V resničnem življenju ima Mojca rada Bedanca
Header

Prilika dela…

January 8th, 2010 | Posted by Mojcas in Kratke izmišljene - (5 Comments)

”Prekleto!” Če ne bi bilo tiste prav nič estetske kante za smeti, ki se je tako nemarno nastavila za avto, bi lahko večerni izhod brez težav zamolčala, zdaj pa si bo treba izmisliti zgodbo, in to tako, ki bo bolj zgovorna od tiste grde praske na očetovem avtomobilu.

”Se zgodi.” bi rekla mati, ki ima že dolgo zgodovino kreativnega pristopa h karoseriji svojega avtomobila. Praska sem, praska tja… ”Tole je Rover, tak grd, zelen. Tukaj je bil Audi. Črn. Ta je od nakupovalnega vozička, ki se mi je zapeljal v avto. To je robnik garažnih vrat. Oooo, ta pa je lepa, prometni znak. Ne sprašuj…Za tole je pa krvi neznani storilec, predvidevam, da je bil terenec. Ali vidiš, kako visoko je?”

Ampak oče ni bil nikoli navdušen nad moderno umetnostjo. Kadar mu je uspelo dvigniti oči iznad svojih bralnih očal, ki so skenirale papirje in papirje in paprje, je  izdahnil kaj v tem smislu: ”Diplomo si že oddal otrok?” Odgovora potem ni poslušal, kajti poznal ga je ali pa ga ni zanimal. Šanse so bile pol-pol. Jaz bi stavila na drugo.

Problem praske, ki se je znašla na očetovem avtomobilu je bil veliko globji kot je izgledalo na prvi pogled. V bistvu je zadeva tako večplastna, da niti ne vem, kje naj začnem. No ja…morda kar tule: Očetov avto je tabu. Je pač edina stvar v družini, ki ga zares uboga, zato ne pusti nobenim drugim prstkom, da mešetarijo po njem. Očetovega avtomobila se ne sme dotikati. Pika. Tu ni debate. Ni pogajanj. Ni vprašanj. To je aksiom. Z eno nespametno odločitvijo sem zamajala temelje eksistence in smisla bivanja nekega človeka. Kaj mu še preostane…

Šla sem nekajkrat mimo avtomobila in poskušala ugotoviti ali bo prasko videl tudi nedko, ki ne ve, da je tam. Res sem se trudila, da bi jo spregledala, pa ni uspelo. Poklicala sem sosedovega mulca, ki se je potikal v bližini in ga vprašala, če opazi na očetovem avtu novo anteno, pa je presenečen rekel: ”Anetene nisem opazil, kdaj pa je dobil tisto  grdo prasko tam?” Moja teorija, da praska ni vidna, se je tako razblinila…

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo oče prasko opazil in sprožil gonjo za strorilcem, ki je tako grdo iznakazil njegov avto.

”Kaj si pa ti tako slabe volje?” me je ustrašil, ko sem zamišljeno pogledovala iz kuhinje proti njegovem avtomobilu. ”Errrrrmmmm, ehhhhh….aahhh…eeeee…” je bilo vse, kar sem spustila iz sebe.

”Na zdaj pa še govortiti ne znaš več.” se je pošalil, jaz sem se pa zarežala kot pečen piščanec. Če bi se še lahko smejal…

”Greva kupit darilo za mamo.” je rekel…

”Ohhhhhh….”

”Ja?”

”Aaaaa ne more to počakat do jutri?”

”Saj veš, da ima danes rojstni dan, a ne…”

”’Ohhhh…a smo že petega….joj.”

”No, greva, podvizaj se.”

Postalo mi je vroče, kot da bi me marinirali, zaprli v pečico in zdaj…burn, baby burn… Nič drugega mi ni preostalo, da sem šla.

Ko sva prišla do avtomobila, je sprva hotel spraviti nekajh v prtljažnik, kar bi pomenilo moj konec, saj je bil moj štempelj minule noči prav na zadku avtomobila. In po besedah sosedovega smrkavca, viden iz vesolja. ”E.T.-jeva mama vidi to buško iz svoje dnevne sobe.” je rekel. ”Uredu bo, nisi duhovit.” sem mu povedala.

Na srečo si je oče premislil in ravno, ko je bil namenjen okoli avotmobila, ga je poklical sosed s svojih stopnic. Trajalo je nekaj minut, da sta se pomenila o vremenu, (še) ministru Erjavcu in teku na smučeh. Ko sta zaključila pogovor, pa je oče hitro sedel v avto in kar obstala sem, ker nisem verjela svoji sreči.

