MOJCAS Bedančeva Mojca

Category Archives: Zabluzek

Seznamček želja #6 Kaj želim naučiti sina

Tokrat sem sestavila seznamček stvari, ki bi jih rada naučila svojega sina. Zdi se mi, da je vzgoja prevečkrat ad hoc, brez nekih osnovnih temeljev in zato nenehno spreminja smer, kar pa otroke le zmede. Vedno sem trdila, da je najboljše orodje vzgoje zgled (in še vedno mislim tako). Otrokom težko vsiliš neke vzorce in vrednote, ki se jih sam ne držiš. Hitro prepoznajo tvoj blef in ti ga vrnejo kot bumerang. Kadar mi ljudje čestitajo za naraščaj, si mislim, naj malce počakajo, otroke ima veliko ljudi, a vse manj je dobro vzgojenih. To je moj največji življenjski cilj – vzgojiti svojega sina v dobrega človeka, ki bo vedno optimistično zrl v svet in se bo zavedal, da je gospodar svojega življenja in da bo v življenju imel tisto (pa ne toliko v matrerialnem smislu), kar si bo sam ustvaril.

Napisala sem seznamček temeljnih stvari, ki bi jih rada naučila svojega sina, torej tudi stvari, ki se jih moram sama držati. Na srečo, mi jih je bila večina dana že od mojih staršev.

6

Spoštvanje do sebe, svojih bližnjih, tujcev, drugačnih, vseh živih bitji, lastnine, … se mi zdi ena najpomembnejših vrednot, ki jih mora imeti vsak človek. Predvsem je spoštovanje temeljni gradnik vseh zdravih odnosov v življenju.

Vedoželjnost in ljubezen do znanja sta nujni, da ne gremo skozi svet in življenje kot marionete brez lastne volje in vedenja.

Veliko lažje je v življenju, če greš v svet s temeljnim načelom, da imaš rad vse ljudi. Kakšni se ti nekje na poti mogoče malce odljubijo, ampak življenje je veliko lažje, če ne gojiš sovraštvev in zamer. Ta so samo nepotrebno breme. Želim si tudi, da bi našel svojo ljubezen, kot sem jo našla jaz.

Želim ga naučiti poiskati dobre stvari v vsaki stvari ali situaciji. Verjamem, da laho z zdravim (ne naivnim) optimizmom in trdim delom dosežemo skoraj vse, kar si želimo.

Živimo v svetu, ki se zelo hitro spreminja, in v naslednjih desetletjih se bo ta hitrost verjetno še povečala, zato bo še toliko bolj pomembno, da se bomo znašli v vsaki situaciji. Prilagodljivi ljudje se tudi lažje dvignejo, kadar so na tleh.

Želim si, da bi moj sin znal pogledati na stvari objektivno, da bi znal s svojim znanjem in vedenjem razbrati prav in slabo. Zdi se mi, da so za objektivnost pomembni resnicoljubnost, načelnost, prepoznavanje faktov in odpor do laži in dezinformacij.

Sočutje je postala precej nepopularna kapitalistična vrednosta. Velikokrat je označena kot znamenje šibkosti, jaz pa mislim, da je znamenje moči. Sočutje je tudi sposobnost vživeti se v vlogo nekoga drugega in razumeti njegovega početja in dejanja.

Verjamem, da je za razumevanje sveta in uspešno delovanje v nje, pomebno razumevanje sebe in drugih ljudi. Rada bi, da ima moj otrok življenjski kompas.

Čudna so pota paketa

Moje ime je Mojca in sem malo odvisna od spletnega nakupovanja. Še večje veselje pa imam do spremljanja poti paketkov. Ko vidiš pot enega paketa, se najprej zgroziš. Saj si fino prispeval k onesnaževanju planeta. Res je, da bi letalo na katerem je bil paket, vzletelo v vsakem primeru, zato -priznam, sram me je- si preveč ne belim glave s tem.

