”Prekleto!” Če ne bi bilo tiste prav nič estetske kante za smeti, ki se je tako nemarno nastavila za avto, bi lahko večerni izhod brez težav zamolčala, zdaj pa si bo treba izmisliti zgodbo, in to tako, ki bo bolj zgovorna od tiste grde praske na očetovem avtomobilu.

”Se zgodi.” bi rekla mati, ki ima že dolgo zgodovino kreativnega pristopa h karoseriji svojega avtomobila. Praska sem, praska tja… ”Tole je Rover, tak grd, zelen. Tukaj je bil Audi. Črn. Ta je od nakupovalnega vozička, ki se mi je zapeljal v avto. To je robnik garažnih vrat. Oooo, ta pa je lepa, prometni znak. Ne sprašuj…Za tole je pa krvi neznani storilec, predvidevam, da je bil terenec. Ali vidiš, kako visoko je?”

Ampak oče ni bil nikoli navdušen nad moderno umetnostjo. Kadar mu je uspelo dvigniti oči iznad svojih bralnih očal, ki so skenirale papirje in papirje in paprje, je  izdahnil kaj v tem smislu: ”Diplomo si že oddal otrok?” Odgovora potem ni poslušal, kajti poznal ga je ali pa ga ni zanimal. Šanse so bile pol-pol. Jaz bi stavila na drugo.

Problem praske, ki se je znašla na očetovem avtomobilu je bil veliko globji kot je izgledalo na prvi pogled. V bistvu je zadeva tako večplastna, da niti ne vem, kje naj začnem. No ja…morda kar tule: Očetov avto je tabu. Je pač edina stvar v družini, ki ga zares uboga, zato ne pusti nobenim drugim prstkom, da mešetarijo po njem. Očetovega avtomobila se ne sme dotikati. Pika. Tu ni debate. Ni pogajanj. Ni vprašanj. To je aksiom. Z eno nespametno odločitvijo sem zamajala temelje eksistence in smisla bivanja nekega človeka. Kaj mu še preostane…

Šla sem nekajkrat mimo avtomobila in poskušala ugotoviti ali bo prasko videl tudi nedko, ki ne ve, da je tam. Res sem se trudila, da bi jo spregledala, pa ni uspelo. Poklicala sem sosedovega mulca, ki se je potikal v bližini in ga vprašala, če opazi na očetovem avtu novo anteno, pa je presenečen rekel: ”Anetene nisem opazil, kdaj pa je dobil tisto  grdo prasko tam?” Moja teorija, da praska ni vidna, se je tako razblinila…

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo oče prasko opazil in sprožil gonjo za strorilcem, ki je tako grdo iznakazil njegov avto.

”Kaj si pa ti tako slabe volje?” me je ustrašil, ko sem zamišljeno pogledovala iz kuhinje proti njegovem avtomobilu. ”Errrrrmmmm, ehhhhh….aahhh…eeeee…” je bilo vse, kar sem spustila iz sebe.

”Na zdaj pa še govortiti ne znaš več.” se je pošalil, jaz sem se pa zarežala kot pečen piščanec. Če bi se še lahko smejal…

”Greva kupit darilo za mamo.” je rekel…

”Ohhhhhh….”

”Ja?”

”Aaaaa ne more to počakat do jutri?”

”Saj veš, da ima danes rojstni dan, a ne…”

”’Ohhhh…a smo že petega….joj.”

”No, greva, podvizaj se.”

Postalo mi je vroče, kot da bi me marinirali, zaprli v pečico in zdaj…burn, baby burn… Nič drugega mi ni preostalo, da sem šla.

Ko sva prišla do avtomobila, je sprva hotel spraviti nekajh v prtljažnik, kar bi pomenilo moj konec, saj je bil moj štempelj minule noči prav na zadku avtomobila. In po besedah sosedovega smrkavca, viden iz vesolja. ”E.T.-jeva mama vidi to buško iz svoje dnevne sobe.” je rekel. ”Uredu bo, nisi duhovit.” sem mu povedala.

Na srečo si je oče premislil in ravno, ko je bil namenjen okoli avotmobila, ga je poklical sosed s svojih stopnic. Trajalo je nekaj minut, da sta se pomenila o vremenu, (še) ministru Erjavcu in teku na smučeh. Ko sta zaključila pogovor, pa je oče hitro sedel v avto in kar obstala sem, ker nisem verjela svoji sreči.

”No, a boš sedla notr, al ne?” je rekel, ko sem stala pred vrati kot vkopana, saj si nisem opomogla od svoje neverjetne sreče. In sem sedla v avto. Ni potrebno posebej povdarjati, da sem bila več ali manj tiho celo pot. Da sem tuhtala tako močno, da sem se pošteno prešvicala. In prišla do načrta…

Ko je oče parkiral bočno pred trgovino, mi je postalo javsno, da zadka avtomobila ne bo videl na poti do vhoda, se mi zdi, da mi je v glavi kar zapelo. Izbrala sva darilo za mamo in se odpravila nazaj proti avtu. Oče me je poslal, da nesem darilo v prtljažnik.

”Ooooo, od kdaj imaš pa to grdo bunko?” sem rekla.

Oče je prihitel k zadnjemu delu avtomobila. ‘‘To pa ne vem. Je doma to že bilo na avtu?” je vprašal zaskrbljen.

”Ne. Verjetno bi opazila, če bi bilo, saj to buško že E.T.-jeva mama vidi iz svoje dnevne sobe.”

”A?” se je začudil, nato pa spet posvetil avtomobilu. ”Očitno me je ravnokar nekdo butnil. Srebrn avto je bil.”

”Res grdo. Svinje.” sem rekla.