MOJCAS » Tuhtanja

ZA pravice študentov in ZA dolžnosti tistih, ki jih izkoriščajo.

Mojcas — Tue, 18 May 2010 18:00:27 +0000

Da so študentske (in dijaške) demonstracije, ki se nameravajo zgoditi jutri budaleština od začetka do konca in da so vzpodbujene s strani organizacij in podjetij, ki na njihov račun živijo, je jasno marsikomu, a o tem so že mnogi povedali mnogo, tako se v to ne bom spuščala. Ne bom se spuščala v posamezne postavke zakona in kaj prinaša, predstavila bom le svoj primer.

Tudi sam sem koristila navidezno udobje študetske napotnice dokler se je dalo…in nisem obogatela. Delala sem polni delovni čas več let, pa letno nisem zaslužila, da bi si lahko ob vseh stroških in odhodkih lahko plačevala študij, če bi bilo to potrebno. Če bi si morala plačevati še najemnino in druge fiksne stroške, bi si mesečno v verjetno delala minus. Je pa moj delodajalec zaposloval preko 100 šudentov, ki so morali delati polni delovni čas, odhodi na fakulteto so bili prej nezaželjeni kot dovoljeni, mesečna mezda je bila nizka, delodajalčev strošek minimalen. Študentski servis pa je ustvarjal na naš račun lepe dobičke, s tem, da nam drugega kot napotnice, v vseh letih, ni ponudil. Letno je študentski servis sicer organiziral pijanko ali dve, ampak v primerjavi z mesečnim prihodkom, ki ga je imel na naš račun, je bil to pljunek v morje.

Vsa ta leta sem bila sam svoj sponzor malice in potnih stroškov, ki so bili glede na mojo oddaljenost iz Ljubljane, precejšnji. Nikoli nisem imela plačane bolniške, nikoli dopusta. Če bi zbolela za daljše obdobje ali zanosila, bi ostala bi brez vseh prihodkov in pravice do vrnitve na delovno mesto.

Delodajalec je imel pravico, da je odpovedal sodelovanje z nami z danes na jutri, brez posledic in brez razlogov. Bili smo pripravljeni sprejeti vse pogoje, tudi zmanjšanje urne postavke.

Mnogi smo delali polni delovni čas več let, a ta leta dela ne bodo zabeležena nikjer. Ne delam si utvar, da bom kdaj dočakala državno penzijo, a teh skoraj deset let nezabeleženega dela preko študentskega servisa, mi tudi ne bodo ravno pomagala na poti do pokojnine.

Sem pa, skupaj z ostalimi študenti, pomagala svojemu delodajalcu, da je fino prišparal, nekomu, ki si lasti študentski servis, pa smo pomagali obogateti.

Sem pa zaradi dela preko štdentskega servisa v času absolventa zanemarila svoj študij, na svojo škodo, v korist delodajalca. A ga ne krivim za to, odločitev je bila moja in povsem napačna. Nazadnje me delodajalec ni želel zaposliti, čeprav sem bila pri svojem delu izjemno uspešna in vestna, potreboval pa je ljudi za delo. Ko sem odšla so pač dobili drugega študenta.

Kdor od študentov verjeme, da ima v sedanjem sistemu študentskega dela več koristi kot mu jih obeta nov zakon, se hudo moti ali pa je bil fino nalagan. Najlažje je izkoristiti tiste najšibkejše, ki so pripravljeni sprejeti vsakršne pogoje. Najlažje je dati najšibkejšim bon za študentski kruh, majske igre in sodček piva…pa tudi najbolj poceni je.

Zato sem ZA pravice študentov in ZA dolžnosti tistih, ki jih izkoriščajo. ZA zakon o malem delu.