”No, a boš sedla notr, al ne?” je rekel, ko sem stala pred vrati kot vkopana, saj si nisem opomogla od svoje neverjetne sreče. In sem sedla v avto. Ni potrebno posebej povdarjati, da sem bila več ali manj tiho celo pot. Da sem tuhtala tako močno, da sem se pošteno prešvicala. In prišla do načrta…

Ko je oče parkiral bočno pred trgovino, mi je postalo javsno, da zadka avtomobila ne bo videl na poti do vhoda, se mi zdi, da mi je v glavi kar zapelo. Izbrala sva darilo za mamo in se odpravila nazaj proti avtu. Oče me je poslal, da nesem darilo v prtljažnik.

”Ooooo, od kdaj imaš pa to grdo bunko?” sem rekla.

Oče je prihitel k zadnjemu delu avtomobila. ‘‘To pa ne vem. Je doma to že bilo na avtu?” je vprašal zaskrbljen.

”Ne. Verjetno bi opazila, če bi bilo, saj to buško že E.T.-jeva mama vidi iz svoje dnevne sobe.”

”A?” se je začudil, nato pa spet posvetil avtomobilu. ”Očitno me je ravnokar nekdo butnil. Srebrn avto je bil.”

”Res grdo. Svinje.” sem rekla.

Mémoires de Paris

January 6th, 2010 | Posted by Mojcas in Spominčice - (2 Comments)

V Parizu sem bila doslej samo enkrat in še to pred mnogimi mnogimi leti. Mesto ni bilo podobno tistemu, kar sem pričakovala…bilo je…malce drugačno.  Stran od galerij, turističnih kavarn, modnih trgovin, se tisti pravi Pariz v resnici šele začne.

Prvi spomin na Pariz in prva asociacija je Eifflov stolp. Kot vsi turisti, smo se tudi mi ustavili na točki, kjer je najlepši pogled na stolp in Marsovo polje. Z avtobusom smo naredili postanek, ki je trajal le nekaj minutk, saj je šofer ustavil na mestu, kjer to ni dovoljeno. Hitro smo poskakali ven, ko pa sem stopila z avtobusa, je mimo mene švignila nevesta v dolgi in razkošni beli obleki…na kolesu. Začudeni smo gledali za njo, ona pa je poganjala pedale, kot da bi ji gorelo za petami. Ni se ozirala na ljudi, ki so vpili za njo z ulice, na avtomobile, ki so hupali, ko je s svojim kolesom zavila v enega od bolj prometnih rondojev. Prav neverjetno elegantno ji je uspevalo loviti vlečko, dolgo krilo in krmilo kolesa. Takrat sem si v mislih rekla: Mojca, dobrodošla v Parizu! Prav rada pa bi vedela ali je hitela na poroko ali s poroke…

Takrat smo stanovali v nekem starem, zanikrnem hotelu na Pigalu, vendar malce odmaknjenem od glavnega in najbolj turističnega dela. Verjetno je bil to najslabši hotel (kar se standarda in čistoče tiče), v katerem sem doslej bivala, a zagotovo z največ duše. Nahajal se je v ozki uličici, kjer ni bilo trgovin in kavarn, stare hiše v njej pa so dajale (očitno) poceni dom premnogim bohemskim, pa tudi izgubljenim dušam. In iz našega hotelskega okna se je fino videlo v njihove domove.  V neki noči, ki smo jo v napol treznem stanju skoraj vso prebedeli ob smiselnih in nesmiselnih pogovorih, v naši hotelski sobi, smo opazile mladega moškega, ki je v stanovanju na drugi strani ulice celo noč ustvarjal. Morda je bil kreator, kostumograf, krojač…ne vem…vem pa, da je bila (vsaj za nas dekleta) prava poezija za oči, ko smo ga opazovale, kako brez majice in z lepo izklesanim telesom celo noč šiva ter nežno in skrbno oblači lutke, ki so poseljevale pol njegovega stanovanja. Proti jutru je le opazil, da ima občinstvo in jezno zagrnil zaveso.