Na spletu kupujem večinoma stvari, ki jih v Sloveniji ni, ali pa so, kljub poštnini, cenejše kot pri nas. Zaenkrat sem imela s spletnim nakupovanjem v tujini same dobre izkušnje, malo manj dobre s spletnim nakupovanjem v Sloveniji. Problem je predvsem dostava, saj zaračunajo enako (nekateri celo večjo!) poštnino kot me pride dostava iz tujine s hitro pošto. Slovenske spletne trgovine (ne bi rada kazala s prstom) si znajo tudi vzeti čas, veliko časa. Zato sem sklenila, da se spletno nakupovanje v lepi naši deželi ne obrestuje, saj preplačaš poštnino, traja toliko časa, da bi lahko sam v tem času že 5x peš dvignil ta artikel na prodajnem mestu. Čeprav bi mi v času nosečnosti spletno nakupovanje marsikdaj olajšalo življenje.

Tokrat pa bi rada podelila svojo izkušnjo z dostavljalci paketov v Sloveniji. Nazadnje sem bila besna kot čivava, ki sreča bulmastifa. Preizkusila sem (verjetno) že prav vse dostavljalce v Sloveniji in same dobre izkušnje sem imela zgolj z DHL-om, najslabše pa z DPD-jem. Eno takih slabih izkušenj sem imela še danes zjutraj. Pričakovala sem paket FedExa, ki se je po različnih evropskih lokacijah svaljkal že nekaj dni. Zjutraj sem pogledala skozi okno po naključju in opazim, da pred hišo stoji bel kombi in dostavljalec ravno pospravlja moj paket nazaj v kombi. Pozvonil ni, poklical me ni, kljub temu, da je na paketu pisala moja telefonska številka. Zgolj sreči se imam zahvaliti, da sem paket lahko danes prevzela. Dostavljalca (očitno DPD-jev, saj je imel oblečeno njihovo uniformo) sem vprašala zakaj ni pozvonil, pa se je naredil kot da me ne bi razumel. Verjetno bi ga zopet poslali nazaj. Konec decembra sem namreč naročila nekaj stvari. S tem podjetjem sem imela že dobre izkušnje, saj so mi prejšnjič dostavili kupljen artikel v dveh dnevih. Tokrat je trajalo precej dlje. Najprej sem mislila, da je zamuda posledica praznikov, po več kot 14 dnevih pa sem se obrnila na spletno trgovino, kjer so mi pojasnili, da je paket prispel v Slovenijo že 2. januarja. WTF?! Nato sem dobila tracking kodo in ugotovila, da naj bi mi DPD paket poskušal dostaviti že 3. in 4. januarja. Kar se mi je zdelo skrajno čudno, saj sem bila takrat vseskozi doma, tako me dostavljalec ne bi mogel zgrešiti. Poklicala sem na DPD, kjer mi je telefonistka rekla, da je bil paket poslan nazaj, ker naj bi bil nedostavljiv, saj je napačen naslov. Naslov seveda ni bil napačen. Telefonistka mi je obljubila, da se bo pozanimala, če lahko prekliče vrnitev in mi obljubila, da me bo poklicala nazaj in obvestila o tem, kako se stvari odvijajo. Seveda me ni nikoli poklicala nazaj, sem pa naslednji dan opazila na trackingu, da je paket spet prispel v Slovenijo. Tokrat je dostavljalec le uporabil navedeno telefonsko številko. Dostvaljalec je trdil, da našega kraja ne najde v GPS-ju. Ne vem sicer, kakšen GPS ima, ampak naš kraj je bil na zemljevidu še predno je nastala večina slovenskih vasi in mest. Potem je predlagal, da pridemo paket iskati na neko dogovorjeno lokacijo. To vsekakor ni prišlo v poštev, saj sem dostavo plačala. Nato je jamral, da ne more priti do nas, ker kombi nima pogona na vsa štiri kolesa. Na srečo se je oglasil na moj telefon mož (jaz sem bila zaposlena z menjanjem plenice), ki mu je prijazno objasnil, da ne potrebuje pogona na vsa 4 kolesa, saj smo tik ob glavni cesti. Po pregovarjanju, je dostavljalec le sprejel dejstvo, da bo pač moral dostaviti paket. In njegovo kompliciranje mi je dalo slutiti, da paketa nikoli niso zares poskusili dostaviti. Smo na meji štajerskega in ljubljanskega dostavnega rajona in mogoče se dostavljalcem ne da tako daleč. In to je grozljivo. Ljudje, ki prejemajo tovrstne pakete, so večinoma pakete že plačali. Nekateri naročamo stvari v vrednosti 100 evrov in celo manj, nekateri paketi pa vsebujejo drage in nujne elemente (npr. v industriji), pri katerih je pomembna vsaka ura. Dostavljalci pa se očitno ne dajo motiti.