Moj predsednik vlade…

Mojcas — Tue, 11 May 2010 21:58:57 +0000

…se ukvarja z izvrševanjem zakonov in politik, vodenjem vlade, rešuje vprašanja, ki so pomembna za državo in njeno ter mojo prihodnost. Moj predsednik vlade ima preveč dela, da bi se udeleževal vsake pasje procesije in drugih družabnih prireditv. Prrimarna naloga mojega predsednika vlade ni ugajanje, ampak vodenje. Moj predsednik vlade se ne sooča z vodji opozicij in drugih strank v javnosti, saj mu je pomembnejše koordiniranje koalicije in izvršne veje oblasti. Moj predsedik vlade podpira svoje sodelavce in njihove odločitve, zna pa tudi primerno kaznovati njihove napake. Moj predsednik vlade je avtoriteta. Moj predsednik vlade ni nestrpen. Moj predsednik vlade skrbno izbira medije in priložnosti za pojavljanje v njih, skrbno izbira izrečene besede. Moj predsednik vlade ne želi postati pop zvezdnik in ne tekmuje v državnem prvenstvu v simpatičnosti, moje predsednik vlade ni eden od nastopajočih v oddaji Slovenija ima talent, moj predsednik vlade ni Damjan Murko. Moj predsednik vlade ni moj predsednik vlade.

Blog pod nesrečno zvezdo

Mojcas — Mon, 19 Apr 2010 07:30:22 +0000

Tale blogec očitno ni ”rojen” pod srečno zvezdo. Najprej sem gostovala na testnem slovenskem strežniku, ki se je izkazal za izredno nezanesljivega, njihova podpora pa za zelo neažurna in neodzivna, zato sem ob prvi priliki prekinila sodelovanje in odnesla svoj blogec na gostovanje čez lužo. Po nekaj mesecih gostovanja tam, lahko rečem, da hosting dela tipi-topi, da se strežnik ne sesuva več enkrat dnevno (kot se je to dogajalo pri slovenskem ponudniku).

Sledilo je preusmerjanje DNS strežnikov in ker sem se zadeve lotila sama…telebansko…sem za pomoč prosila znanega slovenskega prodajalca domen, ki mi je s svojimi neuporabnimi navodili dal občutek, da me imajo za norca. Nakar sem jim sicer prijazno, a dovolj jasno povedala, naj me ne rugajo v glavo in naj povedo jasno, kam so v svojem administratorju skrili nastavitve DNS strežnikov. Po tej intervenciji, sem končno dobila prava navodila. In ne bi delala kravala zaradi tega, če ne bi bile te nastavitve res fino skrite, da sem sama obupala po nekaj urnem brskanju po administratorju, ki je btw…postavljen brez vsakega sistema in logike, ampak to je že druga zgodba…

Ko je ravno vsebina bloga (kljub pomanjkanju časa) zalaufala, se je zgodil drugi šok… Bila sem ”žrtev” t.i. ”ribarjenja”. Nekomu se je pač dalo. Ne vem točno ali je nekdo ustavaril moj fake blog ali fake spletno stran mojega strežniškega administratorja…v glavnem, posledica tega je bila, da mi je nekdo izbrisal vse, kar je doslej nastalo… Na srečo sem imela backup od takrat, ko sem menjala strežnik, žal pa je med tem minilo že dva meseca in ti vmesni zapisi so se izgubili. Verjetno tavajo nekje kot smeti po internetnem vesolju, a nimam časa in ne volje jih iskati…življenje gre pač dalje:) V internetno življenje sem vrnila, kar se je dalo, zamenjala pa sem tudi template, saj kaže, da je bil ravno template tisti, preko katerega me je nekdo izbral za žrtev ribarjenja.

Tako to je…zato se opravičujem vsem, ki ste prispevali komentarje, ki pa so zdaj skupaj z zapisi šli v internetno črno luknjo.

Me pa preganja še druga težava…in sicer moja internetna povezava…ampak to je zgodba, ki je ne mislim več pogrevati… Zelo iritirajoče je, da mi povezava crkne vedno v tistem momentu, ko imam jaz pet minut časa in idejo za zapis…grrrrrrrr….but it’s not the end of the world…jet

Intimno vs. javno

Mojcas — Sat, 06 Feb 2010 14:36:09 +0000

Če je človek še tako ignorantski, družbenim medijem se danes praktično ne more izogniti ((Seveda, če ima dostop do interneta.)). Različni uporabniki se razlikujemo le po stopnji intenzivnosti sodelovanja v njej. Nekateri smo bolj aktivni, drugi manj, tretji so zgolj voajerji,… A o tem ali je bolj sprevžen eksibicionizema ali voajerizem, ne bom razpravljala, ker me tovrstne debate ne potegnejo, vsak ima pač pravico, da se sam odloči in izbira, dokler nepovabljen ne posega v življenje drugega.

