MOJCAS » Zabluzek

Samo brez panike!

Mojcas — Thu, 15 Jul 2010 08:27:32 +0000

Te dni bi bilo fino pobrisat z radirko cel svet in se z roko v roki s svojim soncem in zvezdami odpraviti na brezčasno štopanje po galaksiji. Moj mali planet kaže znake dotrajanosti, treba se bo rešiti z njega. Pred enim tednom se je zdelo, da je zemljevid poti po tem planetu dobro začrtan, danes se mi zdi, da se je pred mano na pot postavila velika črna luknja. Neznanih terenov me nikoli ni bilo strah, črne luknje pa… Ne preostane mi drugega kot da računam na srečo. V meni se rojeva trma in odločena sem, da bom premagala temne sile vesolja. Nikoli še nisem bila močnejša, nikoli bolj srečna, nikoli me še ni bilo tako strah…

Kratka zgodba

Mojcas — Tue, 01 Jun 2010 21:39:56 +0000

Pa saj skoraj vsak dan odprem v WordPressu ”Add new post”, pa potem obstanem pred belino. Imam nešteto klobčičev besed, ki so zamotani v mojih mislih, pa sem jih pripravljena deliti samo z njim. Luštno je, zato časa za pisanja kar ne najdem. Tudi dela je veliko, zato se ob večerih izogibam računalnika. Vikendi pa so namenjeni najljubšim ljudem in rečem. Če bi pisala o vsakem dogodku, ki sem ga obiskala, vsaki prireditvi, bi bilo tole kot spletni napovednik ali pregledovalnik dogodkov. Če bi pisala o nama, bi kdo od bralcev fasal diabetes, pa tudi najlepše reči želim obdržati samo za naju. O delu je težko pisati, saj se moraš zaradi spoštovanja svojih naročnikov preveč cenzurirati, da zadeve sploh niso več zanimive.

Bom pa napisala kakšno kratko zgodbo. Kmalu.:)

Tistim, ki me karate, da nič ne pišem.

ZA pravice študentov in ZA dolžnosti tistih, ki jih izkoriščajo.

Mojcas — Tue, 18 May 2010 18:00:27 +0000

Da so študentske (in dijaške) demonstracije, ki se nameravajo zgoditi jutri budaleština od začetka do konca in da so vzpodbujene s strani organizacij in podjetij, ki na njihov račun živijo, je jasno marsikomu, a o tem so že mnogi povedali mnogo, tako se v to ne bom spuščala. Ne bom se spuščala v posamezne postavke zakona in kaj prinaša, predstavila bom le svoj primer.

Tudi sam sem koristila navidezno udobje študetske napotnice dokler se je dalo…in nisem obogatela. Delala sem polni delovni čas več let, pa letno nisem zaslužila, da bi si lahko ob vseh stroških in odhodkih lahko plačevala študij, če bi bilo to potrebno. Če bi si morala plačevati še najemnino in druge fiksne stroške, bi si mesečno v verjetno delala minus. Je pa moj delodajalec zaposloval preko 100 šudentov, ki so morali delati polni delovni čas, odhodi na fakulteto so bili prej nezaželjeni kot dovoljeni, mesečna mezda je bila nizka, delodajalčev strošek minimalen. Študentski servis pa je ustvarjal na naš račun lepe dobičke, s tem, da nam drugega kot napotnice, v vseh letih, ni ponudil. Letno je študentski servis sicer organiziral pijanko ali dve, ampak v primerjavi z mesečnim prihodkom, ki ga je imel na naš račun, je bil to pljunek v morje.

Vsa ta leta sem bila sam svoj sponzor malice in potnih stroškov, ki so bili glede na mojo oddaljenost iz Ljubljane, precejšnji. Nikoli nisem imela plačane bolniške, nikoli dopusta. Če bi zbolela za daljše obdobje ali zanosila, bi ostala bi brez vseh prihodkov in pravice do vrnitve na delovno mesto.

Delodajalec je imel pravico, da je odpovedal sodelovanje z nami z danes na jutri, brez posledic in brez razlogov. Bili smo pripravljeni sprejeti vse pogoje, tudi zmanjšanje urne postavke.