Nato sem čez teden dni doživela, da so za dostavo namesto mene klicali mojega očeta. Kako so prišli do njegove številke, mi ni jasno. Poleg tega se tudi piševa različno. Kot sem omenila, imam dobre izkušnje le z DHL-ovci, ki vedno prej pokličejo, nato pa dostavijo paket.  Pa še hitrejši so. Tu je primer poti dveh paketov iz Velike Britanije do mojega doma. Paket iz Birminghama z DHL-om je potreboval za dostavo 2 dni, paket iz Londona s FedEx (DPD) pa 7 dni … Pa še njegova pot je zanimiva – malo je lutal po Evropi. Luštno.

DHL Primer:

dhl_1

FedEx (DPD) primer (in to ne tisti moj najhujši, ker sem takrat pozabila shraniti pot paketa):

fedex

Otroci in mediji

Naj najprej opozorim, da je zapisano spodaj samo moje mnenje, ne neka univerzalna resnica in je ne vsiljujem, ampak zgolj podajam svoj pogled. Vedno sem bila velika nasprotnica izpostavljanja otrok medijem. Razumem, da se nekateri ljudje odločijo, da medijem pokažejo svoje spalnice, hladilnike, … ampak, da otrokom vsilijo participacijo pri svojem eksibicionizmu, tega pa ne odobravam.

Slikanje dojenčkov za revije v imenu dobrodelnosti se mi zdi še toliko bolj neokusno. Ista pesem je sodelovanje pri dobrodelnih projektih zaradi medijske pozornosti. Če bi mladi tinseltown starši res bili radi dobrodelni, bi pri vseh svojih milijonih lahko namenili denar v dobrodelne namene tudi brez prodaje slik tabloidom. Zakaj je treba novorojenčke kazati svetu? Razumem, da pokažeš slike sorodnikom in prijateljem, da pa deliš svoj najdragoceni zaklad z vsem vesoljnim svetom, tega ne razumem.

Facebook in druga družabna omrežja so podrla meje zasebnosti. Pa je to res? Lahko prevalimo krivdo na ljudi, ki sedijo v Menlo Parku Ca., so nam ti vzeli zasebnost? Ne zares. Vsak sam odloča o svoji zasebnosti. In vedno znova me preseneča, kako so nekateri ljudje pripravljeni tujcem dati prav vsak kos svoje intime. Ampak če je to njihova odločitev, ne vidim v tem nič spornega.

Ne razumem pa, da ljudje vzamejo pravico svojim otrokom, da se sami odločijo o tem, kje so meje njihove zasebnosti. Res ne vidim prav nobenega argumenta za kaj bi bilo izpostavljanje otrok medijem dobro za otroke. In naj mi nikar nihče ne prikotali argumenta, da je otrokom všeč, če se vidijo v medijih. Otrokom mediji “dol visijo”, te ideje so jim sugerirali starši. Obremenjevanje otrok s pojavnostjo v medijih, z modo, popularnostjo in podobnimi puhlostimi bo imelo prej negativne učinke. In zakaj bi otroke obremenjevali s temi stvarmi, saj bodo že tako prezgodaj spoznali krutost sveta.

