Ko ima človek čas samo zase…recimo…(no delo za službo bom kar z veseljem odmislila)

P.S.: Škratek se je zmotil..na sliki bi moral biti tudi listek ZABAVNO…

Čist en malo sem mislila nate…

Sedim ((Naslov je ukraden od tod:  http://www.preseren.net/slo/3_poezije/48_pred_pevcu.asp : Popréd si pevec bil; zdaj si homeopat; popréd si časa bil, zdaj si življenja tat.)) za dvema laptopoma in od utrujenosti me že malo mrazi, stiskam se k skoraj prazni skodelici kave…tretji, morda četrti danes…oči se mi zapirajo, a se poskušam zmotivirati še za nekaj uric dela. Vrtim si en in isti patetični komad. Nič kaj kulturno se ne počutim danes…sploh pa ne, če svojo podobo ujamem v ogledalu. Se pač nisem počesala. Prešeren mi bo oprostil, v to sem prepričana.

Ali je zelo narobe, če se nočem opedeliti v pasjih zgodbah in če zavestno zaprem časopis, prestavim kanal in kliknem x kadar naletim nanje. Delovalo je pri Kmetiji, zakaj ne bi tudi tokrat. Ali moram imeti mnenje o tem? Ne vem… vem pa, da imam mnenje o marsičem drugem. O slovenski socialni politiki, o partitokraciji, o ”odtekanju” državnega denarja…itd…itd…v bistvu se mi ne da tega  zdaj razpredat… Saj to lajnam že veš čas, verjetno je stavek, ki sem ga v minulem letu največkrat rekla: ”Mislim, da so še drugi, bolj pomembni problemi.” O ja… Pa se jim ne bomo posvetili, ker so kmalu te volitve, potem so že druge in potem naslednje…kočljivih zadeva pa takrat ni pametno reševati, baje.

No, jaz imam v tej jebeni državi namen živeti še ca. 40-50 let…in ko se mi ta misel zapiše, me še bolj zazebe. To je to? To je vse? Oh ne, ne more biti. Ampak, dajmo že nehat jamrat in kaj naredit. Dejmo se upret temu dreku, ki nam ga servirajo. Ali bomo še naprej gledali, kako nas vrti pleme iz Butal, po medijih, po parlamentu, po lastnih posteljah… Si res ne zaslužimo več kot podcenjevanja, poneumljanja in poniževanja?

Začela sem ignorirati vse novičarske medije, ker je vse skupaj kot slaba farsa, ki je pač dolgo ne moreš gledat. Včasih, če me spomin ne vara,  so imeli mediji neka merila, neke standarde, meje pod katere niso šli, danes pa, če zgodba ni pod mejo niti ne pride v medije. Hard core kapitalizem, ki je zlezel tudi v medije, je privedel do zelo slabe prakse, ki jo ljudje, ki delamo z mediji še kako občutimo – če ne oglašuješ oz. plačuješ, o tebi ne bodo želeli pisati, pa če dobiš nobelovo nagrado.

Če bi ubogi naš France danes živel, bi ga verjento ob 18h napičili na KanaluA, da je pedofil in zalezovalec (Boštjanov štos verjetno ni daleč od resnice…), razen če ne bi v svoji odvetniški pisarni sprejemal vseh gospodarskih kriminalcev in bi služil lepe pare, potem bi mu bilo dovoljeno praktično vse.  Hvaljen in prodajan literat ne bi bil, ker ni Prekmurec. Mogoče bi pa nastopal na Kmetiji in se poročil s porno zvezdo. Me pa zanima, kako bi se imenoval Prešernov trg in na kaj bi potem Vika Potočnik najprej  pomislila, ko bi slišala za Prešerna.

Vika Potočnik #fail

(vir: preseren.net)

Mogoče bi pa napisal nogometno himno kot popotnico slovenskim nogometašem v JAR. Bogsigavedi…Mogoče bi pa kot dr. Drnovšek želel, da za njim ne postavljamo spomenikov. Tudi Churchill ni hotel, da po njem serjejo golobi…

Se grem počesat…

Jaz nisem navadna vrečka…

Treba je narediti malo reklame…:)

Vsi slovenski ljubitelji lepega moramo vsaj enkrat v življenju zaviti v Steklarno Rogaška Slatina in se ustaviti v njihovi prodajalni. Na voljo imate dve prodajalni, prva je ”prava” prodajalna, kjer so vsi artikli razstavljeni ”kot je treba.” Po pogovru s prodajalkami sem izvedela tudi to, da morajo vsak dan po zaprtju trgovine zbrisati vseh nešteto kristalnih kosov, ki so razstavjeni v prodajalni. Druga pa je ”outlet” trgovina, kjer dobite čudovite kristalne izdelke za malce nižjo ceno. Po kakšnem kriteriju ti izdelki pristanejo tam mi ni povsem jasno, saj nisem opazila, da bi bil kateri od izdelkov poškodovan.

