Obljubim, da se bom potrudila in obnovila zapise Rdeča, Črna in Modra, ki so se izgubili zaradi sheklanega bloga.

Deževnik se od ugodja zvija na pomladnem dežju. Dolga je še njegova pot čez zlizani asfalt in če so mu zvezde danes namenile srečo, bo preživel to pot čez cesto. Imajo tudi deževniki horoskop? Morda se je v njem zapisalo: »Uspelo vam bo nemogoče. Danes so vam zvezde naklonjene, vse bo steklo kot po maslu. Tudi deževno vreme ne bo pokvarilo vašega razpoloženja. « In če imajo tudi deževniki svoje horoskope, kakšen je deževnik rojen v znamenju leva…

Gospodična, ki je od glave do peta oblečena v Jeana Paula Gaultierja bere knjigo o duhovnosti, ”pravih” vrednotah in nepomembnosti materialnega. Njena oprava brez čevljev in torbice stane čez 1000 evrov. Spotoma je donirala še 20 evrov knjižnici, saj je očitno knjigo prebirala res dooooolgo časa. Morda se je tako poglobila vanjo, da jo je pozabila vrniti.

Majhni otroci so pomanjšani negativi svojih staršev, pa čeprav bi ti radi, da mislite, da niso. Pomanjkanje avtoritete in zbrklanost podstrešja staršev se odraža na razštelanem otroku. Včasih si želim, da otroci ne bi videli neumnih sprenevedajočih obrazov svojih stvariteljev in da jih nikdar ne bi posnemali…

Gospod na stopnicah v zadregi pojasnjuje svojemu desetletnemu sinu, kdo je bila ta gospa, ki ga je tako lepo pozdravila. V gospodovi obrambni drži je nekaj sumljivega…

Iz službe sem odšla ob sedmih in nikjer v stavbi ni bilo ne duha ne sluha o čistilkah, ki bi ob tej uri že morale končati z delom. Morda bi res jutri nesla s sabo v službo krpo in čistilo…metlico za strniščno školjko? Tista velika strašna recesija ali zgolj recesija delavnosti?

Jabolčna čežana je izpolnila moja pričakovanja in upe. Delo končano, energije je bilo pa še dovolj za en zblojen blogerski zapis. Vedno se lahko zaneseš nase in na jabolčno čežano… Če jogurtu ne bi potekel rok trajanja, bi bilo verjetno še boljše in energijski obrok bi bil popoln.

Danes te potrebujem. Zelo. Srečna sem, da te imam. Objemi me.

Moj blogec je bil tarča napada in zato so se zapisi zadnjih dveh mesecev izgubili.Morda  jih še najdem. Upanje umira zadnje.

Ko sem prvič slišala za Poken, se mi niti sanjalo ni, kaj to je. Potem sem si ogledala video in se odločila, da tudi sama kupim to ”igračko”. Ideja digitalne vizitke je dobra, upam samo, da se bo prijela in da bom srečevala ljudi, ki bodo tudi sami pokali (is that the word?). Sicer bom imela pa simpatičen obesek za ključe:)

In da ne bo moj Poken tako osamljen, je še  bejbi dobil enga:)

Moram pa pohvaliti gospoda s Poken Slovenija, ki se je maksimalno angažiral za to, da bi jaz pravočasno dobila svoj Poken.

Srečno leto tigra!

Ker se na horoskope spoznam kot na dogajanje v resničnostnem šovu Kmetija, težko rečem, če tigrovo leto prinaša kaj dobrega, ne vem ali se je v tem letu pametno omožiti in procentualno koliko letošnjih zakonov se bo obdržalo, ne vem ali nam grozijo naravne katastrofe (bolj kot že sicer) ali bodo zanosile vse ženske, tudi tiste, ki so to postale šele pred kratkim, ne vem ali tiger napoveduje obdobje prosperitete in če bo Slovenija zmagala na Evrosongu. No, pa tudi tega se ne spomnim v kakšnem znamenju je bilo minulo leto… Nope, nisem post novoletno pijana

In da ne bo pomote,  ne pošiljajte mi knjig, ki razjasnujejo horoskopske teorije, pa tudi druge najbolj prodajane knjige v mesecu januarju mi ni treba poslati. Hvala