Mnogi smo delali polni delovni čas več let, a ta leta dela ne bodo zabeležena nikjer. Ne delam si utvar, da bom kdaj dočakala državno penzijo, a teh skoraj deset let nezabeleženega dela preko študentskega servisa, mi tudi ne bodo ravno pomagala na poti do pokojnine.

Sem pa, skupaj z ostalimi študenti, pomagala svojemu delodajalcu, da je fino prišparal, nekomu, ki si lasti študentski servis, pa smo pomagali obogateti.

Sem pa zaradi dela preko štdentskega servisa v času absolventa zanemarila svoj študij, na svojo škodo, v korist delodajalca. A ga ne krivim za to, odločitev je bila moja in povsem napačna. Nazadnje me delodajalec ni želel zaposliti, čeprav sem bila pri svojem delu izjemno uspešna in vestna, potreboval pa je ljudi za delo. Ko sem odšla so pač dobili drugega študenta.

Kdor od študentov verjeme, da ima v sedanjem sistemu študentskega dela več koristi kot mu jih obeta nov zakon, se hudo moti ali pa je bil fino nalagan. Najlažje je izkoristiti tiste najšibkejše, ki so pripravljeni sprejeti vsakršne pogoje. Najlažje je dati najšibkejšim bon za študentski kruh, majske igre in sodček piva…pa tudi najbolj poceni je.

Zato sem ZA pravice študentov in ZA dolžnosti tistih, ki jih izkoriščajo. ZA zakon o malem delu.

Moj predsednik vlade…

Mojcas — Tue, 11 May 2010 21:58:57 +0000

…se ukvarja z izvrševanjem zakonov in politik, vodenjem vlade, rešuje vprašanja, ki so pomembna za državo in njeno ter mojo prihodnost. Moj predsednik vlade ima preveč dela, da bi se udeleževal vsake pasje procesije in drugih družabnih prireditv. Prrimarna naloga mojega predsednika vlade ni ugajanje, ampak vodenje. Moj predsednik vlade se ne sooča z vodji opozicij in drugih strank v javnosti, saj mu je pomembnejše koordiniranje koalicije in izvršne veje oblasti. Moj predsedik vlade podpira svoje sodelavce in njihove odločitve, zna pa tudi primerno kaznovati njihove napake. Moj predsednik vlade je avtoriteta. Moj predsednik vlade ni nestrpen. Moj predsednik vlade skrbno izbira medije in priložnosti za pojavljanje v njih, skrbno izbira izrečene besede. Moj predsednik vlade ne želi postati pop zvezdnik in ne tekmuje v državnem prvenstvu v simpatičnosti, moje predsednik vlade ni eden od nastopajočih v oddaji Slovenija ima talent, moj predsednik vlade ni Damjan Murko. Moj predsednik vlade ni moj predsednik vlade.

Umetnost ali obrt?

Mojcas — Tue, 20 Apr 2010 22:49:41 +0000

Hecno je, da imam zadnje čase navdih za pisanje zapisov na blog ravno v tistih dneh, ko se delo zavleče pozno v popoldne ali noč. Danes je eden takih ”časov”, ko se je pripravljanje projekta zavleklo v pozno uro lovljena roka za oddajo (ne po lastni krivdi)… In ko pogledam na svoje delo, ki se zadnje čase vrti okoli ustvarjanja celostne komunikacijske ideje, platforme, rešitve, karkoli…se čedalje bolj zavedam, da je v tem prav malo romantike in umetnosti.

Odnosi z javnostmi in oglaševanje so obrt, ki ima bore malo z umetnostjo, kar včasih nekateri ljudje pozabljajo in svoje projekte dojemajo kot lastno umetniško izražanje. (#fail) Priprava npr. oglasa/kampanje/younameit mora biti zasnovana na dejstvih, na poznavanju ciljne populacije, na sporočilih, ki jih želi slišati ciljna populacija in temu mora slediti tako vsebina kot forma. Prevečkrat pa so izdelki rezultat oblikovalčevega/piscevega trenutnega navdiha/okusa ali pa okusa/kaprice naročnika.

Na žalost je največkrat izbrana rešitev, ki se zdi najboljša naročniku, ki nonšalantno presliši nasvete strokovnjaka za komunikacije. Res je, da je v končni fazi naročnik plačnik in je zato zadnja njegova beseda, a naročnik bi se moral tudi zavedati, da če bi bilo njegovo znanje na tem področju tako veliko in nesporno, njegov okus pa reprezentativen, potem sploh ne bi potreboval najeti strokovnjaka, da opravi/opravlja zanj to delo.

