Vrt doktorja Robavsa je krasil krokar, črn kot oglje. Bil je premikajoča oz. bolje rečeno skakajoča skulptura, ki je zapolnjevala manjko vrtnih okraskov, ki so krasili sosednje vrtove. S svojo pojavo je v mimoidočih izvabljal prav takšno nelagodje, kot so ga Robavsu povzročali sosedovi vrtni palčki, ki so brez, da bi trznili z očesom zrli na mimoidočega. Te ljudske obsedenosti s pritlikavci ni nikoli zares razumel.
Vrt doktorja Robavsa je bil estetsko zanemarjen. Gredice, ki so bile nokoč kultivirane, sta prerasla trava in živopisni plevel. Krošnje dreves so segale do tal, na vejah pa je gnilo sadje, ki je datiralo še v prejšnjo sezono. Pod visečo ptičjo hišico, kamor ptice niso zahajale zaradi dominantnega krokarja, ki je vladal vrtu, je iz semen pognala konoplja, ki malomeščanskega prebivalstva ni vznemirjala, pa ne, ker bi bili tako odprti in tolerantni, le imeli so to lastnost, ki je skupna vsem pripadnikom malemeščanskega plemena, ki se je razvil kot smrtonosna bakterija po vseh manj in bolj zakotnih krajih sveta – bili so precej nedojemljivi.
Od kar je doktorja zadela kap in je bil napol hrom, je veliko posedal v starem naslanjaču, ki je leto in dan stal pod jablano, včasih je bral časopis ali knjigo, včasih pa je nepremično zrl predse. Sosedje so prihajali mimo in ga pozdravljali z dober dan, doktor Robavs pa jim je voščil glede na svoje trenutnem počutju: pičkomater, jebemtiboga, svetegate, zadavse, kajzijaš, kušnmenarit, spizdimimo, dobervečer, lahkonoč in srečngapazdravga. Krokar je vsako doktorjevo besedo potrdil s kimanjem. Težko pa bi ločili ali je kimanje odraz strinjanja ali lakote oz. pobiranje hrane s tal. Kakorkoli že, doktor Robavs in črni krokar sta bila uigran tandem. Živela sta v sožitju, kjer bi težko definirali dominantno in submisivno osebnost.
Gospa Robida je bila ritasta ženska v srednjih letih, ki je vse od smrti gospe Robavsove skrbela za doktorjeve muhe in osnovne prehrambene in higienske potrebe, sploh te so dejansko bile zelo zelo elementarne, kar je imel priložnost spoznati vsak mimoidoči, ki se je doktorju Robavsu preveč približal. To se je sicer zgodilo izjemno redko.
Gospa Robida je tistega dne spet pobirala nepovratna sredstva izpod žimnice doktorja Robavsa, ki je nič hudega sluteč sedel pod jablano, ko jo je skozi odprto okno opazoval krokar. Izgledalo je kot bi si žival nadela očitajoč obraz, a se Robida ni dala motiti. Pograbila je slivo, ki je napol plesniva ležala na Robavsovi nočni omarici in jo zalučala v krokarja. Seveda ga ni zadela. »Ptič nemarni.« je rekla sama sebi v dvojni podbradek, pobasala denar za oguljen nedrc in se odmajala do kuhinje, kjer si je v čaj nalila lep odmerek domačega ruma. Ljudje so špekulirali, da Robida zaradi lastnega alkoholnega zadaha ne voha amoniakastih vonjav, ki jih je okoli sebe širil doktor Robavs.
Popoldne, ko se je Robavs odločil, da bo zapustil svoj prestol na vrtu, se je odmajal do kuhinje, kjer je sede zasmrčala Robida. »Lačn sm.« je rekel. A Robida se ni pustila motiti. »LAČN SM!« se je zadrl na glas, na kar se je Robida tako ustrašila, da je skoraj padla v znak.
»Saj ste že jedli, gospod doktor.« se je gladko zlagala.
»Včeraj?« je vprašal doktor.
»Pred dobro uro.« je rekla muzajoč.
»Nič ne vem.« je nejevoljno rekel.
»Zdravnik vam je zapovedal, da morate paziti, kako jeste.« je rekla.