Malo ljudi pa ve, da v Rogaški izdelujejo prestižne ročno izdelane produkte za nekatere najbolj zaželjene blagovne znamke ljubiteljev luksuza. Med drugim izdelujejo tudi kristalno linijo za blagovno znamko Versace in še nekatere druge, pod okriljem Rosenthala.

Versacejeva meduza v smrtonosnem orožju:)

(p.s.: Težko ga bo kdo dobil v glavo, ker ga s težavo dvignem, kaj šele, da bi ga lahko vrgla:)

Moja zadnja ekspedicija v Rogaško je bila namenjena nakupu kristalne steklenice za viski in pripadajočih kozarcev. Nakup se mi je posrečil, saj sem steklenico lahko cenovno zelo ugodno dobila v outletu, kozarci pa so zahtevali svojo ceno, saj jih v outletu nso imeli. A ko malo preračunaš cene kozarcev, prideš do sklepa, da boš zelo premislil, predno boš še kdaj kupil kak napol plastičen kozarec v Ikei ali kje drugje. Za par evrčkov več lahko dobiš ročno delan kristalni kozarec iz Rogaške. Seveda to ne pomeni, da bomo pri nas doma pili samo še iz kristalnih kozarcev, ob posebnih priložnostih pa že…:)

Vem, kje bom od zdaj naprej kupovala poročna darila.

Ekspedicija se je zaključila v centru hotelskega dela Rogaške, kjer nam je ”lokalni vodič” predstavil vse in še več, kar lahko danes vidimo v Rogaški. Predvsem trume Rusov, ki so vzeli Rogaško že za svojo enklavo in le še tabla za Rogaško Slatino ni prevedena v ruščino.

V Rogaški pa toplo priporočam tudi restavracijo Attems, ki je verjetno ena redkih restavracij z dušo daleč naokoli.

Če je človek še tako ignorantski, družbenim medijem se danes praktično ne more izogniti ((Seveda, če ima dostop do interneta.)). Različni uporabniki se razlikujemo le po stopnji intenzivnosti sodelovanja v njej. Nekateri smo bolj aktivni, drugi manj, tretji so zgolj voajerji,… A o tem ali je bolj sprevžen eksibicionizema ali voajerizem, ne bom razpravljala, ker me tovrstne debate ne potegnejo, vsak ima pač pravico, da se sam odloči in izbira, dokler nepovabljen ne posega v življenje drugega.

Kje se začne in kje konča zasebnost? Dojemanje meje med javnim in zasebnim, se je skozi človeško zgodovino nenehno spreminjalo, a ne s tako hitrostjo  kot v zadnjih (recimo) dvajsetih letih. Z razvojem komunikacijskih tehnologij in aplikacij, se je v svojem bistvu spremenila tudi sama definicija komunikacije, ki je sproducirala celo ”absurde” kot je npr. spletni dnevnik, kjer človek komunicira pravzaprav sam s sabo, a kljub temu komunicira z nekaj desetimi, stotimi ali celo tisočimi ljudmi, ki povsem legalno kukajo v njegovo intimo. Že ta primer dokaj dobro prikazuje, da smo prišli do kapitalnega rušenja (če imamo radi senzacionalizem) ali preoblikovanja (če smo bolj zmerne narave) nekaterih prej, na videz, precej trdnih definicij. Iz napisanega kar štrli ven beseda ”intima”, ki jo mnogi sodobni sociologi, antropologi  in komunikologi izpostavljajo kot ključno za razumevanje današnjih meja med javnim in zasebnim. Posrečeno je prehajanje te meje leta 2002 opisala italijanka Leopoldina Fortunati, ki se sicer ukvarja predvsem s temami zadevajoč družbo in množične medije ter spremembami v komunikacijskih praksah, sicer pa je profesorica na Univerzi v Udinah (Pedagoška fakulteta). Definirala je pojem ”nomadske intimnosti”, ki zelo posrečeno opiše nekatere prakse in procese, ki smo jim priča v današnjem načinu komunikacije, delovanju družb in medijev. Na kratko povedano, intimno s svojimi vdori v javno, odžira, požira, krade, krči prostor javnega. Tako je samo po sebi umevno, da intimno dobiva čedalje večji prostor tudi v množičnih medijih. Tako lahko pojasnimo poplavo resničnostnih šovov, rumenih medijev, ki zelo podrobno opisujejo življenja nekaterih posameznikov, lahko razumemo potrebo ljudi, da svojo intimo delimo z drugimi preko orodij družbenih medijev in željo ljudi, da o intimi drugih ljudi izvedo kar se da največ. Lahko rečemo, da je pojav družbenih medijev pravzaprav sprožila revolucijo oz. upor posameznika, ki je doumel, da njegovo življenje ni nič manj zanimivo kot so življenja ljudi, ki so do tedaj imeli nekakšen monopol nad pojavljanjem v klasičnih medijih. Andy Warhol je nekoč rekel, da bo prišel čas, ko bo imel prav vsak svojih petnajst minut slave. The time is now…