Po drugi strani pa včasih avtorji oglasov in ostalih komunikacijskih vsebin vsilijo svoje ”umetniške projekte” podjetjem in posameznikom, ki jih najamejo. Vse preveč je larpurlartizma tudi v oglaševanju in odnosih z javnostmi, vsebin in form, ki so same sebi namen, nimajo pa nikakršnega sporočila in draža za ciljno populacijo.

Kreativnost, valilnice idej, sporočil, oblik, barv,… Zunanji opazovalec bi verjento pogledal na oglaševalski posel kot na prodajalno idej, na kraj, kjer ljudem nove ideje padajo iz rokava, zorijo, se medijo…a na žalost tudi gnijejo. Kreativni proces pa nemalokrat zmoti neusmiljen tempo in lovljenje rokov, kar že sam po sebi ubije vso romantiko. Verjetno bo kdo oporekal, ko bom rekla, da ni težko nabrati dobrih idej…je pa hudičevo težko nabrati prave ideje… Umetnost ali obrt? Odgovor: Obrt prepoznavanja pravih idej.

Še vedno ena najboljših slovenskih TV reklam…takrat so še vedeli, komu prodajajo, kaj in kako naj to storijo…

Fragmenti dneva

Mojcas — Wed, 14 Apr 2010 21:45:55 +0000

Deževnik se od ugodja zvija na pomladnem dežju. Dolga je še njegova pot čez zlizani asfalt in če so mu zvezde danes namenile srečo, bo preživel to pot čez cesto. Imajo tudi deževniki horoskop? Morda se je v njem zapisalo: »Uspelo vam bo nemogoče. Danes so vam zvezde naklonjene, vse bo steklo kot po maslu. Tudi deževno vreme ne bo pokvarilo vašega razpoloženja. « In če imajo tudi deževniki svoje horoskope, kakšen je deževnik rojen v znamenju leva…

Gospodična, ki je od glave do peta oblečena v Jeana Paula Gaultierja bere knjigo o duhovnosti, ”pravih” vrednotah in nepomembnosti materialnega. Njena oprava brez čevljev in torbice stane čez 1000 evrov. Spotoma je donirala še 20 evrov knjižnici, saj je očitno knjigo prebirala res dooooolgo časa. Morda se je tako poglobila vanjo, da jo je pozabila vrniti.

Majhni otroci so pomanjšani negativi svojih staršev, pa čeprav bi ti radi, da mislite, da niso. Pomanjkanje avtoritete in zbrklanost podstrešja staršev se odraža na razštelanem otroku. Včasih si želim, da otroci ne bi videli neumnih sprenevedajočih obrazov svojih stvariteljev in da jih nikdar ne bi posnemali…

Gospod na stopnicah v zadregi pojasnjuje svojemu desetletnemu sinu, kdo je bila ta gospa, ki ga je tako lepo pozdravila. V gospodovi obrambni drži je nekaj sumljivega…

Iz službe sem odšla ob sedmih in nikjer v stavbi ni bilo ne duha ne sluha o čistilkah, ki bi ob tej uri že morale končati z delom. Morda bi res jutri nesla s sabo v službo krpo in čistilo…metlico za strniščno školjko? Tista velika strašna recesija ali zgolj recesija delavnosti?

Jabolčna čežana je izpolnila moja pričakovanja in upe. Delo končano, energije je bilo pa še dovolj za en zblojen blogerski zapis. Vedno se lahko zaneseš nase in na jabolčno čežano… Če jogurtu ne bi potekel rok trajanja, bi bilo verjetno še boljše in energijski obrok bi bil popoln.

Danes te potrebujem. Zelo. Srečna sem, da te imam. Objemi me.