Čudno, da se še nihče ni spomnil, da bi pričeli z izobraževanjem spermijev, kajti pri ljudeh se ta zadeva očitno ne obnese, so bile njegove misli, ko je že desetič eni in isti publiki razlagal eno in isto stvar. Te ure z ‘bodočimi intelektualci’ znajo biti včasih sila duhamorne. Kje so tiste debate, ki jih vedno kažejo v filmih, kje so študentje, ki bi polemizirali in razbijali profesorjevo teorijo? V predavalnici številka 5 jih očitno ni bilo. Ne danes, ne včeraj in tudi to leto ne, niti leto prej… Na trenutke se mu je zazdelo, da predavalnica izgublja barve, da je slika, ki jo je oddajal avditorij študentov črno-bela, kar samo po sebi ne bi bilo nič narobe, saj lahko v trenutku našteje pet odličnih črno-belih filmov. Edini problem, ki ga zaznava v avditoriju pa je bil ta, da je ta ‘film’, ki ga oddaja, tudi nem. Večkrat se je že vprašal med svojim akademskim nastopom, če morda govori v jeziku, ki je študentom tuj. Kajti ne le, da od njih ni prišla nobena zvočna reakcija, ampak tudi obrazna mimika teh zombijev, se ni odzivala. Sem in tja je prišlo kakšno vprašanje ob katerem bi se najraje izjokal, saj je šlo za osnovno snov, ki bi jo avditorij že moral poznati. Z leti pa se je tudi tega navadil. Večkrat je poskušal študente zanimirati na tak ali drugačen način. Toda vsi njegovi poskusi so se izgubili kot odmevi v praznem sodu. Med tem, ko je svojim nezaintertesiranim študentom predaval literarno teorijo, ga je večkrat prijelo, da bi zavpil: ‘Kaj hudiča delate tu? Pa saj z literaturo ne boste mogli živeti. Pojdite ven, stran s te fakultete, poiščite si študij s katerim boste res lahko služili denar. Spizdite!’ Ampak se je vedno znova zadržal.

Sem in tja mu je pot prekrižal kak študent, ki bi rad bil Bukowski, Henry Miller, Hemingway. Pa je bilo vse, kar so premogli ti študentje to, da so ga tankali kot vsi trije skupaj, le da so ti trije imeli še talent za pisanje. Študentje so poskušali droge, seksali vsepovprek, se napajali z dragim viskijem in upali, da bodo v nekem vrhuncu tega svojega početja našli navdih, idejo, s katero bodo zamajali literarni svet. Pa se to ni zgodilo. Od vseh svojih študentov v zadnjih dveh letih ni znal imenovati enega, ki bi imel zares talent.

Namesto, da bi sam pisal, se je bil primoran ukvarjati s temi primerki na fakulteti. Preklel je dan, ko se je vpisal na primerjalno književnost. Ko bi vsaj študiral pravo, ekonomijo ali strojništvo in imel danes kakšno bolj donosno službo, pisal pa bi ”za zraven”. Je bila pač strast do pisane besede prehuda. Tako huda, da je v svojih najstniških letih, ko so drugi po raznih kotih preverjali ženske spolne organe svojih prijateljic, on čepel doma v kotu in bral. Veliko časa je prebil v knjižnjici, toda tam je bil zaradi drugih vzgibov. Tam je delala mlada knjižničarka z ogromnim oprsjem, ki je kar kipelo pod njeno belo srajco. In kadar je svetloba ugodno padla, je bilo videti marsikaj. Pa saj ni vedel ali je vzljubil knjige zaradi njih samih ali posredno zaradi tiste knjižničarke, ki ga je enkrat dobila na samem, si odpela majico in pritisnila njegovo roko na svoje gole prsi. Tudi knjižničarke imajo svoje potrebe, je pomislil in usta so se mu razlezla v nasmeh, kar pa je šlo, mimo njegovih študentov neopaženo, seveda.

Imel pa je to srečo, da je uspel napisati uspešen roman. Ni pa se mu sanjalo, kaj je ljudi pritegnilo, da so razgrabili roman Spomin velike ribe. Pravzaprav je bil že svojevrsten čudež, da je sploh kdo knjigo izdal, potem pa se je vse odvilo tako hitro. Ni bilo revije, časopisa, TV oddaje, v kateri ne bi gostoval. Vsi so brali Spomin velike ribe. Razumel ga sicer ni nihče, a to je bil nepomemben detajl, nemoteče dejstvo, kar se tiče ekonomske plati zadeve. Ni ravno obogatel, je pa dobro zaslužil, dobil predujem za knjigo, ki je potem ni nikoli napisal in njegova medijska prepoznavnost ga je pripeljala do mesta profesorja. Baje so šefi fakultete planirali, da bodo dobili sponzporska sredstva na račun popularnega profesorja Zvera. Če je to res pomagalo, je težko oceniti. Zver se pač res ni imel za kaj pritoževati. Če bi spacal tisto svojo drugo knjigo, bi bil verjetno na konju, a lepše je bilo počivati na lovorikah stare slave.