Kljub temu, da sva z Bedancem želela, da najina poroka dvigne čim manj črk na rumenem papirju, se je po spletu nesrečnih dogodkov najina slika znašla v enem od rumencev, na strani s trivialnimi novicami in sliko gole babice iz resničnostnega šova. Eden najlepših dni mojega življenja se je znašel v kategoriji s primitivnimi neumnostmi. Bila sem zelo žalostna, da nekdo tako grobo poseže v najino intimo in jo zbanalizira do fundamentov. In res si ne predstavljam, da je kakšno Maričko iz Dupleka najina slika in novica o poroki tako razveselila, da je kar takoj sklenila letno naročnino na  dotični rumeni medij. Če bi se kaj podobnega zgodilo z najinim otrokom, bi verjetno vpleteni ljudje doživeli kaj več kot jezen klic.

Seveda sem ponosna mamica in moj otrok je zame najlepši, seveda bi njegove posrečene fotografije najraje pokazala celemu svetu, pa jih ne, ker je rojstvo otroka ena najbolj intimnih izkušenj in prav taka je ljubezen do njega. Njegova mati sem in moja naloga je, da zaščitim njegovo otroštvo, ki je najnežnejše in najbolj ranljivo obdobje njegovega življenja in ga bo v veliki meri oblikovalo v človeka kakršen bo postal.

V Sloveniji se je izpostavljanje otrok v medijih precej razpaslo. Zvezde in zvezdice delijo s Slovenci fotografije otrok v kopalkah, otroke pri opravljanju domačih nalog, celo v reklami se s starši valjajo po postelji, obupana starleta pere umazano perilo ločitve in boja za skrbništvo preko rumenih medijev, premier nabira politične točke s fotografijami svojega sina, … Je to res nujno potrebno? Slovenci brez teh informacij ne bi mogli živeti? Je pa res, da težje prideš v medij s svojim delo (to predvideva neko konkretno znanje in talent!), kot pa s poslano sliko svojega luštnega otroka.

otroci

Kaj potem?

Pred nekaj leti sem se odločila, da na novem blogu ne bom pisala o politiki, a sem si v duhu tega časa premislila. Sem namreč že od nekdaj aktivna državljanka, čeprav sem bila že tik pred apatijo zaradi dogajanj zadnjih let. Izjave nekaterih naših izvoljenih v medijih in na družabnih omrežjih so me vzpodbudile, da napišem nekaj vrstic, saj je očitno, da naša politična elita ne razume ali pa (bolj verjetno) noče razumeti dogajanj po Sloveniji.

Mislim, da nam je vsem jasno, da ga ni (raznobarvnega) politika na poziciji, ki bi res želel, da Kangler odstopi z mariborskega županskega mesta. Vsem je namreč jasno, da bo to sprožilo padec domin. In padali bodo vsi, levi in desni. Čeprav opažam, da marsikoga rado zanese v razmišljanje oz. vero, da te demonstracije zadevajo samo desnico in da ljudstvo protestira proti Janezu Janši. Napaka. Ljudstvo protestira tudi proti Janezu Janši. Nikoli ne bi, niti pomotoma, niti v sanjah, volila Janeza Janše (da bo bralcu takoj jasna moja usmeritev). Tudi ne NSi, kajti moja osnovna načela, so povsem v nasprotju z osnovnimi načeli teh dveh strank. Vendar mi je jasno, da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki v njihova načela verjamejo, na zadnjih DZ volitvah je bilo takih 342.477.  In to moram kot zrel človek pač sprejeti. Politi pa bodo morali sprejeti, da so demonstracije po slovenskih ulicah tudi boj tistih, ki so volili SDS in NSi, prav tako kot tistih, ki so volili PS in SD.