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj

Mojcas — Wed, 20 Jan 2010 21:31:51 +0000

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj. Takrat mi je bilo pač vseeno, da sem punčka in da B. Križaj to ni. V tistem delu ranega otroštva se mi to ni zdel pomemben in odločujoč podatek. Na današnji dan pred 30-imi leti me še ni bilo na svetu, je pa Bojan Križaj v Wegnu dosegel svojo prvo (in prvo slovensko) zmago v svetovnem pokalu alpskega smučanja. In čez nekaj dni manj kot 9 mesecev sem jaz prijokala na svet…:)

Bila sem živahen in družaben otrok, dobro sem hodila že z 9-imi meseci, najbrž zato, ker mi je bilo v stajici dolgčas in sem si zaželela družbe svoje sestre, ki je bila takrat stara že skoraj dve leti. Tako me tudi niso uspeli dolgo zadržati stran od malih smučk, ki so v mojem spominu od kar je v njem zima. Bile so najbolj čudovite smučke, kar sem jih kdaj imela. Bile so plastične, pa vendar že dovolj dobre, da sem se kot otrok lahko na njih učila smučati. Še danes vidim pred sabo tisti dve dil’ci, na katerih je bil z modro barvo narisan fantek, na glavi pa je imel rdečo kapo s cofom. Pozimi starši niso imeli veliko dela z nami, zjutraj so nas oblekli v kombinzončke in tako smo ure do kosila prebili na snegu, razen če te ni prijelo lulat…tisto ni bilo najbolj dobrodošlo, saj je to pomenilo, da so te zadržali nitri do kosila, ker se jim ni dalo za urco spet oblačiti vse zimske opreme (kar zna biti pri otroku precej zamudna zadeva). Po kosilu pa smo šli na sneg do teme. Takrat so bile zime še zime in snega je bilo na pretek. Predno smo kot otroci začeli svojo smučarsko tekmo, je vsak povedal, kateri smučatr je…”Jaz sem Bojan Križaj!” ”Ne, ti pa ne moreš biti, ker si punca.” ”Ohhhh…” Kmalu mi je bilo jasno, da živim v moškem svetu:)

Vsak vikend, od otroštva pa do nekaj let nazaj, se je pričel z gledanjem smučarskih tekem, šele ko je bilo tekme konec, smo lahko imeli kosilo. Ta ritual je na nas verjetno prenesel dedek, ki je dosledno spremljal prav vse zimske športe in kadar je gledal smučarske skoke, nismo smeli niti pisniti. Zadnja leta prve smučarske teke prespim, pa tudi navijanje za ”naše” nima več istega žara kot včasih, ko smo sedeli pred TV in čakali, kdaj bo na vrsti Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet,… tisto so bili časi čiste športne romantike, saj o poklicnih športnikih še ni bilo prav dosti govora, pa tudi nagrade niso bile prav nič zaslužkarske, takrat se je smučalo zaradi ljubezni do športa, tekmovalnosti, uspeha in slave. To so bili časi, ko so slalomska vratca še imela zastavice in slalomistom ni bilo treba obvladati boksa, pokrivala pa so smučarjem naštrikale njihove babice. Bojan pa je vozil s trakom za ušesa in njegovi svetli lasje so štrleli v zrak. To so bili zlati časi smučanja, z Ingemarjem Stenmarkom na čelu. To so bili časi, ko so ljudje prekinili z delom in stiskali pesti za naše bele viteze. To so bili časi Podarim-dobim in Rifleta. Elan je bil naše najuspešnejše podjetje in Kranjska Gora je imela najlepše smučišče v državi. Bili so časi, ko smo Slovenci dobili nadimek ”smučarčki” in se nam je zdelo, da smo končno pogruntali nekaj, česar nihče drug v Jugi ne zna. Vsaj pozimi smo bili nekaj mesecev glavni carji od Triglava do Vardarja (če že fuzbala nismo znali špilat). Verjetno je bil Bojan tudi edini Slovenec zaradi katerega so po Jugoslaviji ustavljali delo v tovarnah in prekinjali pouk v šolah v času njegovega nastopa. Ja, to so bili časi…

Zdaj sem menda že velika in nisem Bojan Križaj, pa tudi smučati ne smem, ker so vmes izumili karving, ki mi je porihtal koleno. Japp, vse se spreminja, tudi smučk z dečkom z rdečo kapo nimam več kam natakniti.