Kje se začne in kje konča zasebnost? Dojemanje meje med javnim in zasebnim, se je skozi človeško zgodovino nenehno spreminjalo, a ne s tako hitrostjo kot v zadnjih (recimo) dvajsetih letih. Z razvojem komunikacijskih tehnologij in aplikacij, se je v svojem bistvu spremenila tudi sama definicija komunikacije, ki je sproducirala celo ”absurde” kot je npr. spletni dnevnik, kjer človek komunicira pravzaprav sam s sabo, a kljub temu komunicira z nekaj desetimi, stotimi ali celo tisočimi ljudmi, ki povsem legalno kukajo v njegovo intimo. Že ta primer dokaj dobro prikazuje, da smo prišli do kapitalnega rušenja (če imamo radi senzacionalizem) ali preoblikovanja (če smo bolj zmerne narave) nekaterih prej, na videz, precej trdnih definicij. Iz napisanega kar štrli ven beseda ”intima”, ki jo mnogi sodobni sociologi, antropologi in komunikologi izpostavljajo kot ključno za razumevanje današnjih meja med javnim in zasebnim. Posrečeno je prehajanje te meje leta 2002 opisala italijanka Leopoldina Fortunati, ki se sicer ukvarja predvsem s temami zadevajoč družbo in množične medije ter spremembami v komunikacijskih praksah, sicer pa je profesorica na Univerzi v Udinah (Pedagoška fakulteta). Definirala je pojem ”nomadske intimnosti”, ki zelo posrečeno opiše nekatere prakse in procese, ki smo jim priča v današnjem načinu komunikacije, delovanju družb in medijev. Na kratko povedano, intimno s svojimi vdori v javno, odžira, požira, krade, krči prostor javnega. Tako je samo po sebi umevno, da intimno dobiva čedalje večji prostor tudi v množičnih medijih. Tako lahko pojasnimo poplavo resničnostnih šovov, rumenih medijev, ki zelo podrobno opisujejo življenja nekaterih posameznikov, lahko razumemo potrebo ljudi, da svojo intimo delimo z drugimi preko orodij družbenih medijev in željo ljudi, da o intimi drugih ljudi izvedo kar se da največ. Lahko rečemo, da je pojav družbenih medijev pravzaprav sprožila revolucijo oz. upor posameznika, ki je doumel, da njegovo življenje ni nič manj zanimivo kot so življenja ljudi, ki so do tedaj imeli nekakšen monopol nad pojavljanjem v klasičnih medijih. Andy Warhol je nekoč rekel, da bo prišel čas, ko bo imel prav vsak svojih petnajst minut slave. The time is now…

Po drugi strani pa so mnoga komunikacijska orodja omogočila, da postajajo prej zasebna komunikacija (vsaj deloma) javna. Intimen pogovor dveh prijateljev se zgodi na zidu Facebooka, fant in dekle si dopisujeta na Twitterju, sestra ti pusti komentar na blogu, prijatelji obujajo spomine pod fotografijo objavljeno na Facebooku… Intimno se dogaja v javnosti.

Ampak kje so meje? Če spremljamo dogajanje na družbenih mrežah se nam včasih zdi, da meja ni. A vendar so, le da so veliko bolj individualizirane oz. ”nomadske” ((Če uporabim terminologijo ”nomadske intimnosti”.)) kot so bile še pred nekaj leti. Moje dojemanje meja je morda povsem drugačno od tvojega itd… Mogoče sem pripravljena deliti s svetom mnogo več kot kdo drug, pa še vedno veliko manj kot nekdo tretji. Pravila ne obstajajo. A meje vendarle so, le da so nomadske…

So pa meje nujno potrebne, do tega spoznanja prej ali slej pride vsak uporabnih družbenih omrežij in medijev. Časi spletne romantike so minili. Obdobje, ko smo verjeli, da smo na spletu anonimni, neizsledljivi in da nas ne morejo prisiliti, da odgovarjamo za svoje besede objavljene na spletu, so minili. Vse, kar rečetem, zapišem, objavim na spletu ima posledice. Pa naj bo to sprememba statusa iz poročen v samski na Facebooku ali pa grožnja predsedniku vlade na novičarskem portalu. Posledice se dogajajo za štirimi stenami stanovanj ali pa za debelimi stenami sodišč, itd… Posledično tudi oglaševalci poznajo moje navade in me lahko ciljno nadlegujejo s svojimi oglasi. Itd… Facebook je postal največja svetovna prostovoljna baza informacij in menda vsi vemo, kaj to pomeni… Zato je potrebno dobro premisliti, kje boste postavili ograjico okoli svoje intime.