Po drugi strani pa so mnoga komunikacijska orodja  omogočila, da postajajo prej zasebna komunikacija (vsaj deloma) javna. Intimen pogovor dveh prijateljev se zgodi na zidu Facebooka, fant in dekle si dopisujeta na Twitterju, sestra ti pusti komentar na blogu, prijatelji obujajo spomine pod fotografijo objavljeno na Facebooku… Intimno se dogaja v javnosti.

Ampak kje so meje? Če spremljamo dogajanje na družbenih mrežah se nam včasih zdi, da meja ni. A vendar so, le da so  veliko bolj individualizirane oz. ”nomadske” ((Če uporabim terminologijo ”nomadske intimnosti”.)) kot so bile še pred nekaj leti. Moje dojemanje meja je morda povsem drugačno od tvojega itd… Mogoče sem pripravljena deliti s svetom mnogo več kot kdo drug, pa še vedno veliko manj kot nekdo tretji. Pravila ne obstajajo. A meje vendarle so, le da so nomadske…

So pa meje nujno potrebne, do tega spoznanja prej ali slej pride vsak uporabnih družbenih omrežij in medijev. Časi spletne romantike so minili. Obdobje, ko smo verjeli, da smo na spletu anonimni, neizsledljivi in da nas ne morejo prisiliti, da odgovarjamo za svoje besede objavljene na spletu, so minili. Vse, kar rečetem, zapišem, objavim na spletu ima  posledice. Pa naj bo to sprememba statusa iz poročen v samski na Facebooku ali pa grožnja predsedniku vlade na novičarskem portalu. Posledice se dogajajo za štirimi stenami stanovanj ali pa za debelimi stenami sodišč, itd… Posledično tudi oglaševalci poznajo moje navade in me lahko ciljno nadlegujejo s svojimi oglasi. Itd…  Facebook je postal največja svetovna prostovoljna baza informacij in menda vsi vemo, kaj to pomeni… Zato je potrebno dobro premisliti, kje boste postavili ograjico okoli svoje intime.

Dear social media user, everything you say/write/publish can and will be used against you…

Prej tistega dne…Objava na Twitterju…

Kasneje tisto popoldne na mizi ni kosila, je pa sporočilo na hladilniku…

p.s.: Da vas ne bo ta slikovni prikaz zmedel kot je mojega lubija, tole sem si izmislila, se mi je pa nekaj podobnega res zgodilo:) btw…jaz ne jem pri mami, no razen, kadar me povabi:)

”Pri nas na Zavodu za varstvo potrošnikov ne pomnimo takega primera.” je rekel mali plešasti moški, oblečen v sivino, da si se ob pogledu nanj vprašal, če ni morda crknil barvni filter na tvojem televizorju. Novinarka ga je zaskrbljeno vprašala ali  bo to za sabo potegnilo še druge podobne prijave. Gledalec, ki je spremljal prispevek tudi z možgani, ne le z ušesi, je hitro uvidel, da sogovornik pač ni pravi za podajanje odgovora na to vprašanje, nekaj malega vedeževalskih sposobnosti je manjkalo Plešavcu, da bi lahko odgovoril na to.

”Lahko pričakujemo revolucijo?” je rekla novinarka, po čemer je bilo prepoznavanje njenega medijskega porekla nezgrešljivo. Plešavec, nevešč medijskega nastopanja, pa je le z odprtimi usti zazijal v kamero. In režiser je sliko takoj vrnil v studio. Da bi se revolucija začela prav v njegovi izpostavi Zveze potrošnikov, to je skoraj neverjetno, si je mislil Plešavec…

Dopoldne tistega dne…

Pravzaprav je bil povsem običajen ponedeljek. To je eden tistih dni, ko na Zvezi potrošnikov dobijo največ prijav, saj je statistično znano, da so ljudje ob ponedeljkih že sicer nezadovoljni z vsem, kar se nahaja in dogaja okoli njih in zato ponavadi izberejo prav prvi delovni dan tedna za podajanje prijave. Ta ponedeljek  ni bilo nič drugače. Skupina upokojencev se je prišla pritožit nad starim kruhom, ki ga prodaja pekarna v centru mesta, neka gospa se je pritožila, da je v lokalnem supermarketu dobila jogurt s pretečnim rokom, nek gospod je opazil napako na etiketi nekega proizvoda, poklicala je neka babica, ki meni, da se je kvaliteta peska za mačje stranišče od firme te-in-te poslabšala in da ne prinaša več, tistega, kar ponuja… Skratka, bil je povsem navaden ponedeljek, s turobnim vremenom in slabim menijem v bližnji menzi. Dokler ni skozi vrata stopila ona…

