Odnosi z javnostmi in oglaševanje so obrt, ki ima bore malo z umetnostjo, kar včasih nekateri ljudje pozabljajo in svoje projekte dojemajo kot lastno umetniško izražanje. (#fail)  Priprava npr. oglasa/kampanje/younameit mora biti zasnovana na dejstvih, na poznavanju ciljne populacije, na sporočilih, ki jih želi slišati ciljna populacija in temu mora slediti tako vsebina kot forma. Prevečkrat pa so izdelki rezultat oblikovalčevega/piscevega trenutnega navdiha/okusa ali pa okusa/kaprice naročnika.

Na žalost je največkrat izbrana rešitev, ki se zdi najboljša naročniku, ki nonšalantno presliši nasvete strokovnjaka za komunikacije. Res je, da je v končni fazi naročnik plačnik in je zato zadnja njegova beseda, a naročnik bi se moral tudi zavedati, da če bi bilo njegovo znanje na tem področju tako veliko in nesporno, njegov okus pa reprezentativen, potem sploh ne bi potreboval najeti strokovnjaka, da opravi/opravlja zanj to delo.

Po drugi strani pa včasih avtorji oglasov in ostalih  komunikacijskih vsebin vsilijo svoje ”umetniške projekte” podjetjem in posameznikom, ki jih najamejo. Vse preveč je larpurlartizma tudi v oglaševanju in odnosih z javnostmi, vsebin in form, ki so same sebi namen, nimajo pa nikakršnega sporočila in draža za ciljno populacijo.

Kreativnost, valilnice idej, sporočil, oblik, barv,… Zunanji opazovalec bi verjento pogledal na oglaševalski posel kot na prodajalno idej, na kraj, kjer ljudem nove ideje padajo iz rokava, zorijo, se medijo…a na žalost tudi gnijejo. Kreativni proces pa nemalokrat zmoti neusmiljen tempo in lovljenje rokov, kar že sam po sebi ubije vso romantiko. Verjetno bo kdo oporekal, ko bom rekla, da ni težko nabrati dobrih idej…je pa hudičevo težko nabrati prave ideje…  Umetnost ali obrt? Odgovor: Obrt prepoznavanja pravih idej.

Še vedno ena najboljših slovenskih TV reklam…takrat so še vedeli, komu prodajajo, kaj in kako naj to storijo…