Dear social media user, everything you say/write/publish can and will be used against you…

Prej tistega dne…Objava na Twitterju…

Kasneje tisto popoldne na mizi ni kosila, je pa sporočilo na hladilniku…

p.s.: Da vas ne bo ta slikovni prikaz zmedel kot je mojega lubija, tole sem si izmislila, se mi je pa nekaj podobnega res zgodilo:) btw…jaz ne jem pri mami, no razen, kadar me povabi:)

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj

Mojcas — Wed, 20 Jan 2010 21:31:51 +0000

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj. Takrat mi je bilo pač vseeno, da sem punčka in da B. Križaj to ni. V tistem delu ranega otroštva se mi to ni zdel pomemben in odločujoč podatek. Na današnji dan pred 30-imi leti me še ni bilo na svetu, je pa Bojan Križaj v Wegnu dosegel svojo prvo (in prvo slovensko) zmago v svetovnem pokalu alpskega smučanja. In čez nekaj dni manj kot 9 mesecev sem jaz prijokala na svet…:)

Bila sem živahen in družaben otrok, dobro sem hodila že z 9-imi meseci, najbrž zato, ker mi je bilo v stajici dolgčas in sem si zaželela družbe svoje sestre, ki je bila takrat stara že skoraj dve leti. Tako me tudi niso uspeli dolgo zadržati stran od malih smučk, ki so v mojem spominu od kar je v njem zima. Bile so najbolj čudovite smučke, kar sem jih kdaj imela. Bile so plastične, pa vendar že dovolj dobre, da sem se kot otrok lahko na njih učila smučati. Še danes vidim pred sabo tisti dve dil’ci, na katerih je bil z modro barvo narisan fantek, na glavi pa je imel rdečo kapo s cofom. Pozimi starši niso imeli veliko dela z nami, zjutraj so nas oblekli v kombinzončke in tako smo ure do kosila prebili na snegu, razen če te ni prijelo lulat…tisto ni bilo najbolj dobrodošlo, saj je to pomenilo, da so te zadržali nitri do kosila, ker se jim ni dalo za urco spet oblačiti vse zimske opreme (kar zna biti pri otroku precej zamudna zadeva). Po kosilu pa smo šli na sneg do teme. Takrat so bile zime še zime in snega je bilo na pretek. Predno smo kot otroci začeli svojo smučarsko tekmo, je vsak povedal, kateri smučatr je…”Jaz sem Bojan Križaj!” ”Ne, ti pa ne moreš biti, ker si punca.” ”Ohhhh…” Kmalu mi je bilo jasno, da živim v moškem svetu:)

Vsak vikend, od otroštva pa do nekaj let nazaj, se je pričel z gledanjem smučarskih tekem, šele ko je bilo tekme konec, smo lahko imeli kosilo. Ta ritual je na nas verjetno prenesel dedek, ki je dosledno spremljal prav vse zimske športe in kadar je gledal smučarske skoke, nismo smeli niti pisniti. Zadnja leta prve smučarske teke prespim, pa tudi navijanje za ”naše” nima več istega žara kot včasih, ko smo sedeli pred TV in čakali, kdaj bo na vrsti Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet,… tisto so bili časi čiste športne romantike, saj o poklicnih športnikih še ni bilo prav dosti govora, pa tudi nagrade niso bile prav nič zaslužkarske, takrat se je smučalo zaradi ljubezni do športa, tekmovalnosti, uspeha in slave. To so bili časi, ko so slalomska vratca še imela zastavice in slalomistom ni bilo treba obvladati boksa, pokrivala pa so smučarjem naštrikale njihove babice. Bojan pa je vozil s trakom za ušesa in njegovi svetli lasje so štrleli v zrak. To so bili zlati časi smučanja, z Ingemarjem Stenmarkom na čelu. To so bili časi, ko so ljudje prekinili z delom in stiskali pesti za naše bele viteze. To so bili časi Podarim-dobim in Rifleta. Elan je bil naše najuspešnejše podjetje in Kranjska Gora je imela najlepše smučišče v državi. Bili so časi, ko smo Slovenci dobili nadimek ”smučarčki” in se nam je zdelo, da smo končno pogruntali nekaj, česar nihče drug v Jugi ne zna. Vsaj pozimi smo bili nekaj mesecev glavni carji od Triglava do Vardarja (če že fuzbala nismo znali špilat). Verjetno je bil Bojan tudi edini Slovenec zaradi katerega so po Jugoslaviji ustavljali delo v tovarnah in prekinjali pouk v šolah v času njegovega nastopa. Ja, to so bili časi…