Okoli 13:27 je potrkalo na vratih. Plešavec je ravnokar popil svojo drugo skodelico kamilčnega čaja in pojedel albertov keks, ki si ga vedno privošči kot sladico po kosilu. Rekel je: ”Naprej.” A se za vrati ni zganilo. Po nekaj sekundnem premoru je spet potrkalo. ”Naprej.” je še enkrat rekel. In spet se ni nič zgodilo. Čez nekaj sekund se je zadeva ponovila. Zdaj je Plešavec izgubil potrpljenje:”N-A-P-R-E-J!!!!” se je zverinsko zadrl. Zdaj je zunaj spet vse potihnilo. Čez nekaj sekund pa so se zaslišali koraki, ki so se oddaljevali od vrat.

”Mene pa že ne bo nihče zafrkaval, prekleta mularija!” je sam pri sebi siknil Plešavec in stekel proti vratom, ter jih odprl. Na njegovo čudo, pred vrati ni bilo pobalinskih otrok, ampak je tam stalo dekle, premočeno do kože. Izpod premočenih las pa je štrlel par velikih otožnih oči. Plešavca je ta prizor tako presenetil, da je odprtih ust obmolknil.

”Saj ne vem, če sem prav prišla.” je rekla, da je prebila tišino.

”Eee, eee koga pa eee iščete?” je komaj spravil iz sebe.

”Zavod za varstvo potrošnikov. Rada bi se pritožila.” je rekla in pristavila:”Če je to mogoče.”

”Eeee, seveda eeee. No, prav ste eee. Eeee, kar stopite notri.”

Predno se je lahko vsedla na stol za goste v njegovi pisarni, je na stol položil krpo, s katero je sicer ob petkih, ko so na Zvezi zabeležili najmanj prijav, brisal prah v pisarni, da mu je služba hitreje minila.

Tudi Plešavec se je namestil na svoj stol, ošilil svoj HB svinčnik in predse postavil obrazec za zapisnik, nato pa rekel: ”Izvolite…”

Dekle, ki ni štelo prav dosti več let kot dvajset, je s strahom v očeh in glasu reklo: ”Saj ne vem, če sem prišla prav.”

”Torej, kaj je predmet vaše prijave?”

”Moje življenje.” je rekla.

Plešavec je pričel pisati:”Moje življenje, to bo pa šifra…oooo…” šele, ko je poskušal v obrazec zapisati šifro predmeta prijave, se je zavedel, da to pa ne bo šlo, saj njegov šifrant tega ne definira. ”O, to pa ne bo šlo.”

Dekle ga je pogledalo z velikimi vlažnimi očmi.

”No, mogoče pa lahko malo bolj specificirava problem in potem najdeva šifro predmeta.” je rekel.

”Jaz sem strašno nezadovoljna s svojim življenjem in rada bi ga reklamirala, pa ne vem, kje.  Zato sem se obrnila na vas.”

”Strašno zamotana stvar. Življenje torej. To bi lahko bila storitev…recimo. Kaj vi mislite. Je to storitev?”

”Ne bi vedela. Meni se ne zdi storitev, ampak saj ste vi strokovnjak.’

”Tako je, jaz sem strokovnjak. To je storitev.” je kar naenkrat postal pretirano suveren Plešavec.

”Vse gre narobe. Že dolgo časa. Nič ni tako, kot bi moralo biti in kot so mi rekli, da bo.” je nadaljevalo dekle.

”Aha! Napačna deklaracija!”

”Recimo…ne vem.” je reklo dekle.

”Zoper koga pa se pritožujete?” je Plešavec nadaljeval s pisanjem prijave.

”Jah, to pa ne vem. Življenje sta mi dala starša.”

”Hmmm, ja. Ampak zoper njiju se ne morete pritožiti. Hmmm…kje ste pa dobili to življenje…aha! Zoper porodnišnico! Aha!” Plešavec je bil vzhičen nad lastno sposobnostjo reševanja zagonetk in iskanja pravih šifr, ki se jih da vpisati v obrazec za prijavo pritožbe.

”Mislite, da je tako prav?” je bilo skeptično dekle.

”Ja, ja…prijava zoper storitve porodnišnice. V kateri ste se pa rodili?”

”Rodila sem se v tem mestu, že vse življenje živim tu.” je rekla.

”Aha. Torej prijava zoper storitve lokalne porodnišnice, povrhu vsega pa je bila še deklaracija zavajujoča, kaj ne?”

”Ermmm…menda bo že tako, če vi tako rečete.” je reklo dekle.