Oflajn

Mojcas — Wed, 13 Jan 2010 06:28:18 +0000

Rekord! Rekord! 4 dni sem zdržala, da nisem popoldne doma prižgala računalnika. V bistvu ne gre za kako dobro pripravljeno akcijo, niti ne za vzdržljivostni trening v stilu Martina Strela, ampak se je pač zgodilo. V petek sem prišla domov in bila preveč utrujena od gledanja, kako se moji brisalci mučijo s snegom na vetrobranskem steklu in sem se raje pod odejico posvetila gospodoma Dahlu in Austerju. Vikend je nato deloma minil v najprijetnejši družbi, tako da sem na prižiganje računalnika tudi malo pozabila. Stvar je nanesla tako, da se je ta akcija podaljšala še v ponedeljek. Včeraj pa ni bilo več izhoda, treba je bilo še nekaj narediti popoldne doma, internet je bil nuja.

Nazadnje sem nekaj podobnega storila aprila, ko sem bila na potovanju, takrat sem tudi ignorirala internet in ves social networking stuff. Zadeva je uspela. Menda sem se le enkrat javila na Facebook, ko sem pristala na partyu za upokojence… Dolga zgodba

Sicer pa se lahko kar mirno vpišem v klub n-tako-zelo-anonimnih internetnih odvisnikov. Je pač tudi narava moje službe taka, da je splet eden od pomembnih virov informacij, sporočevalskih kanalov itd…elektronska pošta in službeni MSN pa sta nepogrešljiva delovna pripomočka. Da se ne bom spet izgovarjala na službo, tudi v prostem času rada surfam.

Zadnjič sem se poskušala spomniti, kakšno je bilo življenje pred vso to informacijsko tehnologijo, ki nam zapolnjuje čas (prostora bolj malo od kar poznamo mikročipe), kako smo živeli predno smo se priklopili onlajn. Kako smo se pred množično poplavo mobilnih telefonov uspeli dogovoriti za zmenek? Pa saj si moral stvar planirati teden vnaprej. Če si šel v kino, si se moral najprej dokopati do kakega časopisa, ki pa je ponujal spored le za tekoči dan. Ali pa si šel pogledat na teletekst in čakal in čakal, da se je odvrtela stran, na kateri je bil spored za tvoj kraj, če si imel smolo in si vmes svojo pozornost usmeril kam drugam, si zamudil pravo stran in si lahko zopet čakal. Ali pa si poklical avtomatski odzivnik in čakal, da je glas na drugi strani zdrdral ves spored in če si res imel srečo, je bil tvoj kraj prav na koncu sporeda. Lahko pa si jo kar spontano mahnil v kino, prav veliko nisi imel faliti. Vrtela sta se dva filma, eden ob 18:00, drugi pa ob 20:15.

Kako so se ljudje menili za zmenke mi ni jasno. Danes se zmeniš na gtalku, pošlješ mail ali pa kar na Facebooku. Morda pa ljudje pred vsemi temi pogruntavščinami niso hodili ven. Mogoče so se naključno srečevali:) Jaz ne vem, jaz sem začela hoditi po zmenkih, ko je že obstajal mobilni telefon in si se vse zmenil po mailu

Kakorkoli že…se je pa veliko bolje stiskati oflajn, kot pa dobiti tole: :-* Aneda…

Nekega dne sem kupila dež

Mojcas — Tue, 12 Jan 2010 19:16:15 +0000

Nekega dne sem kupila dež. Razbila sem prašička, v katerem so zvončkljale male bakrene nežke, ki sem jih skrbno nabirala, kadar je kaj ostalo od nakupa sladoleda. Nesla sem jih v trgovino z oblaki in tistega strica, ki jih prodaja, prosila, da poišče kakšnega temnega, ki leži v kotu. Prosila sem ga, da mi da takšnega, ki ga drugi ne marajo, takšnega, ki dela dež. Rade volje mi ga je prodal, saj se ga že dolgo ni uspel znebiti. Navezal mi ga je na vrvico in mi pomahal v slovo. Odskakljala sem po ulici z oblakom, ki je sivo taval za mano. Sem in tja sem pogledala nazaj, če mi še sledi. Bil je tam, lebdel je za mano, bil je moja senca. Iz dneva v dan je postajal čedalje bolj črn in čedalje težji, a še vedno je plaval za menoj, kamorkoli sem že šla. Nekega dne pa se je zabliskalo iz njega, da me je kar prestavilo. Spustila sem vrvico in oblak se je dvignil. Pričelo je deževati. Velike kaplje so padale po mojem licu in potem je posijalo sonce. Za dežjem vedno posije.