Na Twitterju je nek bivši poslanec vzdihoval, da ima Janez Janša po 20. letih končno večino v parlamentu in tudi državnem svetu, zdaj pa je še predsednik njegov. Prav hecno, kako je v istem hipu pozabil, da je v 20. letih to ponavadi uspevalo levi politični opciji, in ker naše težave niso od včeraj … O, lepote demokracije in slovenskega političnega sistema! Ni Aristotel zaman označil demokracije kot slabe oblike vladavine. Da ne bo pomote, noben sistem ni pravičen. V vsakem je nekdo priviligiran in nekdo ne. Tega bi se morali spomniti tudi tisti, ki jih daje pretirana jugonostalgija. Ste res pripravljeni delati v državnem podjetju za minimalno plačo? Oh, počakajte … Niste več? In prav je tako.

O tem kaj pišejo in izjavljajo člani vladajoče koalicije pa raje ne bi. V izjavah se svetlika podcenjevanje intelektualnih sposobnosti ljudi, ki jim mečejo te izjave. Saj ste se jim sami verjetno težko izognili.

Ne zdi se mi sporno kdo je bil kam izvoljen, če je bil izvoljen legalno. Problem je v tem, kaj je s svojim mandatom storil. In v 20-ih letih se je dogajalo marsikaj. Bodimo fer, bile so tudi dobre stvari, dobri zakoni, ukrepi vlad, a kaj ko je na koncu vse izvodenelo v kisli juhi korupcije, klientilizma, partitokracije, lokalnega šerifstva, … Zadnjih nekaj mandatov parlament izgleda kot bojišče dveh mafijskih združb za prevlado. Vlada pa kot prepir za ljubezen velikega mafijskega šefa. Naš super volilni sistem v državni zbora omogoča poslansko funkcijo raznoraznim profilom bolj in manj sposobnih, bolj in manj ovadenih poslancev. Večina jih verjetno misli, da sedijo tam zaradi plače. V resnici sedijo tam, ker so se s tem in onim priljubili strankarskemu vrhu in so garant za slepo podporo stranke v parlamentu. Če bi bili tam neposredno izvoljeni poslanci, bi verjetno čutili tudi neposredno odgovornost, tako pa je ne. In seveda posledično nikoli nihče ne odgovarja. Zakaj bi, če niso odgovorni. Logično. Ne bom trdila, da so vsi taki, dopuščam možnost, da obstajajo tudi poslanci, morda celo ministri, ki se zavedajo pomena svoje funkcije, pa ne zgolj tistega, da lahko z enim samim podpisom ukinejo podporo kulturi, šolskim malicam,…

Čeprav ima sistem kup napak, pa ni osnovni problem v njem, pač pa v politični kulturi in modusu operandi, ki vlada v naši državi. Na vseh vejah oblasti, in tudi v gospodarstvu,… V 20. letih se je razpaslo lopovstvo na vseh ravneh družbe. Še Cerkev je pristopila k temu valu. In nažalost tudi navadni državljani. Veliko ljudi (ne vsi) si je za vzgled vzelo naše izvoljene gospode. Po svoje ljudem tega ne moreš zameriti, kako jih boš prepričal, naj spoštujejo zakone, če jih izvoljeni ne spoštujejo. Zakaj bi ljudje prihajali na sodne obravnave, če ti ne prihajaš, zakaj bi plačevali davke, če jih ti ne plačuješ, zakaj bi podjetja plačevala prispevke, če jih nekaterim podjetjem ni treba, zakaj ljudje ne bi kradli, če kradeš sam, zakaj bi ljudje upoštevali prometne predpis, če jih ti ne, zakaj bi vračali denar bankam, če jih ti ne … Škoda, da ljudje še niso dobivali kreditov kot so jih nekateri gospodje. Potem naših bank sicer že dolgo ne bi bilo … a morda bi bilo tako celo bolje.