V neki drugi noči smo zašli po čudnih ulicah, drugačnega Pariza kot ga doživijo turisti, polnega priseljencev, brezdomcev, prostitutk, možakarjev z noži in pijancev, ki so spali ali umirali na tleh. Bilo nas je pet in nihče ni bil trezen, iskali smo Jima Morrisona. Če smo pokopališče Pere Lachaise iskali sploh približno v pravem delu mesta, ne vem…pravzaprav močno dvomim. Nekdo iz naše družbe, pa je šel v Pariz samo zato, da obišče Morrisonov grob. To je bil njegov eden in edini cilj v Parizu, njegova največja želja. Ko smo tako blodili po tistih temačnih ulicah in kar naprej poslušali: ”A je tu pokopan Jim?”, je bilo kar malce predvidljivo, da smo prvo pokopališče, ki smo ga našli, označili za Pere Lachaise in prvi večji nagrobnik za Jimov in osrečili sošolca, ki je na poti do hotela, ki smo ga po nekajurnem blodenju le našli, verjetno vsem mimoidočim v slovenščini vzhičen razložil, da je videl Jimov grob. Laž je padla na plodna tla, prepojena z alkoholom, če bi bil sošolec še sposoben prebrati, kaj piše na nagrobniku,  laž ne bi uspela. Da opravičim lažnjivko, tisto je bil naš zadnji dan/večer/noč v Parizu in sošolcu smo želeli izpolniti željo, tako ali drugače… Še dolgo je ves vesel govoril o tem. Mislim, da je trajalo skoraj dve leti, da smo mu povedali resnico o (neuspelem) obisku Jimovega groba. Upam, da je še kdaj obiskal Pariz… kot ga bom jaz spet nekega dne…morda.

13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca

January 5th, 2010 | Posted by Mojcas in Bukvice - (0 Comments)

Za Zamonijo sem prvič slišala v Bohinju, ko smo pred leti sedeli na planšarskem kosilu s sestrinimi obiskovalci iz Nemčije, takrat je Ulrichu ušla besedna zveza ”sladka puščava”, ki se je nato izkazala za ”Sladko puščavo” v deželi Zamoniji, kar je v meni vzpodbudilo veliko zanimanje, saj do tedaj kapitana Sinjedlakca nisem poznala, razen iz ARD-jeve otroške serije Oddaja z mišjo (le da me ta figura v svoji TV obliki ni pritegnila). Je pa moje zanimanje za kreature iz Zamonije opazila moja sestra, ki mi je bukvo v nemškem izvirniku podarila tiste jeseni za rojstni dan. Knjiga obsega dobrih 700 strani, zato si dolgo nisem vzela časa zanjo, vse do izpred enega meseca, ko so me razsvetlili, da od leta 2000 obstaja tudi v slovenskem prevodu. Načeloma z nemščino nimam nobenih težav, vendar pa je besedišče polno izmišljenih besed, skozi katere bi se ob branju originala prebijala zelo počasi, zato sem ob odkritju prevoda takoj stekla v knjižnico in moje popotovanje skozi Zamonijo ob strani Sinjedlakca se je pričelo.

Odpuljeni svet Zamonije je nastal v domišljiji ekstravagantnega nemškega ilustratorja, avtorja stripov in pisatelja Walterja Moersa (roj. leta 1957), ki je poleg kapitana Sinjedlakca zakrivil še nekaj drugih nemških popularnih figur, med njimi kleines Arschloch (Little Asshole, Mala rit) in Adolf Nazi-Sau ((Angleška verzija)) (Adolf Nazi-svinja). Že iz imen teh junakov je razvidno, da gre za komična, sarkastična in na momente že malce bizarna dela. Nekja podobnega preveva tudi fantastičen svet Zamonije, ki jo je avtor opisal v svojih romanih večkrat, največje pozornosti pa sta bila deležna zamonijska romana 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca in Rumo (obe knjigi sta prevedeni v slovenščino).

Kapitana Sinjedlakca sicer najdete na policah mladinske literature, vendar pa je zaradi svoje domiselnosti, inteligentnega humorja in (na momente) grotesknosti primerna tudi za starejše bralce, predvsem za tiste, ki vedno radi pokukajo v kakšen izmišljen svet, z lastnimi zakoni in edinstvenimi prebivalci.

Trinajst in pol poglavij nas popelje skozi različna življenjska obdobja sinjemodrega medveda, ki trdi, da se je rodil iz pene morskega vala ali pa iz bisera školjke, ugrabili so ga palčki pirati, govoriti sta ga naučila čenčava valova, bil je navigator pterodaktilusa salvatorja (popotni reševalni zaver), bil je učenec enega najbistrejših umov v vesolju prof. dr. Črtomirja Črnonočnika, bil je žrtev jamskega zlobca, ujel fatamorganasto mesto Anagrom Ataf,  živel v velikanovi glavi, našel Atlantis in postal nepremagljiv lažigladiator in še in še in še… Knjigo toplo priporočam tistim, ki bi se morda znašli v kreativn blokadi, saj neverjetno pomaga nakravžljati domišljiske vozle, Moers namreč spretno podira zakonitosti, ki veljajo v našem svetu in jih na povsem drugačen način sestavlja v Zamoniji, sem pa tja, pa se tudi precej latentno obregne ob povsem realne družbene probleme časa, v katerem je knjiga izšla (leto 1999).