Plešavec je nato vzel v roke kemični svinčnik in še enkrat prevlekel s tinto vse črke, ki so bile prej zapisane s svinčnikom. Nato je obrazec ožigosal, se podpisal in ga pomolil še dekletu v podpis. To je podpisalo listek in prijava je bila oddana.

Zbegano dekle je zapustilo pisarno in Plešavcu se je zdelo kot bi bil superjunak, ki je spet rešil vesolje in čaka na nove naloge.

Da je zadeva pricurljala v javnost, je kriv zgolj splet okoliščin. Mati enega od urednikov neke novičarske TV oddaje je zaposlena na Zvodu, ta je med pogovorom s svojim sinom, mimogrede omenila, da so prijeli zanimivo prijavo zoper storitve lokalne porodnišnice. Ker se tistega ponedeljka ni dogajalo prav veliko, je bila ta informacija dovolj, da si je domišljije polni urednik namislil zgodbo o nepreavilnostih in slabih storitvah v lokalni porodnišnici. Ker drugih dokazov in informacij ni bilo, kot zgolj ta prijava, se je TV ekipa pojavila na Zavod za varstvo potrošnikov, kjer je Plešavec doživel svojih pet minut slave.

Revolucija? Ženske ne bodo več rojevale v domači porodnišnici? Kam bodo pa šle? Ne bodo rojevale sploh? Plešavec je pomislil, da bi bilo vendarle bolje, da bi žrtvoval prijavo in jo uničil ((Kar je storil doslej le enkrat, ko je šlo za prijavo zoper proizvajalca njegove najljubše kreme za čevlje.)) saj bo ta očitno vpliva na padec rodnosti v mestu. In jutri lahko izbruhne panika. In kaj bo, ko nastopi kontrarevolucija…

V aktovko je pospravil lepo ošiljeni HB svinčnik in kemični svinčnik, na glavo si je podveznil klobuk, ter zapel dežni plašč čez usta, morda pa, če ga ne bodo prepoznali, lahko še danes zapusti mesto…

Ste se že spopadli s to pra*ico? Jaz sem dolgo odlašala, ker sem vedela, kako bo to izgledalo, je bil spomin na prejšnje strganje šestih vinjet (avstrijskih, slovaških, zelene slovenske) z vetrobranskega stekla še prav živ. Tudi dejstvo, da vse ostale hudiče že spraviš dol (Avstrijsko vinjeto eliminiraš v 30-ih sekundah.), samo naša vinjeta je pa trdoživa kot najbolj žilav Pohor’c ((Pohor’c je padel tu zgolj naključno, da ne bo pomote.)) .

Vinjete sem se najprej lotila s strgalom za led. Pa  je delovalo kot da se mi vinjeta reži v glavo:”Lej jo budalo, s strgalom. E ne boš me.” In je nisem, niti za milimeter. No, mogoče sem jo za pol milimetra. Potem sem šla po Stelex, našpricala vinjetko in upala, da bo popustila, razpadla, karkoli… Je pa bilo več Steleksa na armaturi kot na vinjeti. In zopet sem poskusila s strgalom. Nič. Vinjeta je še vedno sijala v vsem svojem oranžnem sijaju.  Odločila sem se za neizprosno kemično vojno in privlekla iz kopalnice aceton. To baje pomaga. No, pa ni. Še vedno sem poskušala tudi s strgalo, še vedno ni delovalo. Svetovali so mi, da se vinjete lotim s fenom. In sem šla še po fen. Napeljala sem podaljšek iz spalnice, razbila en ”teglc”, ki je padel z okna, priklopila vse in gremo s fenom v avto. V tistem momentu ko sem priklopila fen v avtu, sem se počutila precej idiotsko. Malo je manjkalo, da se nisem zapeljala do Darsa in jim rekla:”No, zdaj pa dajte. Zamenjajte tega hudiča!”. Mogoče ne bi bilo slabo, da v prihodnje naredijo vinjete, pri katerih ne bo treba razbiti šipe, da bi jo zamenjali.

Ker imam za sabo že dolgo kariero odstranjevanja raznih nalepk…ne sprašujte!…sem se spomnila, da je najbolje, da se take zadeve rešiš z žiletko. Seveda žiletk ne premorem, razen tistih na damškem brivniku, ki pa v tem primeru ni bila uporabna in tako ali tako sem znosila v avto že pol svoje kopalnice.

Vzela sem oster in zelo tanek nož, pošpricala pra*ico s Stelexom in se ji približala z ostrim rezilom od spodaj. Očitno sem trofila njeno šibko točko, kajti naenkrat je zadeva stekla in v dveh minutah je bila vinjeta povsem eliminirana.

