kar smo se poslovili še od babice. Želim si, da bi zadnje mesece življenja preživela drugače, a moja starša, stričeva družina in moja tašča so naredili vse, da so njeni zadnji meseci kljub bolezni minili v krogu ljubeče družine. Še naša muca Roni je ves čas ležala ob njej.

Bila je čudovita babica, ki nas je vse zaznamovala tudi s svojim odličnim kuhanjem. Žal mi je, da je nismo pripravili do tega, da bi svoje recepte zapisala, tako nekaterih njenih jedi ne bomo nikoli več jedli. Bila pa je tudi mojstrica peke krofov. Spominjam se, da se je njena kuhinja v pustnem času spremenila v pravo pekarno. Vse je še nekaj dni dišalo po svežih slastnih krofih. Kuhinja je bila prijetno vroča in zapihati ni smel niti najmanjši vetrc, da ne bi krofi dol padli. Njeni krofi so bili edini pravi trojanski krofi. Menda ji je recept zaupala bivša lastnica trojanke gostilne. Bili so ravno prav veliki, čudovito rahli, dišeči, napolnjeni (na tradicionalen način) z okusno marmelado in potreseni z dišečim štaubcukrom. Še zdaj, ko pišem, se mi cedijo sline.

V babičin spomin sem se letos odločila, da prvič poskusim s peko krofov. A ker vem, da krofov kot so bili njeni, nikdar ne bi znala pripraviti, sem se odločila, da začnem z novo tradicijo in pripravim cake doughnuts oz. tortne krofe (?). Receptov najdete na spletu mnogo, vsi so si podobni, zato jih ne bom lepila sem. Primerni so tudi za tiste, ki ne marajo priprave kvasa, saj ti krofi niso kvašeni.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Prvi poskus. Ne tako lepo, a vseeno dobro.

V prvem poskusu priprave teh krofov sem testo pretenko zvaljala, olje je bilo prevroče in krofki niso dovolj narasli. Je pa bil zato drugi poskus veliko uspešnejši. Recept bom morala še izpopolniti in upam, da bodo nekoč moji vnuki vzljubili moje krofe kot sem jaz babičine.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Drugi poskus. Že veliko bolje.

13 je včasih zelo srečna številka

To je bilo torej to, leto 2012. Razmišljala sem, da je prav fino, da obstajajo neke psihološke prelomnice, sploh v časih, ki niso rožnati. Sveži začetki so zmagovalni motivacijski napoj in če se domenimo, da je svež začetek novo leto, potem se nam bo morda uspelo dvigniti iz močvare slabe volje, pesimizma in nerganja.

Leto 2012 v svetovne anale verjetno ne bo šlo kot dobro leto – no ja, kakor za koga. Zame je bilo to eno najbolj napornih, pa tudi čudovitih let. Bilo je tudi žalostno leto, kakor je žalostno vedno, ko se sklene krog življenja. Bilo je tudi čudno leto, polno skrbi, čudnih momentov in čudnih odločitev ljudi. Čeprav leto pojenja, se še čuti njegova napetost, naelektrenost in njegovi ostri robovi. Zato sem vesela, da sem lahko v varnem zavetju našega doma, s svojima fantoma, ki sta moje največje veselje in sreča. Ob njiju sem res težko občutila svetobolje leta 2012. Za to sem jima neskončno hvaležna. Srečna sem lahko, da o nekaterih stvareh le berem in da niso del mojega življenja. Hvaležna sem za življenje kot ga imam in predvsem za ljudi, ki jih imam rada in imajo radi mene.

Hvaležna sem, da sem lahko med tistimi, ki lahko dajo. In če imaš tudi ti, draga bralka, dragi baralec, na voljo kakšen evro, ki ga lahko podariš, letos ne trosi po svetu SMS-čestitk, temveč nameni 1 evro tistim, ki ga potrebujejo. 1€ lahko namenite Dejanu (DEJAN na 1919), Rdečim noskom (NOSKI na 1919), projektu Botrstvo (VAL5 na 1919) ali dobrodelnemu projektu za šolarje Stopimo skupaj (VESELJE 1919)  .

Vse najlepše tudi vam v letu 2013. 13 je včasih zelo srečna številka.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ojoj, mami bom!

“Ojoj, mami bom!” je bila prva misel, ko sem zagledala pozitiven rezultat na testu za nosečnost. Druga pa: “A tako torej izgleda, če je test pozitiven.” Za svojo srečo sem izvedela konec januarja. Takrat je bilo precej težko obdobje, saj je bila moja babica hudo bolna, jaz pa sem imela v službi vrhunec napornega in intenzivnega projekta. Zelo kmalu so se pojavile še nosečniške težave.  Ampak tokrat ne bom o tem …

Za otroka se nisva odločila racionalno. Vsak človek, ki dobro pretuhta, se za otroka ne bi nikoli odločil. Po informativnem izračunu (sicer za ameriške razmere) naju bo dete do svojega 18. rojstnega dne stalo približno 100.000 €. Ne bom pisala, kaj vse bi človek lahko naredil s temi 100.000 in več evri, saj mislim, da bi vsak našel vsaj 10 idej, kako bi jih porabil. Imeti otroka v negotovem času gospodarske krize tudi ni prav brihtno, a menda se v času ekonomskih kriz rad pojavi babyboom. In res, od leta 2009 do danes se je v našem domačem okolju rodilo zelo veliko otrok. Ekonomska negotovost prinaša pomislek o tem, ali bomo čez leto dni še imeli službo in bomo sploh lahko preživljali otroka, saj bi vsi radi svojim otrokom nudili največ.