»Aha.« je zastokal Robavs in odšepal v svojo sobo, kjer je iz nočne omarice pobral še dve plesnivi slivi in ju pojedel. Imeli sta rahlo alkoholast okus. Iz kuhinje pa je čez nekaj minut zadišalo po pečenem mesu, ki si ga je privoščila Robida, ki se je iz dneva v dan vidno redila. Zlobni sosedje so vedli povedati, da se je dobro popasla po doktorjevih ostankih. Doktor Robavs je bil včasih premožen mož, s svojimi tehnološkimi inovacijami je zaslužil lep kup denarja, a na stara leta je denar odtekal precej hitro.
Ko je zvečer Robida odhajala proti svojem domu, jo je na stopnicah pričakal krokar. Ženska se je skoraj spotaknila čezenj in glasno zarjula. Sočnih kletvic, ki jih je izrekla niti ne znam ponoviti.
»Preklet ptič.« je vplila, ko je žival, tudi sama prestrašena začela vreščati in kriliti, da je od nje letelo perje. »Kaj stikaš po bajti! Ven!« se je drla za krokarjem, ki je naposled le našel odprto okno, da je ušel baburinim rokam. Ko je starka vsa zaripla le uspela zapreti okno, je še stopila do sobe doktorja Robavsa, da bi videla ali spi ali je morda končno že umrl. Bila je presenečena, saj ga ni bilo v postelji. »Jebemti. Kam je pa zdaj šel.« je rekla vsa nejevolna. Pretaknila je vse sobe, pa Robavsa ni bilo nikjer. Ženski se je že strašno mudilo, saj se je čez nekaj minut pričela na televiziji njena najljubša nadaljevanka. Kljub zanjo nenavadni vnemi in prizadevanju, da bi ga našla, ji to ni uspelo. Vendar se ni pretirano obremenjevala s tem, vedela je, da možak s svojim šepanjem daleč ne more priti, zato je zaklenila vrata in se odpravila domov.
Bil je zgodnje poletni večer, ko je gospa Robida ritala čez drevored na koncu ulice. Vsi ljudje so že sedeli pred televizijo in spremljali dnevnoinformativne oddaje. Naša gospa je že razmišljala, kaj si bo skuhala za večerjo, ko jo je nekaj udarilo v glavo. Ozrla se je in zagledala krokarja, ki je stal nekaj korakov za njo. »Izgini golazen.« je rekla in šla naprej. Pa jo je spet udarilo v glavo. Ozrla se je, a nikjer ni bilo nikogar. Še vedno je nekaj metrov za njo skakljal krokar. Šla je dalje in stvar se je ponovila. Tedaj je Robido postalo strah. Hitreje je stopila po poti, a je njen korak hitro zastal, ko je krokarja opazila, kako jo čaka za vogalom nekaj metrov pred njo. Obrnila se je in tudi zadaj zagledala krokarja. Ženska je preklela svojo strast do alkohola in stopila hitreje, napol v teku je švignila mimo enega od krokarjev, ko jo je zopet dobila udarec v glavo, zdaj se ni ozirala, tekla je dalje, a udarci so se stopnjevali tako v frekvenci kot moči. V teku, kolikor bi temu lahko rekli tek, se je ozrla nazaj, za njo sta stopicljala dva krokarja, eden od njiju je šepal na desno nogo. Udarci se niso prenehali. Robida je vpila na pomoč, a je v gluhi soseski ni slišal nihče. V paniki je stekla čez cesto, kjer je zagledala svojo sosedo, ki je na vrtu pobirala vrtne polže. Soseda je le še dvignila pogled, da bi videla kdo zganja hrup, ko je postala priča Robidine smrti. Po cesti je namreč z vso brzino pripeljal dostavni tovornjakar, ki je izkoristil prazno cesto, da bi hitreje končal z delom. Robida se je sploščila pod njegovimi kolesa kot suha plesniva sljiva. Pritekli so sosedje, ki radi gledajo nesreče, prišli so policisti, reševalci in mrtvaški avto in se odpeljali, gasilci so očistili cesto, krokarja pa sta mirno sedela na naslanjaču pod jablano.
Robido so pokopali v družinskem krogu. Doktorja Robavsa pa pogrešajo vse od tlej.