Oranžna vinjeta je bila povsem eliminirana (po dobrih trideset minut mučenja), zdaj se na njenem mestu sveti modra in se mi zahrbtno reži:” Čez eno leto, čez eno leto…hohohoho…”

Ko sem bila majhna, sem si želela postati Bojan Križaj. Takrat mi je bilo pač vseeno, da sem punčka in da B. Križaj to ni. V tistem delu ranega otroštva se mi to ni zdel pomemben in odločujoč podatek. Na današnji dan pred 30-imi leti me še ni bilo na svetu, je pa Bojan Križaj v Wegnu dosegel svojo prvo (in prvo slovensko) zmago v svetovnem pokalu alpskega smučanja. In čez nekaj dni manj kot 9 mesecev sem jaz prijokala na svet…:)

Bila sem živahen in družaben otrok, dobro sem hodila že z 9-imi meseci, najbrž zato, ker mi je bilo v stajici dolgčas in sem si zaželela družbe svoje sestre, ki je bila takrat stara že skoraj dve leti. Tako me tudi niso uspeli dolgo zadržati stran od malih smučk, ki so v mojem spominu od kar je v njem zima. Bile so najbolj čudovite smučke, kar sem jih kdaj imela. Bile so plastične, pa vendar že dovolj dobre, da sem se kot otrok lahko na njih učila smučati. Še danes vidim pred sabo tisti dve dil’ci, na katerih je bil z modro barvo narisan fantek, na glavi pa je imel rdečo kapo s cofom. Pozimi starši niso imeli veliko dela z nami, zjutraj so nas oblekli v kombinzončke in tako smo ure do kosila prebili na snegu, razen če te ni prijelo lulat…tisto ni bilo najbolj dobrodošlo, saj je to pomenilo, da so te zadržali nitri do kosila, ker se jim ni dalo za urco spet oblačiti vse zimske opreme (kar zna biti pri otroku precej zamudna zadeva). Po kosilu pa smo šli na sneg do teme. Takrat so bile zime še zime in snega je bilo na pretek. Predno smo kot otroci začeli svojo smučarsko tekmo, je vsak povedal, kateri smučatr je…”Jaz sem Bojan Križaj!” ”Ne, ti pa ne moreš biti, ker si punca.” ”Ohhhh…” Kmalu mi je bilo jasno, da živim v moškem svetu:)

Vsak vikend, od otroštva pa do nekaj let nazaj, se je pričel z gledanjem smučarskih tekem, šele  ko je bilo tekme konec, smo lahko imeli kosilo. Ta ritual je na nas verjetno prenesel dedek, ki je dosledno spremljal prav vse zimske športe in kadar je gledal smučarske skoke, nismo smeli niti pisniti. Zadnja leta prve smučarske teke prespim, pa tudi navijanje za ”naše” nima več istega žara kot včasih, ko smo sedeli pred TV in čakali, kdaj bo na vrsti Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet,… tisto so bili časi čiste športne romantike, saj o poklicnih športnikih še ni bilo prav dosti govora, pa tudi nagrade niso bile prav nič zaslužkarske, takrat se je smučalo zaradi ljubezni do športa, tekmovalnosti, uspeha in slave. To so bili časi, ko so slalomska vratca še imela zastavice in slalomistom ni bilo treba obvladati boksa, pokrivala pa so smučarjem naštrikale njihove babice. Bojan pa je vozil s trakom za ušesa in njegovi svetli lasje so štrleli v zrak. To so bili zlati časi smučanja, z Ingemarjem Stenmarkom na čelu. To so bili časi, ko so ljudje prekinili z delom in stiskali pesti za naše bele viteze. To so bili časi Podarim-dobim in Rifleta. Elan je bil naše najuspešnejše podjetje in Kranjska Gora je imela najlepše smučišče v državi. Bili so časi, ko smo Slovenci dobili nadimek ”smučarčki” in se nam je zdelo, da smo končno pogruntali nekaj, česar nihče drug v Jugi ne zna. Vsaj pozimi smo bili nekaj mesecev glavni carji od Triglava do Vardarja (če že fuzbala nismo znali špilat). Verjetno je bil Bojan tudi edini Slovenec zaradi katerega so po Jugoslaviji ustavljali delo v tovarnah in prekinjali pouk v šolah v času njegovega nastopa. Ja, to so bili časi…

Zdaj sem menda že velika in nisem Bojan Križaj, pa tudi smučati ne smem, ker so vmes izumili karving, ki mi je porihtal koleno. Japp, vse se spreminja, tudi smučk z dečkom z rdečo kapo nimam več kam natakniti.