Gin brez tonika (A year in review)

Mojcas — Mon, 04 Jan 2010 00:49:06 +0000

Med brskanjem po svojem telefonu sem našla datoteko misli, ki sem jih pisala med aprilskim pobegom čez Pireneje. Še zdaj se mi nariše pred oči bencinska postaja, kjer sem napisala tiste katarzične besede, ki danes – ironično – ne pomenijo prav nič več. V tistem trenutku pa so obrnile svet na glavo, bile so rez v predolgo in seveda! neuspešno rinjenje glave skozi zid. Rado se zgodi, da se ti zaradi pretresov ob butanju z glavo v zid možgani prešejkajo do te mere, da si še bolj nerazsoden kot si že sicer. Kar je -verjemite – neverjetno zoprna reč. Tisti april pa je prinesel streznitev, na tisti zanikrni bencinski postaji sredi Ligurijskih Alp. Ta kratek opis mojih pretresov (možganskih in drugačnih) je kar posrečen prikaz prve polovice minulega leta. In potem, ko me je prevetril katalonski veter, kot tiste pršutke, ki so viseli s stropa v lokalu Marie de Nespomnimsevečkaj, kjer ta 60-letnica dela najboljšo sangrijo daleč naokoli, se mi je zdelo, da nazaj ne bom prišla več ista kot sem odšla. Torej, če kdo misli, da se me je dotaknila kaka Marija z Montserata in se je zaslišala z neba Aleluuuuja, se pošteno moti. V resničnem življenju pač ni takih spremljevalnih efektov. Žal. Žal.

Ne bom rekla, da tudi po prihodu domov s svojo glavo nisem naredila kakšne manjše lukje v kak zid in da s svojim občasnim kroničnim cepetanjem na mestu nisem koga spravila v obup, ampak od takrat naprej sem to delala z nasmeškom na obrazu. Kar je neprimerljivo bolje kot če to počneš brez njega. Pa v bistvu se niti nisem zares spremenila, le iz mene je udarila trma, ki je nosila majico z napisom: Mene pa že ne bo noben j*cenzura* v glavo!… In tako je menda bilo potem. Okey, lahko je bila tudi posledica predoziranja sangrije, kdo bi vedel… Iz tiste dežele tam sem tako prinesla recept za sangrio, na novo prebujeno trmo in svojo zlorabljeno bančno kartico. In potem se je pač vse spremenilo. No…ne čisto takoj.

Druga polovica leta se je pridrčala kot po maslu, z občasnimi drsenji z ritjo po pesku, vendar pa je bilo slednjega le za vzorec. Stvari so stekle. Spet sem se vpisala v klub jebivtrstva in jadrala na valovih tega vetra daleč, daleč… Hkrati sem se izpisala iz kluba avtokanibalov in začasno zamrznila napredovanje čira na želodcu. Torej sem (kljub očitkom starejših in menda pametnejših) le nekaj naredila za svoje zdravje. Proti koncu leta sem še uspešno razvila sposobnost preslišanja prepametnih nasvetov, kar je bilo precej težko, a je uspelo. In zdaj menda počnem samo še tisto, kar hočem, sem princeska z roza copatki sredi svojega kraljstva. In lahko hodim gola po stanovanju, kadar hočem – le kuhinjskemu oknu/vratom se tedaj izogibam, nočem pokvariti apetita kakemu naključno mimoidočemu…čeprav tam ne moreš zares mimo naključno… In tako je nekega dne prišel povsem nenaključno mimo nekdo s steklenico gina in me obrnil na glavo. Zdi se mi, da je bilo minulo leto prav tako kot ta steklenica gina. Najboljša. Zato sem ga spila kar brez tonika, ker nisem želela pokvariti okusa. Lansko leto pač ni bilo za babe in pussye, bilo je trdo, pločevinasto, betonasto in hudičevo dobro, bilo je rock&roll. Če bom to leto spila s pol toliko sreče, uspeha, veselja in užitka kot sem lansko…grem pa jaz črni Mariji z Montserata zapet Aleluuuuuuuuuja! In vse bom naredila, da bo tako!