Spomin velike ribe je bil družbeno kritičen roman, a napisan z veliko mero humorja, nekaj pornografije in eksplicitnim jezikom. Le redko kdo je opazil v njem družbeno-kritično noto, čeprav je bila precej očitna. Vsi so se bolj osredotočili na tisti del s pornografijo. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena, česar sprva nihče res ni pričakoval, čeprav knjiga ni bila napisana z levo roko, res pa je, da se pa tudi ni pretegnil ob pisanju. Knjižne nagrade pa so kar deževale, našel se je celo neki norec, ki je odkupil pravice za gledališče in film. Kar naenkrat je vsak, ki je želel biti cool, navedel, da je Spomin velike ribe njegov najljubši roman vsi: od turbozvezd, zvezdic za katere nihče pravzaprav ne ve, zakaj so slavni, igralcev v gledališču, liberalnih politikov, profesorjev v srednjih šolah, ki so silili svoje učence v obvezno branje Zverovega romana, do intelektualcev, ki so poskušali analizirati prav vsak del romana,… Tako je profesor Zver postal zvezda. Pravzaprav je postal ravno tisto, kar je v svojem romanu najbolj kritiziral in napadal.  Ugotovil je, da bi se na zadevo pravzaprav lahko navadil, a ker mu je manjkalo samodestruktivnih vzgibov, se je odločil, da bo boemsko življenje zamenjal za boemsko življenje s trdnimi temelji, z redno službo, rednim prihodkom in urnikom, ki ne bo dopuščal, da bi se izgubil v vesolju in času. Tako je Zver pristal v predavalnici številka 5. Še vedno mu je namreč odmeval v glavi očetov glas, ki je govoril:’ Fant, s pisarijo ne boš nič zaslužil.’ Pokojni oče se je sicer motil, kajti knjiga je navrgla prijeten kupček denarja. No, pokojni oče se je zmotil še pri marsičem, a kljub vsemu so Zveru zavedno ostale v spomin odtisnjene očetove besede in dvomi.

Ko je ura predavanja minila, so se študentje usuli skozi vrata, dva ali trije pa so po vsaki uri pristopili do profesorja.  Vsi so ponavadi želeli, da se profesor podpiše v knjigo. ”In ne prodajte je nikoli za manj denarja kot stane liter Jacka Danielsa!” je rekel Zver, po tem ko je v knjigo ovekovečil svoj podpis. Naj vsaj komu koristi, si je mislil.

Ko ima človek čas samo zase…recimo…(no delo za službo bom kar z veseljem odmislila)

P.S.: Škratek se je zmotil..na sliki bi moral biti tudi listek ZABAVNO…

Čist en malo sem mislila nate…

Sedim ((Naslov je ukraden od tod:  http://www.preseren.net/slo/3_poezije/48_pred_pevcu.asp : Popréd si pevec bil; zdaj si homeopat; popréd si časa bil, zdaj si življenja tat.)) za dvema laptopoma in od utrujenosti me že malo mrazi, stiskam se k skoraj prazni skodelici kave…tretji, morda četrti danes…oči se mi zapirajo, a se poskušam zmotivirati še za nekaj uric dela. Vrtim si en in isti patetični komad. Nič kaj kulturno se ne počutim danes…sploh pa ne, če svojo podobo ujamem v ogledalu. Se pač nisem počesala. Prešeren mi bo oprostil, v to sem prepričana.

Ali je zelo narobe, če se nočem opedeliti v pasjih zgodbah in če zavestno zaprem časopis, prestavim kanal in kliknem x kadar naletim nanje. Delovalo je pri Kmetiji, zakaj ne bi tudi tokrat. Ali moram imeti mnenje o tem? Ne vem… vem pa, da imam mnenje o marsičem drugem. O slovenski socialni politiki, o partitokraciji, o ”odtekanju” državnega denarja…itd…itd…v bistvu se mi ne da tega  zdaj razpredat… Saj to lajnam že veš čas, verjetno je stavek, ki sem ga v minulem letu največkrat rekla: ”Mislim, da so še drugi, bolj pomembni problemi.” O ja… Pa se jim ne bomo posvetili, ker so kmalu te volitve, potem so že druge in potem naslednje…kočljivih zadeva pa takrat ni pametno reševati, baje.

No, jaz imam v tej jebeni državi namen živeti še ca. 40-50 let…in ko se mi ta misel zapiše, me še bolj zazebe. To je to? To je vse? Oh ne, ne more biti. Ampak, dajmo že nehat jamrat in kaj naredit. Dejmo se upret temu dreku, ki nam ga servirajo. Ali bomo še naprej gledali, kako nas vrti pleme iz Butal, po medijih, po parlamentu, po lastnih posteljah… Si res ne zaslužimo več kot podcenjevanja, poneumljanja in poniževanja?