In zakaj bi ljudje spoštovali politike, če se ti ne spoštujejo med sabo. Politični dialog v Sloveniji včasih ne doseže nivoja vaške gostilne. Se pa ve, kdo pije in kdo plača. Plačujemo vsi. Zmerjanja letijo vsepovprek. Tretji program nacionalne TV ni pripomogel k ugledu politike, saj je ljudstvu zdaj na vpogled skoraj celotna slovenska politična farsa. In ne, ni smešna. Iz Slovenijo odhajajo intelektualci, vrhunski strokovnjaki, politika pa gunca afne po lianah parlamentarnih in vladnih soban. Seveda niso vsi enaki, a žal je tako, da odgovorni ljudje v politiki hitro obupajo. Kdo bi jim zameril, da se nočejo spustiti na (sicer lepo zloščen) poden slovenske politike, kjer se zdaj v levo, zdaj v desno, zdaj v sredino, sukajo več ali manj isti plesalci.

Problem ni v državi, problem je v ljudeh. Tudi tistih, ki gredo na volitve in obkrožajo liste in kandidate, ki so znani lopovi, obdolženci, demagogi, … Volitve bo treba vzeti resno, ljubčki. Opustiti intelektualno lenobnost in izgovor, da tako ali tako nič ne moremo storiti, sicer bomo še naprej sami krivi za vse, kar se dogaja. Politiki si dovolijo toliko, kolikor jim ljudstvo dovoli in Slovenec jim je dovolil marsikaj. Zato z vsem srcem podpiram demonstracije. Toda. Kaj potem … Kdo bo spremenil stvari na bolje in predvsem kako? Tehnična vlada? Pa je slovenska politika zrela za to? Odgovor je na dlani.

Kaj potem? Odgovora ni. In tudi to je del problema.

—————————————————————————————————————————————————-

Predno se kdo zažene v komentiranje – nestrpne (v levo in desno) komentarje bom brisala. Nestrpnosti in nekonstruktivnih debat je že tako preveč.

Ojoj, mami bom!

“Ojoj, mami bom!” je bila prva misel, ko sem zagledala pozitiven rezultat na testu za nosečnost. Druga pa: “A tako torej izgleda, če je test pozitiven.” Za svojo srečo sem izvedela konec januarja. Takrat je bilo precej težko obdobje, saj je bila moja babica hudo bolna, jaz pa sem imela v službi vrhunec napornega in intenzivnega projekta. Zelo kmalu so se pojavile še nosečniške težave.  Ampak tokrat ne bom o tem …

Za otroka se nisva odločila racionalno. Vsak človek, ki dobro pretuhta, se za otroka ne bi nikoli odločil. Po informativnem izračunu (sicer za ameriške razmere) naju bo dete do svojega 18. rojstnega dne stalo približno 100.000 €. Ne bom pisala, kaj vse bi človek lahko naredil s temi 100.000 in več evri, saj mislim, da bi vsak našel vsaj 10 idej, kako bi jih porabil. Imeti otroka v negotovem času gospodarske krize tudi ni prav brihtno, a menda se v času ekonomskih kriz rad pojavi babyboom. In res, od leta 2009 do danes se je v našem domačem okolju rodilo zelo veliko otrok. Ekonomska negotovost prinaša pomislek o tem, ali bomo čez leto dni še imeli službo in bomo sploh lahko preživljali otroka, saj bi vsi radi svojim otrokom nudili največ.

Seveda pa pomisleki niso zgolj ekonomske narave. Malo dete povsem spremeni tvoj time management (jaz ta post pišem že tri dni, ker vedno pride kaj vmes:), česar pa mnogi ljudje, ki so karierno in hedonistično orientirani, niso pripravljeni sprejeti. Res me zanima, če slavna mati Vicky Beckham, ki zadnja leta fura uspešno designersko kariero, sama ponoči vstaja in hrani svojo Harper Seven, če ji menja plenice in jo nosi sem in tja ure in ure, ko malčica potrebuje pozornost, poleg tega pa še najde čas še za svoje ostale otroke, za kreativne ideje in seveda svoj brezhibni izgled. Hmmm… mislim, da vem, kakšen je odgovor.