Seveda pa pomisleki niso zgolj ekonomske narave. Malo dete povsem spremeni tvoj time management (jaz ta post pišem že tri dni, ker vedno pride kaj vmes:), česar pa mnogi ljudje, ki so karierno in hedonistično orientirani, niso pripravljeni sprejeti. Res me zanima, če slavna mati Vicky Beckham, ki zadnja leta fura uspešno designersko kariero, sama ponoči vstaja in hrani svojo Harper Seven, če ji menja plenice in jo nosi sem in tja ure in ure, ko malčica potrebuje pozornost, poleg tega pa še najde čas še za svoje ostale otroke, za kreativne ideje in seveda svoj brezhibni izgled. Hmmm… mislim, da vem, kakšen je odgovor.

Bila sem vajena spontanega življenja. Z možem sva se včasih na vrat na nos odločila za kakšen krajši ali daljši izlet, za razvajanje ali obisk kakšne dobre restavracije. Me zanima, kako bi pogledali v kakšni fancy restavraciji, če bi jim s sabo pripeljala kričečega mulca. Svet užitkov očitno ni narejen za mlade starše, o čemer priča že dostopnost različnih lokacij z otroškim vozičkom. Bodite pozorni in opazili boste marsikaj.

Obstajajo pa tudi sebični ženski fizionomski pomisleki. Dejstvo je, da ti nosečnost in porod, pa naj bo tak ali drugačen, z lahkoto spremeni telo. No, saj ne, da nisem že sama izmaličila svojega telesa s predobro hrano in premalo telovadbe. Čeprav se v času nosečnosti na srečo nisem veliko zredila, je vseno ostalo nekaj trebuha in za dekoracijo nekaj čudovitih strij. Ampak marsikaj se da popraviti z redom, disciplino in trdim delom. Na to pa ni pripravljen vsak.

Res je, za otroka se nisva odločila racionalno, ampak emocionalno. Ime zanj sva izbrala že skoraj dve leti nazaj, saj je bilo že takrat kristalno jasno, da si želiva ustvariti družino, čeprav nama tudi takrat ni prav nič manjkalo.

Za otroka se moraš odločiti emocionalno, sicer so vse spremembe, ki jih dete prinese, zelo težke. Kako boš sicer našel zabavo in veselje v vsakem otrokovem prdcu in kakcu. Če nisi pri stvari emocionalno, se boš težko nasmehnil svojemu detecu, ko te bo ponoči petič zbudil s svojim cvirnanjem. Kako boš sicer našel besede sočutja in nežnosti za malo bitje, ki se že uro konstantno na ves glas dere, s tem, da si mu (po tvoje) dal že vse, kar mu lahko daš. Kako boš sicer svoje sanjsko potovanje pripravljen vnovčiti kot predrago opremo z neskončnega seznama za malčkove potrebe.

Starševstvo je neverjeten vrtiljak emocij, za katere sem prej mislila, da jih nisem sposobna razviti in da se dogajajo samo v romantičnih filmih B-kategorije. Čas je sicer v rokah malčka, a se včasih zgodi, da namesto 100 drugih stvari, ki bi jih morala ali lahko počela, ko spi, sedim ob njegovi posteljici in ga gledam. Če to ni ljubezen oz. stanje duševne neprištevnosti, kot je rad rekel letos pokojni priznani slovenski psihiater in profesor. Starševstvo je ena sama ljubezen in zato se zdijo vse spremembe, ki jih prinese, povsem naravne. Zabava in prosti čas dobita povsem drugo definicijo in formo. Ne bom lagala, življenje je povsem drugačno, ampak so se mi odprle tudi povsem nove dimenzije, ki so mi odstrle povsem nov pogled na svet, na svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, na pomembne ljudi in momente iz mojega življenja. Do svojih staršev pa sedaj gojim neizmerno spoštovanje.

Ne bom na dolgo razpredala, saj se mi zdi, da vsega, kar občutiš ob prvem pogledu na otroka in vsem, kar sledi, niti ne morem dobro ubesediti. Otrok je ljubezen. Če si ga želiš, si na pol poti do dobrega starševstva, druga polovica uspeha je podpora partnerja in včasih tudi dedkov in babic. Z racionalnim pa se moraš spopasti spotoma.

ŠE MIT O PRIPRAVLJENOSTI

Moja draga Jana, mi je enkrat rekla, da na otroka tako ali tako nikoli nisi zares pripravljen. Zdaj vem, da je to res. Pravi čas za otroka je takrat, ko si ga res želiš, vse ostalo je larifari.