Ime ji je bilo Lola in bila je plesalka. Točno tako kot poje tista pesem, le da je njen dom daleč od Copacabane in njen oder postavljen sredi doma upokojencev v Treznem. Na nek način je zvezda v svojem malem svetu, saj lahko brez pretiravanja trdimo, da ga ni prebivalca doma, ki je ne bi poznal. Iz večih razlogov…

Morala je biti zelo lepa, ko je bila mlada, vendar se svoje mladosti ne spominja. Ali je razlog demenca ali pa gre za nameren izbris spominov, je težko reči, tudi psihiater ni znal tega pojasniti.  Je pa jasno, da bi bilo v njenem albumu spominov, če bi še obstajal, verjetno več trpkih spominov kot sladkih. Sladkost je zanjo že dolgo le cuker, stresen v čaj brez okusa. Brez okusa je bil tudi Lolin zadnji ljubimec, če temu lahko tako rečemo, gospod, sredi 40-ih let, pri čemer je treba povedati, da je bil krepkih 20 let mlajši od nje. Obljubil ji je vse, kar je ženšče rado slišalo, nato pa jo je, ko je pri notarju podpisala pravi papir, strpal v dom upokojencev, kjer pozabljena še vedno čaka na vlak, ki nikoli ne pride. Nikoli ni imela bogastva, pa še tisto, kar je prislužila, šušlja se, da  ne le s plesom, temveč tudi s svojim telesom, ji je vzel na zahrbten način. Ko jo je z dokumenti v rokah pustil pred domom upokojencev, je bilo tisto, kar je imela na sebi, vsa njena prtljaga. Nikoli ga ni več zanimalo, kaj se dogaja z njo. Govori se, da je prodal njeno stanovanje, a ker nikomur ni bilo prav mar, kaj se je zares zgodilo, tega ni nihče preveril. Ironija pri tem pa je, da je bilo verjetno tako, kot je bilo,  še najbolje za Lolo, saj sama ni bila več sposobna skrbeti zase.

Njeno telo je sodelovalo, njen um pa že dolgo ne. Bila je ena od najbolj problematičnih oskrbovank, urna kot srna, pa povsem dezorientirana v prostoru in času. Napačno bi bila misel, da je živela v preteklosti, saj je ni imela, spominov ni imela. Tavala je po vseh koncih in krajih malega mesteca. Policisti so jo redno lovili in iskali po okolici. Včasih je izginila za nekaj uric, včasih za kak dan, rekordno pa so jo pogrešali pet dni.  Našli so jo nedaleč stran od doma, skrito v kontejnerju za smeti iz katerega je gledala kot prestrašena miška iz moke. Zadržati jo je bilo izredno težko, lahko si jo le zamotil, pa še to ni trajalo dolgo, kadar se je pač namenila, da pobegne.

Psihiater je predlagal, da jo zamotijo s tečajem plesa, ki je bil organiziran za oskrbovance. Zdelo se mu je, da bo to odličen način, da preusmerijo njene misli in pozornost. Vendar Lola ni bila vajena plesati v paru in  se prestopati  na enem mestu v nedogled, v nedogled…v nedogled… Lola je bila vajena drugačnega plesa.

Nekega dne, ko so na plesnem odru že petnajstič zavrteli en in isti valček, bi se zmešalo verjetno vsakemu, ki je še tako priseben. Lola je v paniki stekla ven na ulico, poiskala kontejner za smeti in se v njem skrila. Bila je mrzla zima in spanje v smetnjaku že samo po sebi ni udobno, a Lola je vztrajala. Policisti, ki so pozabili ali pa slabo prebrali podatke o pogrešani Loli, niso prišli na idejo, da jo poiščejo na enem od krajev, kje je pristala nazadnje, tako se na smetnjak nihče ni spomnil.

Legla in hitro zaspala. Prebudili sojo zvoki glasbe, ki je komaj preglasil govorjenje ljudi, zven kozarcev in občasne izbruhe glasnega smeha, ki so uhajali skozi zaprta vrata. Zbudila se je v kotu temne sobice, ki je imela namesto okna le eno lino, skozi katero jeutripal neonski napis v rdeči barvi. Zeblo jo je, zato je potipala okoli sebe, da bi našla odejo, a brez uspeha. Dvignila je glavo, da bi lahko pogledala, kje je stikalo za luč, pa je nad glavo opazila luč brez žarnice. V tistem trenutku je stopil skozi vrata majhen in plešast možicelj. ”Lola, pijandura, spet si se ga nasekala!” Lola je poskušala dvignit svoje telo s starega smrdečega divana, pa ji ni uspelo.

”Čez 10 minut imaš nastop.”

”Ne morem nastopati.” je rekla.

”Bi rada razjezila šefa?”

”Ne.”

”Potem se spravi pokonci in to takoj.”

Lola je poskušala, a ji ni uspelo.

”Kaj si spet požrla, baba zmešana?! Poglej se no, kakšna pa si.”

”Ne vem, ne spomnim se.”