Začela sem ignorirati vse novičarske medije, ker je vse skupaj kot slaba farsa, ki je pač dolgo ne moreš gledat. Včasih, če me spomin ne vara,  so imeli mediji neka merila, neke standarde, meje pod katere niso šli, danes pa, če zgodba ni pod mejo niti ne pride v medije. Hard core kapitalizem, ki je zlezel tudi v medije, je privedel do zelo slabe prakse, ki jo ljudje, ki delamo z mediji še kako občutimo – če ne oglašuješ oz. plačuješ, o tebi ne bodo želeli pisati, pa če dobiš nobelovo nagrado.

Če bi ubogi naš France danes živel, bi ga verjento ob 18h napičili na KanaluA, da je pedofil in zalezovalec (Boštjanov štos verjetno ni daleč od resnice…), razen če ne bi v svoji odvetniški pisarni sprejemal vseh gospodarskih kriminalcev in bi služil lepe pare, potem bi mu bilo dovoljeno praktično vse.  Hvaljen in prodajan literat ne bi bil, ker ni Prekmurec. Mogoče bi pa nastopal na Kmetiji in se poročil s porno zvezdo. Me pa zanima, kako bi se imenoval Prešernov trg in na kaj bi potem Vika Potočnik najprej  pomislila, ko bi slišala za Prešerna.

Vika Potočnik #fail

(vir: preseren.net)

Mogoče bi pa napisal nogometno himno kot popotnico slovenskim nogometašem v JAR. Bogsigavedi…Mogoče bi pa kot dr. Drnovšek želel, da za njim ne postavljamo spomenikov. Tudi Churchill ni hotel, da po njem serjejo golobi…

Se grem počesat…

Jaz nisem navadna vrečka…

Treba je narediti malo reklame…:)

Vsi slovenski ljubitelji lepega moramo vsaj enkrat v življenju zaviti v Steklarno Rogaška Slatina in se ustaviti v njihovi prodajalni. Na voljo imate dve prodajalni, prva je ”prava” prodajalna, kjer so vsi artikli razstavljeni ”kot je treba.” Po pogovru s prodajalkami sem izvedela tudi to, da morajo vsak dan po zaprtju trgovine zbrisati vseh nešteto kristalnih kosov, ki so razstavjeni v prodajalni. Druga pa je ”outlet” trgovina, kjer dobite čudovite kristalne izdelke za malce nižjo ceno. Po kakšnem kriteriju ti izdelki pristanejo tam mi ni povsem jasno, saj nisem opazila, da bi bil kateri od izdelkov poškodovan.

Malo ljudi pa ve, da v Rogaški izdelujejo prestižne ročno izdelane produkte za nekatere najbolj zaželjene blagovne znamke ljubiteljev luksuza. Med drugim izdelujejo tudi kristalno linijo za blagovno znamko Versace in še nekatere druge, pod okriljem Rosenthala.

Versacejeva meduza v smrtonosnem orožju:)

(p.s.: Težko ga bo kdo dobil v glavo, ker ga s težavo dvignem, kaj šele, da bi ga lahko vrgla:)

Moja zadnja ekspedicija v Rogaško je bila namenjena nakupu kristalne steklenice za viski in pripadajočih kozarcev. Nakup se mi je posrečil, saj sem steklenico lahko cenovno zelo ugodno dobila v outletu, kozarci pa so zahtevali svojo ceno, saj jih v outletu nso imeli. A ko malo preračunaš cene kozarcev, prideš do sklepa, da boš zelo premislil, predno boš še kdaj kupil kak napol plastičen kozarec v Ikei ali kje drugje. Za par evrčkov več lahko dobiš ročno delan kristalni kozarec iz Rogaške. Seveda to ne pomeni, da bomo pri nas doma pili samo še iz kristalnih kozarcev, ob posebnih priložnostih pa že…:)

Vem, kje bom od zdaj naprej kupovala poročna darila.

Ekspedicija se je zaključila v centru hotelskega dela Rogaške, kjer nam je ”lokalni vodič” predstavil vse in še več, kar lahko danes vidimo v Rogaški. Predvsem trume Rusov, ki so vzeli Rogaško že za svojo enklavo in le še tabla za Rogaško Slatino ni prevedena v ruščino.

V Rogaški pa toplo priporočam tudi restavracijo Attems, ki je verjetno ena redkih restavracij z dušo daleč naokoli.