Bila sem vajena spontanega življenja. Z možem sva se včasih na vrat na nos odločila za kakšen krajši ali daljši izlet, za razvajanje ali obisk kakšne dobre restavracije. Me zanima, kako bi pogledali v kakšni fancy restavraciji, če bi jim s sabo pripeljala kričečega mulca. Svet užitkov očitno ni narejen za mlade starše, o čemer priča že dostopnost različnih lokacij z otroškim vozičkom. Bodite pozorni in opazili boste marsikaj.

Obstajajo pa tudi sebični ženski fizionomski pomisleki. Dejstvo je, da ti nosečnost in porod, pa naj bo tak ali drugačen, z lahkoto spremeni telo. No, saj ne, da nisem že sama izmaličila svojega telesa s predobro hrano in premalo telovadbe. Čeprav se v času nosečnosti na srečo nisem veliko zredila, je vseno ostalo nekaj trebuha in za dekoracijo nekaj čudovitih strij. Ampak marsikaj se da popraviti z redom, disciplino in trdim delom. Na to pa ni pripravljen vsak.

Res je, za otroka se nisva odločila racionalno, ampak emocionalno. Ime zanj sva izbrala že skoraj dve leti nazaj, saj je bilo že takrat kristalno jasno, da si želiva ustvariti družino, čeprav nama tudi takrat ni prav nič manjkalo.

Za otroka se moraš odločiti emocionalno, sicer so vse spremembe, ki jih dete prinese, zelo težke. Kako boš sicer našel zabavo in veselje v vsakem otrokovem prdcu in kakcu. Če nisi pri stvari emocionalno, se boš težko nasmehnil svojemu detecu, ko te bo ponoči petič zbudil s svojim cvirnanjem. Kako boš sicer našel besede sočutja in nežnosti za malo bitje, ki se že uro konstantno na ves glas dere, s tem, da si mu (po tvoje) dal že vse, kar mu lahko daš. Kako boš sicer svoje sanjsko potovanje pripravljen vnovčiti kot predrago opremo z neskončnega seznama za malčkove potrebe.

Starševstvo je neverjeten vrtiljak emocij, za katere sem prej mislila, da jih nisem sposobna razviti in da se dogajajo samo v romantičnih filmih B-kategorije. Čas je sicer v rokah malčka, a se včasih zgodi, da namesto 100 drugih stvari, ki bi jih morala ali lahko počela, ko spi, sedim ob njegovi posteljici in ga gledam. Če to ni ljubezen oz. stanje duševne neprištevnosti, kot je rad rekel letos pokojni priznani slovenski psihiater in profesor. Starševstvo je ena sama ljubezen in zato se zdijo vse spremembe, ki jih prinese, povsem naravne. Zabava in prosti čas dobita povsem drugo definicijo in formo. Ne bom lagala, življenje je povsem drugačno, ampak so se mi odprle tudi povsem nove dimenzije, ki so mi odstrle povsem nov pogled na svet, na svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, na pomembne ljudi in momente iz mojega življenja. Do svojih staršev pa sedaj gojim neizmerno spoštovanje.

Ne bom na dolgo razpredala, saj se mi zdi, da vsega, kar občutiš ob prvem pogledu na otroka in vsem, kar sledi, niti ne morem dobro ubesediti. Otrok je ljubezen. Če si ga želiš, si na pol poti do dobrega starševstva, druga polovica uspeha je podpora partnerja in včasih tudi dedkov in babic. Z racionalnim pa se moraš spopasti spotoma.

ŠE MIT O PRIPRAVLJENOSTI

Moja draga Jana, mi je enkrat rekla, da na otroka tako ali tako nikoli nisi zares pripravljen. Zdaj vem, da je to res. Pravi čas za otroka je takrat, ko si ga res želiš, vse ostalo je larifari.