”Preklete babe, sami problemi so z vami. Simono je zadnjič eden zabodel, Klementino je eden pretepel, da še dolgo ne bo mogla nastopati, ti pa prehranjuješ z mamili. Lep delovni kolektiv…”

”No…”

”In jaz moram skrbeti za vas, kot kaka varuška, če ne me bo šef obesil čez balkon. Lepa služba. Blazno…”

”Kje imam pa obleko za nastop?”

”Kako obleko. Tisto perje za na glavo imaš, pa sleci se.”

”Ne morem.”

”Zadnjič dobiš drogo od mene. Zapomni si!” ji je rekel. Čez deset minut je Lola stala na nogah in čakala, da se dvigne zavesa. Zaslišala se je glasba in Lola je sama pri sebi rekla:”Še zadnjič.” In stopila na oder. Tam so moški glasno vzklikali. Za nekaj trenutkov so odložili svoje steklenice in kozarce. Lola je pričela s svojim plesom. Sijala je v vsem svojem žaru, gibala se je kot že dolgo ne, glasba je prevzela njeno telo, ki se je golo prepustilo božanju moških oči. Bila je zvezda, pa čeprav samo za trenutek, bila je občudovana, pa čeprav le zaradi svojega telesa… Zadnjič… Ko se je glasba odvrtela in se je huronski aplavz polegel, so prihiteli k njej moški, ji stiskali za hlačke denar, jo otipavali, ji govorili opolzkosti, ki jih niti ni več poslušala. ”Zadnjič.” je zašeletalo v kontejnerju za smeti. Ob ponedeljkih so odvažali smeti, Lolo so našli v sredo.

Pravijo, da se ti pred smrtjo odvrti pred očmi vse življenje… Loli bi to lahko bilo prikrajšano.

Rekord! Rekord! 4 dni sem zdržala, da nisem popoldne doma prižgala računalnika. V bistvu ne gre za kako dobro pripravljeno akcijo, niti ne za vzdržljivostni trening v stilu Martina Strela, ampak se je pač zgodilo. V petek sem prišla domov in bila preveč utrujena od gledanja, kako se moji brisalci mučijo s snegom na vetrobranskem steklu in sem se raje pod odejico posvetila gospodoma Dahlu in Austerju. Vikend je nato deloma minil v najprijetnejši družbi, tako da sem na prižiganje računalnika tudi malo pozabila. Stvar je nanesla tako, da se je ta akcija podaljšala še v ponedeljek. Včeraj pa ni bilo več izhoda, treba je bilo še nekaj narediti popoldne doma, internet je bil nuja.

Nazadnje sem nekaj podobnega storila aprila, ko sem bila na potovanju, takrat sem tudi ignorirala internet in ves social networking stuff. Zadeva je uspela. Menda sem se le enkrat javila na Facebook, ko sem pristala na partyu za upokojence… Dolga zgodba

Sicer pa se lahko kar mirno vpišem v klub n-tako-zelo-anonimnih internetnih odvisnikov. Je pač tudi narava moje službe taka, da je splet eden od pomembnih virov informacij, sporočevalskih kanalov itd…elektronska pošta in službeni MSN pa sta nepogrešljiva delovna pripomočka. Da se ne bom spet izgovarjala na službo, tudi v prostem času rada surfam.

Zadnjič sem se poskušala spomniti, kakšno je bilo življenje pred vso to informacijsko tehnologijo, ki nam zapolnjuje čas (prostora bolj malo od kar poznamo mikročipe), kako smo živeli predno smo se priklopili onlajn. Kako smo se pred množično poplavo mobilnih telefonov uspeli dogovoriti za zmenek? Pa saj si moral stvar planirati teden vnaprej. Če si šel v kino, si se moral najprej dokopati do kakega časopisa, ki pa je ponujal spored le za tekoči dan. Ali pa si šel pogledat na teletekst in čakal in čakal, da se je odvrtela stran, na kateri je bil spored za tvoj kraj, če si imel smolo in si vmes svojo pozornost usmeril kam drugam, si zamudil pravo stran in si lahko zopet čakal. Ali pa si poklical avtomatski odzivnik in čakal, da je glas na drugi strani zdrdral ves spored in če si res imel srečo, je bil tvoj kraj prav na koncu sporeda. Lahko pa si jo kar spontano mahnil v kino, prav veliko nisi imel faliti. Vrtela sta se dva filma, eden ob 18:00, drugi pa ob 20:15.

Kako so se ljudje menili za zmenke mi ni jasno. Danes se zmeniš na gtalku, pošlješ mail ali pa kar na Facebooku. Morda pa ljudje pred vsemi temi pogruntavščinami niso hodili ven. Mogoče so se naključno srečevali:) Jaz ne vem, jaz sem začela hoditi po zmenkih, ko je že obstajal mobilni telefon in si se vse zmenil po mailu

Kakorkoli že…se je pa veliko bolje stiskati oflajn, kot pa dobiti tole: :-* Aneda…