Zdaj sem menda že velika in nisem Bojan Križaj, pa tudi smučati ne smem, ker so vmes izumili karving, ki mi je porihtal koleno. Japp, vse se spreminja, tudi smučk z dečkom z rdečo kapo nimam več kam natakniti.

Vam je mar za zlato ribico?

Mojcas — Sat, 26 Dec 2009 21:42:56 +0000

Pred nekaj tedni sem gledala film Jaz in ti in vsi, ki jih poznava, na katerem je čez in čez podpisana Miranda July. Film me je prevzel s svojo preprostostjo, drugačnostjo in prefinjeno subtilnostjo. Miranda July očitno zna, brez velikega pompa in dramatičnosti, pokazati človekovo intimo in z minimalnim kvantumom besed povedati vse in še več, o karakterju in njegovih notranjih stanjih/dialogih/bitkah. Posebno pa me je očaral prizor, ki bi ga težko zasledili v kakšnem drugem npr. mainstream filmu iz Hollywooda.

V omenjenem prizoru nastopata Miranda July in starejši gospod, ki ga Miranda kot taksistka prevaža naokoli. Ta dva karakterja sedita v avtomobilu in se vozita po večpasovni cesti, ko naenkrat na avtomobilu vzporedno s sabo zagledata polivinilasto vrečko z zlato ribico. V avtomobilu, z zlato ribico na strehi, sedita oče in ca. 13-letna hči. In začne se reševanje zlate ribice. Miranda poskuša povedati vozniku, da je pozabil zlato ribico na strehi, a to ne uspe. Miranda postane žalostna, saj spozna, da zlata ribica preživlja svoje zadnje minute. Nameni ji celo kratek poslovilni govor. Nato pa avto z zlato ribico naglo zavre in zlata ribica v vrečki poleti s strehe naprej čez avto. Zdaj to opazita tudi oče in hči. Na srečo pa vrečka z ribico pristane na prtljažniku vozila pred njima. Miranda in starejši gospod predvidevata, da bi pomagalo, če prehitita avto pred sabo in vozita enakomerno, da zlata ribica ne bo padla s prtljažnika, na naslednjem semaforju pa se lahko počasi ustavijo in rešijo ribico. In res, Miranda s svojim avtomobilom prehiti dve vozili pred sabo in enakomerno vozi pred njima. In tako se vozijo nekaj časa. Zlata ribica se zdi rešena. Nato pa se kar naenkrat vrečka z ribico odpelje z avtomobila na tla.

Razmišljala sem ali bi jaz in ti in vsi, ki ju poznava, šli reševat zlato ribico. Eno majceno stvarco, ki nam nič ne pomeni, ko pa danes ljudje niso pripravljeni storiti ničesar več niti za ljudi, ki jih imajo radi. Zdi se mi, da smo razvili neko distanciranost od vsega, kar bi lahko bolelo in prizadelo. V medčloveške odnose gremo brez velikega angažiranja naših čustev in energije, da potem, ko se vse okoli poruši, mi odidemo nepoškodovani. ”Ne naveži se na ribico, saj bo kmalu poginila…” A kaj, ko je morda prav ta distanciranost problem, zaradi katerega se rušijo zidovi in gnijejo temelji. Ne dotakne se nas niti nesreča sočloveka. Morda tudi zato, ker nam mediji vsakodnevno pošljejo preveč tovrstnih informacij, da bi lahko vse doumeli in ustrezno predelali. Žrtve so samo še številke, brez imen, obrazov, brez zgodbe. Nekaj, kar je daleč daleč stran od nas.

Pa saj nismo res taki, kaj ne…