Knjiga, ki je nadvse primerna za dolge mrzle zimske večere…

Med brskanjem po svojem telefonu sem našla datoteko misli, ki sem jih pisala med aprilskim pobegom čez Pireneje. Še zdaj se mi nariše pred oči bencinska postaja, kjer sem napisala tiste katarzične besede, ki danes – ironično – ne pomenijo prav nič več. V tistem trenutku pa so obrnile svet na glavo, bile so rez v predolgo in seveda! neuspešno rinjenje glave skozi zid. Rado se zgodi, da se ti zaradi pretresov ob butanju z glavo v zid možgani prešejkajo do te mere, da si še bolj nerazsoden kot si že sicer. Kar je -verjemite – neverjetno zoprna reč. Tisti april pa je prinesel streznitev, na tisti zanikrni bencinski postaji sredi Ligurijskih Alp. Ta kratek opis mojih pretresov (možganskih in drugačnih) je kar posrečen prikaz prve polovice minulega leta. In potem, ko me je prevetril katalonski veter, kot tiste pršutke, ki so viseli s stropa v lokalu Marie de Nespomnimsevečkaj, kjer ta 60-letnica dela najboljšo sangrijo daleč naokoli, se mi je zdelo, da nazaj ne bom prišla več ista kot sem odšla.  Torej, če kdo misli, da se me je dotaknila kaka Marija z Montserata in se je zaslišala z neba Aleluuuuja, se pošteno moti. V resničnem življenju pač ni takih spremljevalnih efektov. Žal. Žal.

Ne bom rekla, da tudi po prihodu domov s svojo glavo nisem naredila kakšne manjše lukje v kak zid in da s svojim občasnim kroničnim cepetanjem na mestu nisem koga spravila v obup, ampak od takrat naprej sem to delala z nasmeškom na obrazu. Kar je neprimerljivo bolje kot če to počneš brez njega. Pa v bistvu se niti nisem zares spremenila, le iz mene je udarila trma, ki je nosila majico z napisom: Mene pa že ne bo noben j*cenzura* v glavo!… In tako je  menda bilo potem. Okey, lahko je bila tudi posledica predoziranja sangrije, kdo bi vedel… Iz tiste dežele tam sem tako prinesla recept za sangrio, na novo prebujeno trmo in svojo zlorabljeno bančno kartico. In potem se je pač vse spremenilo. No…ne čisto takoj.

Druga polovica leta se je pridrčala kot po maslu, z občasnimi drsenji z ritjo po pesku, vendar pa je bilo slednjega le za vzorec. Stvari so stekle. Spet sem se vpisala v klub jebivtrstva in jadrala na valovih tega vetra daleč, daleč… Hkrati sem se izpisala iz kluba avtokanibalov in začasno zamrznila napredovanje čira na želodcu. Torej sem (kljub očitkom starejših in menda pametnejših) le nekaj naredila za svoje zdravje. Proti koncu leta sem še uspešno razvila sposobnost preslišanja prepametnih nasvetov, kar je bilo precej težko, a je uspelo. In zdaj menda počnem samo še tisto, kar hočem, sem princeska z roza copatki sredi svojega kraljstva. In lahko hodim gola po stanovanju, kadar hočem – le kuhinjskemu oknu/vratom se tedaj izogibam, nočem pokvariti apetita kakemu naključno mimoidočemu…čeprav tam ne moreš zares mimo naključno… In tako je nekega dne prišel povsem nenaključno mimo nekdo s steklenico gina in me obrnil na glavo. Zdi se mi, da je bilo minulo leto prav tako kot  ta steklenica gina. Najboljša. Zato sem ga spila kar brez tonika, ker nisem želela pokvariti okusa. Lansko leto pač ni bilo za babe in pussye, bilo je trdo, pločevinasto, betonasto in hudičevo dobro, bilo je rock&roll.  Če bom to leto spila s pol toliko sreče, uspeha, veselja in užitka kot sem lansko…grem pa jaz črni Mariji z Montserata zapet Aleluuuuuuuuuja! :) In vse bom naredila, da bo tako!

Srečn'ga pa zdrau'ga

December 31st, 2009 | Posted by Mojcas in Zabluzek - (8 Comments)

Kar težko se bom poslovila od leta 2009, ker je bilo čudovito leto, sploh druga polovica je bila zadetek v polno, ampak prihajajoče leto bo še veliko boljše!

In še moja čestitka:

Ne bom dolgovezila…le najlepše stvari naj se vam dogajajo v letu dva-nula-deset!

Follow me